Tibetanski španjel (Tibetan Spaniel, tibetanski spaniel, Tibbie)

O pasmi

Tibetanski španjel je majhen, živahen spremljevalni pes s Tibeta: po standardu FCI meri približno 25,4 cm v vihru, idealna teža pa je 4,1–6,8 kg. Kljub imenu ni lovski španjel. FCI ga uvršča v 9. skupino (psi za druščino in pritlikave pasme), oddelek 5 (tibetanske pasme), z uporabo »pes za druščino« in brez delovnega preizkusa.

Klub pasme opisuje, da tibetanski španjel še danes pogosto rad opazuje z višine in z lajanjem javi vsak nenavaden dogodek, obenem pa je samosvoj in do tujcev zadržan. Spodaj so zbrani podatki standarda FCI, britanskega Kennel Cluba (KC), ameriškega AKC in klubov pasme, z navedbo, kdo kaj pravi.

Španjel, ki ni španjel

Tibetanski španjel ni lovski pes, čeprav ime to namiguje. Standard FCI št. 231 navaja uporabo »pes za druščino« in razvrstitev v skupino 9 brez delovnega preizkusa. Britanski Kennel Club pojasnjuje, da so ime »španjel« dali zgodnji evropski obiskovalci Tibeta, ki so pasmo primerjali s pritlikavim španjelom, klub pa ga je pozneje prevzel. AKC pravi, da pasma ni španjel v zahodnem pomenu, kot sta koker ali kavalir.

Od tibetanskih samostanov do britanskih razstav

Britanski Kennel Club piše, da so pasmo cenili tibetanski menihi kot spremljevalca in stražarja in da so jo pogosto videvali skupaj z lasa apsoji v samostanih. AKC dodaja, da so menihi pse imeli predvsem za družbo, pa tudi kot stražarje ob močnejšem tibetanskem mastifu; na samostanskih zidovih naj bi opazovali obzorje. Britanski klub pasme (TSA) omenja, da psov menihi niso prodajali, temveč so jih podarjali cenjenim prijateljem. To so pripovedi kinoloških organizacij, ne arhivsko preverjena zgodovina.

Po Kennel Clubu so prvi tibetanski španjeli prispeli v Veliko Britanijo v pozni viktorijanski dobi, številčnejša pa je pasma postala šele po koncu druge svetovne vojne; Tibetan Spaniel Association je nastala leta 1957. FCI kot državo izvora navaja Tibet (Kitajska), pokroviteljstvo nad standardom pa ima Velika Britanija.

Velikost po standardu FCI: 25 cm in do 6,8 kg

Standard FCI za višino v vihru navaja približno 25,4 cm (10 palcev), za težo pa idealnih 4,1–6,8 kg (9–15 funtov). Britanski standard navaja višino približno 25 cm in idealno težo 4–7 kg, KC pa dodaja, da posamezen pes lahko odstopa od mer. Telo je nekoliko daljše od višine v vihru.

Griva, perjanica in zajčje šape

Standard opisuje svilnato zgornjo dlako srednje dolžine, ki leži precej ravno, drobno in gosto podlako, gladko dlako na obrazu in sprednjih nogah ter grivo ali »šal« daljše dlake na vratu, izrazitejšo pri samcih. Uhlji so viseči in dobro porasli, rep je visoko nasajen, bogato porasel in ob gibanju zavit čez hrbet. Gobec je srednje dolg, top in brez gub, spodnja čeljust pa je rahlo pomaknjena naprej. Šape so zajčje, majhne in urejene, z dlako med prsti, ki pogosto seže čez šapo; okrogle mačje šape standard šteje za nezaželene.

Barve: FCI dopušča vse barve in njihove kombinacije, britanski standard pa izrecno izključuje merle. KC med priznanimi barvami navaja črno, črno z ožigi, kremno, zlato, rdečo, sable in belo, zato so si psi po videzu lahko zelo različni.

Značaj: družaben, a ne pokoren

Standard FCI pasmo opisuje kot veselo in samozavestno, zelo inteligentno, zadržano do tujcev, budno, zvesto, a neodvisno. Klub TSA to podrobneje pojasni: pes tujcev sprva ne sprejme, ko jih spozna, pa jih vzame za del družine; ima izrazito lastno voljo in sodeluje takrat, ko se mu to zdi smiselno. Po klubu pasma uspeva ob stalnem stiku z ljudmi. Standard med diskvalifikacijskimi napakami navaja agresivne in pretirano plahe pse.

