Ši cu (Shih Tzu)

O pasmi

Ši cu je majhen, čokat spremljevalni pes z eno najdaljših dlak med vsemi pasmami in kratkim, rahlo sploščenim gobčkom. Pasma velja za eno najbolj priljubljenih na svetu, saj združuje prijazen značaj, kompaktno velikost in eksotičen videz, ki izhaja iz tisočletne zgodovine na Tibetu in kitajskem cesarskem dvoru. Zaradi kratkega gobčka gre za t. i. brahicefalno pasmo, kar prinaša nekaj realnih, a običajno blažjih zdravstvenih posebnosti, dlaka pa zahteva resno nego, če jo lastniki ohranjajo v polni dolžini.

Izvor: Tibet ali Kitajska?

Izvor ši cuja je predmet dolgoletne razprave, saj se zgodovinski viri in ustno izročilo prepletajo. Dokumentirano je, da so pse tega tipa gojili na kitajskem cesarskem dvoru, kjer je bila vzreja pogosto zaupana dvornim evnuhom, izbrani psi pa so bili upodobljeni na dvornih slikah. Predniki pasme naj bi izhajali iz tibetanskih "svetih" psov, povezanih z budistično podobo leva - od tod vzdevek "levji pes". Zgodba, da je dalajlama takšne pse podaril kitajski cesarici, je bolj del ustnega izročila kot potrjeno zgodovinsko dejstvo. Sodobna populacija ši cujev je poleg tega presenetljivo ozka: skoraj vsi današnji predstavniki pasme izvirajo iz približno 13 psov, ki so jih med letoma 1928 in 1952 pripeljali v Veliko Britanijo in Skandinavijo, potem ko je pasma po komunistični revoluciji na Kitajskem skoraj izginila.

Videz in dlaka

Ši cu ima gosto, dvoplastno dlako, ki lahko brez striženja zraste vse do tal, ter značilen "krizantemast" obraz z dlako, ki raste v vse smeri okrog gobčka. Po FCI standardu pasma v vihru meri največ okoli 27 cm, tehta pa idealno med 4,5 in 7,5 kg. Videz je ponosen in samozavesten, gibanje razmeroma vzravnano, rep pa je zavihan čez hrbet.

Temperament in značaj

Ši cu je bil vzrejen izključno za druženje, zato ne preseneča, da je izrazito navezan na ljudi, prijazen do tujcev in na splošno dobrodušen. Ob tem zna biti tudi trmast in samosvoj, kar zahteva dosledno, a nasilja prosto vzgojo. Dolga obdobja samote prenaša slabo, saj potrebuje veliko človeške bližine.

Dihanje in vročina

Kratek gobček prinaša značilnosti brahicefalne pasme, čeprav v blažji obliki kot pri skrajnih primerih, kot je francoski buldog. Raziskava Univerze Cambridge ši cuja uvršča med pasme z zmernim tveganjem za obstruktivni sindrom kratkega gobčka (BOAS), pri čemer prekomerna telesna teža tveganje dodatno poveča. Zaradi tega ši cu slabše prenaša vročino in vlago, napor ob toplem vremenu pa je treba omejiti na krajše in hladnejše dele dneva.

Oči, zobje in zdravje

Izbočene oči so pri ši cuju bolj izpostavljene poškodbam in razjedam roženice kot pri pasmah z daljšim nosom, zato zahtevajo redne preglede in previdnost pri stiku z vejami, travo ali igračami. Majhna čeljust pogosto vodi v gnečo zob in hitrejše nabiranje zobnih oblog, kar terja redno ščetkanje zob. Pri pasmi je bila v manjšem številu primerov dokumentirana tudi prirojena portosistemska obvodnica - napaka v pretoku krvi skozi jetra - čeprav je ta pri ši cuju manj pogosta kot pri jorkširskih terierjih ali malteških psičkih.

Nega dlake

Pes s polno, dolgo dlako potrebuje dnevno krtačenje, sicer se dlaka hitro zaplete, zlasti za ušesi, pod pazduho in na trebuhu. Zato se velika večina lastnikov odloči za t. i. "puppy cut" - enakomerno kratko postriženo dlako, ki jo je dovolj krtačiti vsakih nekaj dni, profesionalno striženje pa je potrebno na približno 6 do 8 tednov.

Je ši cu pravi izbor za vas?

Ši cu je zaradi majhnosti in zmernih potreb po gibanju odličen izbor za stanovanja in blokovsko življenje, prav tako se dobro razume z otroki in drugimi hišnimi ljubljenčki, čeprav je pri majhnih otrocih priporočljiv nadzor zaradi krhkosti psa. Zaradi zahtevne nege dlake in potrebe po spremljanju oči, zob in dihanja ni najbolj enostavna izbira za povsem neizkušene lastnike, a ob pripravljenosti na redno nego postane zvest in prilagodljiv družinski spremljevalec.

Prednosti in slabosti