Tibetanski terier (Tibetan Terrier)

O pasmi

Tibetanski terier kljub imenu ni pravi terier – ime mu je v 20. stoletju pripisala napačna primerjava z evropskimi terierji, čeprav pasma nima niti lovske dediščine kopanja za divjadjo niti nagona za lov na glodalce, značilnega za prave teriere. FCI je pasmo dokončno priznal leta 1957 pod standardom št. 209, uvrščeno v 9. skupino (družabni psi).

Zakaj tibetanski terier pravzaprav ni terier

Beseda "terier" v imenu pasme izvira iz latinske besede za zemljo (terra) in označuje pse, vzrejene za delo pod zemljo – kopanje za lisicami, jazbeci ali podganami. Tibetanski terier te dediščine nima: v tibetanskih samostanih in na visokogorskih kmetijah je stoletja veljal za spremljevalca, stražarja in psa, ki je opozarjal na približevanje ljudi ali živali, ne pa za lovca na škodljivce. Ime mu je pripisala primerjava zahodnih opazovalcev, ki so v njegovi velikosti in videzu prepoznali podobnost s terierji, čeprav gre po funkciji za povsem drugo vrsto psa.

Pot iz tibetanskih samostanov do angleških razstavišč

V Tibetu so pasmo stoletja imeli za simbol sreče, ki prinaša blagoslov gospodinjstvu, in so jo redko prodajali ali podarjali izven meja regije. V Evropo jo je leta 1922 prinesla angleška zdravnica dr. Agnes Greig, angleški kinološki klub (English Kennel Club) pa je pasmo priznal leta 1937 – petnajst let po njenem prihodu na celino. Ta dolga izolacija pojasnjuje, zakaj je pasma na Zahodu ostala razmeroma redka še dolgo po uradnem priznanju.

Velike, ploščate šape, prilagojene na sneg

Tibetanski terier ima kvadratasto, čvrsto postavo in velike, ploščate šape, ki delujejo skoraj kot snežni krplji – v visokogorskih razmerah Tibeta so psu omogočale hojo po snegu, ne da bi se vdiral vanj. Dolga, gosta dvojna dlaka katere koli barve je bila enako pomembna prilagoditev na mrzlo podnebje, ki ji je pasma prilagojena še danes. Ta telesna zasnova pojasni tudi, zakaj se pasma dobro znajde na sprehodih po snegu, kjer marsikatera druga majhna do srednja pasma hitro obtiči.

Vesel in navezan značaj, a sprva zadržan do tujcev

Tibetanski terier je znan kot vesel, na družino navezan in inteligenten pes, do neznancev pa je sprva zadržan – lastnost, skladna z njegovo vlogo stražarja v izvorni domovini. Ta začetna rezerviranost navadno mine, ko pes tujca spozna, in ne pomeni plašnosti ali agresivnosti, čeprav se pri vzgoji splača računati z njo in psu dati čas za privajanje na novega obiskovalca.

Otroci in druge živali: uvajanje šteje

Z otroki in drugimi živalmi se tibetanski terier praviloma dobro razume, a tako AKC kot PetMD to povezujeta z nadzorovanim in postopnim uvajanjem, ne z brezpogojno prijaznostjo do vseh okoliščin. Enako kot pri drugih pasmah torej ni vseeno, kako je stik med psom in otrokom ali drugo živaljo vzpostavljen, zlasti kadar gre za prvo srečanje v novem okolju.

Stanovanje je mogoče, a brez dnevnega giba ne gre

Pasma se lahko prilagodi življenju v stanovanju, PetMD pa opozarja, da to brez vsaj ene ure dnevnega giba "morda ni idealno" – tibetanski terier je brez zadostne aktivnosti nagnjen tudi k pogostejšemu lajanju. Za primerno počutje potrebuje redni dnevni sprehod in priložnost za igro, ne le kratke izhode na dvorišče. Stanovanjski lastniki naj to uro giba obravnavajo kot nujen del dneva, ne kot opcijski dodatek za lepe dni.

Dlaka, ki zahteva resno zavezanost k negi

Dolga, gosta dvojna dlaka je najzahtevnejši del lastništva te sicer za začetnike primerne pasme – potrebuje krtačenje dva- do trikrat na teden, da se prepreči zavozlanje do kože. Kdor si dlake ne želi redno vzdrževati, naj razmisli o krajšem, vzdrževalnem striženju, sicer nega hitro postane breme, ki ne ustreza niti psu niti lastniku. Pasma v povprečju živi 12 do 15 let, kar skupaj z zmernimi zdravstvenimi tveganji in prijaznim značajem pojasnjuje, zakaj jo marsikje priporočajo tudi družinam brez predhodnih izkušenj s psi.

Prednosti in slabosti