Pes na okenski polici: čuvanje in lajanje

Tibetanski španjel je opazovalec z alarmnim lajanjem, ne varnostnik. Klub TSA piše, da je v samostanih z lajanjem opozarjal na obiskovalce, da to lastnost ohranja in da se rad povzpne na okensko polico ali drugo razgledišče. Ni pa čuvaj in ne sme kazati agresije ali grizenja. Isti klub navaja, da laja ob nenavadnem zvoku ali dostavljalcu pošte in včasih med igro, vendar ni pretirano glasen. AKC na petstopenjski lestvici oceni lajanje s 3, budnost pa s 4.

Stanovanje, vrt in ure samote

Življenje v stanovanju je izvedljivo, če pes dobi družbo in gibanje. Kennel Club pri velikosti doma navaja stanovanje, pri vrtu majhen do srednji, primerna pa naj bi bila mesto in podeželje. Omejitvi sta lajanje, ki ga zaznajo sosedje, in samota: klub TSA piše, da pes ne sme biti dolgo sam, po privajanju pa zdrži nekaj ur. Vrt mora biti dobro ograjen, saj po TSA pes zna in hoče ograjo preplezati ali podkopati; sicer pa rad koplje.

Otroci, drugi psi in prvi pes

Otrokom je tibetanski španjel lahko dober družabnik, vendar pod pogoji. Klub TSA piše, da ima pasma otroke rada, in dodaja, da majhnega otroka nikoli ne smemo pustiti s psom brez nadzora in da mora imeti pes vedno zavetje, kamor se umakne. Pri tako majhnem psu so pravila za otroke še toliko pomembnejša. Do drugih prijaznih psov je po TSA običajno dobrodušen; za mačke in male živali uporabljeni viri nimajo podatkov, zato jih uvajajte previdno.

Za prvega psa je pasma smiselna le, če lastnik sprejme samosvojost: TSA jo odsvetuje vsakomur, ki želi takoj ubogljivega psa.

Gibanje: do ure na dan, a na povodcu

Kennel Club za tibetanskega španjela navaja gibanje do ene ure na dan, AKC pa oceni energijo s 3 od 5. Klub TSA je še prožnejši: odrasel pes je zadovoljen s 30-minutnim tekom okoli bloka ali s pohodom dolgim okoli 5 milj (približno 8 km), mladiča pa naj do približno 12. meseca starosti ne bi preobremenjevali. Ker je samosvoj in radoveden, po TSA nekaterim ni mogoče zaupati, da se bodo brez povodca vrnili; klub priporoča podaljšan (flexi) povodec. Ob dolgem mirovanju se radovedni pes lahko začne dolgočasiti.

Šolanje brez prisile

Pri tibetanskem španjelu deluje nežno, dosledno vodenje, ne prevlada: AKC piše, da se mladiči dobro učijo in se odzivajo na nežno disciplino, TSA pa, da psa ni mogoče »podrediti« in da takojšnje ubogljivosti ne smemo pričakovati. Iz tega izhaja naš uredniški nasvet, ki ga viri ne navajajo: vaje naj bodo kratke in nagrajevane, odpoklic pa utrjujte na dolgi vrvi, dokler ni zanesljiv. Zgodnja socializacija je pomembna tudi zato, ker standard navaja zadržanost do tujcev.

Nega dlake: dva- do trikrat na teden

Dlaka tibetanskega španjela je razmeroma nezahtevna, vendar ne brez nege. Klub TSA priporoča krtačenje približno dva- do trikrat na teden, KC pa nego več kot enkrat tedensko. Striženje ni potrebno, klub ga celo odsvetuje; le na blazinicah šap je včasih treba skrajšati dlako, da pes ne drsi in se ne nabira umazanija. Vozli se lahko naredijo za ušesi, na repu in pod pazduhami. Pes se v manjši meri goli skoraj vedno, psice pa po TSA močneje dvakrat na leto. Ker dlaka odpada, pes ni hipoalergen: TSA poudarja, da nobena pasma ni 100-odstotno hipoalergena.

