Lasa apso (Lhasa Apso)

O pasmi

Lasa apso je ena najstarejših znanih pasem psov, ki izvira iz tibetanske planote, kjer so jo že pred več kot tisočletjem gojili v budističnih samostanih in domovih tibetanskega plemstva. Kljub majhni postavi gre za samozavestnega, pozornega in presenetljivo neodvisnega psa, ki še danes ohranja izrazit čuvajski nagon. Dolga, gosta dlaka in dostojanstvena drža sta pasmi prinesli sloves ene najbolj prepoznavnih tibetanskih pasem na svetu.

Poreklo in zgodovina

Ime je dobila po tibetanski prestolnici Lhasa, tibetansko ime pasme pa se glasi apso seng kyi oz. 'bradati levji pes'. V samostanih in palačah je lasa apso služila kot notranji čuvaj – opozarjala je z lajanjem na vsakogar, ki se je približal, medtem ko so za obrambo pred zunanjimi vsiljivci skrbeli veliko večji tibetanski mastifi. Tibetanski budisti so pse imeli za sveta bitja, povezana z legendarnim snežnim levom, zato jih niso nikoli prodajali, temveč so jih podarjali le izbranim – pogosto kot darilo dalajlame. Leta 1933 je 13. dalajlama podaril par teh psov ameriškemu popotniku Suydamu Cuttingu, kar je postavilo temelje zahodne vzrejne populacije; leta 1935 je pasmo priznal ameriški kinološki klub (AKC), leta 1959 pa je bil ustanovljen Ameriški klub lasa apso (American Lhasa Apso Club).

Prirojen čuvaj v drobnem telesu

Malo pasem tako majhne rasti ima tako izrazit čuvajski nagon kot lasa apso. Ameriški kinološki klub jo opisuje kot 'veselo in odločno, a lahko zadržano do tujcev', Ameriški klub lasa apso pa navaja, da je pasma 'pozorna in občutljiva na okolico' ter ohranja 'kraljevski odnos'. Do znancev in družinskih članov je lasa apso topla in navezana, do neznancev pa ostane previdna in nezaupljiva, kar je dediščina njene vloge notranjega stražarja v tibetanskih samostanih. Ta lastnost jo dela za odličnega opozorilnega psa, hkrati pa zahteva zgodnjo socializacijo, da pretirano oglašanje ne postane težava.

Videz in dlaka

Lasa apso ima dvojno dlako – dolg, raven in trd vrhnji sloj ter zmerno gosto poddlako, ki ni ne volnena ne svilnata. Dlaka je lahko zlate, peščene, medene, temno sive, dimne, črne, bele ali rjavkaste barve, pogosto pa tudi večbarvna. Telo je nekoliko daljše od višine v vihru, kar pasmi daje podolgovato, uravnoteženo postavo. Idealna višina v vihru znaša od 25 do 28 cm, teža pa se giblje med 5 in 8 kg – pasma torej spada med majhne pse, a deluje čvrsto in mišičasto.

Zdravje

Pri lasi apso so poznane tri dedne zdravstvene težave. Prva je progresivna atrofija mrežnice (znana tudi kot PRA4), ki jo povzroča vstavitev LINE-1 v promotorsko regijo gena IMPG2; dedovanje je avtosomno recesivno, znaki (najprej nočna slepota) pa se v povprečju pojavijo okrog 7. leta starosti, lahko pa tudi prej ali precej pozneje. Za pasmo obstaja genetski test, ki prepozna nosilce mutacije. Druga je renalna displazija – prirojena nepravilna zgradba ledvičnih cevčic, ki vodi v postopno ledvično odpoved, običajno med 3. mesecem in 3. letom starosti; ker gre za dedno bolezen, prizadeti psi ne smejo biti vključeni v vzrejo. Tretja pogosta težava je keratokonjunktivitis sicca (sindrom suhega očesa) zaradi zmanjšanega solzenja, ki lahko povzroči draženje in vnetje roženice. Zaradi teh tveganj so redni veterinarski pregledi oči in ledvic priporočljivi skozi vse življenje psa.

Nega dlake in vsakodnevna oskrba

Dolga dlaka lase apso zahteva izjemno veliko nege – če jo lastnik ohranja v polni dolžini, je potrebno dnevno krtačenje do kože, da se prepreči zapletanje in tvorbo vozlov, redno umivanje ter obrezovanje dlake okoli oči in tačk. Prav zato se veliko lastnikov odloči za krajšo, tako imenovano 'puppy cut' postrižbo, ki občutno olajša vzdrževanje, hkrati pa ohranja udobje psa. Gibalne potrebe so zmerne – dovolj so krajši sprehodi in igra v zaprtem prostoru, zaradi česar je pasma primerna tudi za manjša stanovanja.

Lasa apso in Shih Tzu – v čem je razlika

Lasa apso in Shih Tzu sta si videzno zelo podobna, a gre za dve različni pasmi z različnim namenom. Lasa apso ima nekoliko bolj podolgovato, atletsko telo in tršo, gostejšo dlako, medtem ko ima Shih Tzu bolj kompaktno, 'čokato' postavo in mehkejšo, bolj svilnato dlako. Največja razlika je v značaju: lasa apso je bila vzrejena kot čuvaj in ostaja neodvisna ter zadržana do tujcev, Shih Tzu pa je bila od nekdaj čisto družabni pes, vzrejen izključno za družbo, zato je praviloma bolj prilagodljiva in manj sumničava do neznancev.

Za koga je primerna lasa apso

Lasa apso je zvest in zabaven družinski spremljevalec, ki pa najbolje uspeva pri lastnikih, ki razumejo njeno samostojno naravo in dosledno vztrajajo pri vzgoji ter socializaciji. Zaradi neodvisnega značaja, nagnjenosti k oglašanju in zahtevne nege dlake ni najbolje priporočljiva za povsem neizkušene lastnike psov. Z majhnimi otroki je bolje previdna kot brezpogojno prijazna, zato je priporočljiv nadzor pri igri, prav tako pa ji je treba nameniti čas za postopno navajanje na druge živali v gospodinjstvu.

Prednosti in slabosti