Zdravje: oči, kolena in testi, ki jih omenjajo klubi

Pasma velja za splošno zdravo; britanski klub TSA kot dedno težavo, ugotovljeno pri pasmi, navaja progresivno atrofijo mrežnice (PRA). TSA jo opisuje kot pozno nastopajočo: klinični znaki morda šele pri 6–7 letih, očesni specialist pa spremembe lahko zazna že od tretjega leta. Raziskava Downs in Mellersh (PLOS ONE, 2014) je z vstavkom SINE v genu FAM161A (lokus PRA3) povezala PRA: z boleznijo je sovpadal pri 22 od 35 preiskanih primerov (63 %), avtorja pa PRA pri pasmi opisujeta kot genetsko heterogeno. Klub TSA dodaja, da DNK test ne nadomesti očesnega pregleda. KC na strani pasme navaja DNK test PRA3 in očesni pregled po shemi BVA/KC/ISDS; TSA pojavnost PRA opisuje kot redko.

AKC med možnimi težavami omenja očesne bolezni in izpah pogačice. Ker je izpah pogačice prvič omenila zdravstvena anketa članov, je TSA na svojih razstavah izvajala pregled, brezplačen za člane: v letih 2022 in 2023 (do aprila 2023) je bilo pregledanih 59 psov, vsi so imeli zdrave ocene, veterinarka pa je menila, da v pasmi ni očitne težave, in predlagala še nekaj let testiranja. To je samoizbran vzorec. Ameriški klub Tibetan Spaniel Club of America (TSCA) za shemo CHIC priporoča očesni pregled pri specialistu in izvid pogačic, PRA3 kot izbirni test ter bazalni test žolčnih kislin kot »zelo priporočen« (a ne dokončen). Finska serija 192 psov iz specializirane klinike s cistami ob neizraslih zobeh je vključevala 58 tibetanskih španjelov; taka serija ne pove, kako pogosta je težava v celotni pasmi. Oceno posameznega psa opravi veterinar.

Kako dolgo živi tibetanski španjel

Viri se razlikujejo, zato je pošten razpon 12–16 let. AKC navaja 12–15 let, KC »več kot 12 let«, klub TSA pa 14–16 let, pri čemer 15 ali 16 let imenuje povsem običajno. Britanska raziskava McMillan in sod. (Scientific Reports, 2024) na 584.734 psih je za tibetanskega španjela ocenila mediano preživetja 15,2 leta. Ta ocena velja za britansko populacijo, klubske navedbe pa niso registrski podatki.

Tibetanski španjel ali tibetanski terier, lasa apso in ši cu

Od tibetanskega terierja se španjel loči po velikosti in postavi: po FCI ima tibetanski terier pri samcih 36–41 cm, kvadratno postavo, dolgo dvojno dlako in velike okrogle šape, o njem pa FCI piše, da kljub imenu ni terier, temveč pastirski pes. Španjel je s 25,4 cm precej manjši, nekoliko daljši od višine in ima svilnato dlako srednje dolžine ter zajčje šape. Lasa apso ima po FCI podobno idealno višino samcev (25 cm), a dolgo, težko, ravno in trdo dlako ter okrogle mačje zadnje šape. Ši cu je visok do 27 cm in težak 4,5–8 kg, njegov obraz pa spominja na krizantemo. Po FCI ima ši cu široko, okroglo glavo s kratkim, kvadratnim gobcem in dolgo, gosto zunanjo dlako, španjel pa gobec srednje dolžine in dlako srednje dolžine.

Kaj vprašati rejca

Pred nakupom vprašajte za izvide obeh staršev. Kodeks kluba TSA za člane navaja, da naj imajo vsi vzrejni psi čist certifikat BVA/KC za PRA; smiselno je vprašati tudi po DNK testu PRA3, izvidu pogačic in po smernicah kluba TSCA po testu žolčnih kislin. FCI standard za vzrejo dovoljuje le funkcionalno in klinično zdrave pse pasemsko tipične zgradbe. Obiščite leglo na domu, poglejte mater, vprašajte za rodovnik, čip in pogodbo; TSA v kodeksu navaja, da mladič ne sme zapustiti matere pred 7.–8. tednom starosti. Klub piše, da so legla redka, zato računajte na čakanje. Preverjenega rejca poiščite v imeniku.

Komu ustreza in komu manj

Ustreza ljudem, ki so veliko doma, radi krtačijo, prenesejo alarmno lajanje in sprejmejo, da pes ne uboga na ukaz, na primer družini z večjimi otroki. Manj ustreza tistim, ki so ure in ure odsotni, iščejo čuvaja ali psa za pesjak, pričakujejo takojšnjo ubogljivost ali bi psa prepustili majhnim otrokom brez nadzora. Pogoji: varno ograjen vrt ali vodenje na povodcu, načrt za samoto in rejec z izvidi obeh staršev.

Prednosti in slabosti