Kodrasti prinašalec (Curly Coated Retriever)

O pasmi

Kodrasti prinašalec (Curly Coated Retriever) je po standardih FCI najvišji med prinašalci: idealna višina v vihru je 69 cm pri samcih in 64 cm pri samicah, dlaka pa je gosta masa drobnih, trdih kodrov brez poddlake, črne ali jetrne barve. FCI ga uvršča v skupino 8, sekcijo 1 (prinašalci) z delovnim preizkusom, izvira pa iz Velike Britanije.

Je samostojen, do tujcev včasih zadržan in počasi odraščajoč delovni pes. Lahko je dober družinski pes, vendar pogojno: britanski Kennel Club (KC, zdaj Royal Kennel Club) mu pripisuje več kot dve uri gibanja na dan, potrebuje pa tudi potrpežljivo vzgojo.

Poreklo: kaj je znano in kaj ne

Prednikov pasme ni mogoče zanesljivo dokazati. Britanski klub kodrastih prinašalcev piše, da je poreklo neznano, ker so v zgodnjih časih za prinašanje križali različne delovne pse. KC navaja, da naj bi kodrasto dlako podedovala po izumrlem angleškem vodnem španjelu, pudljeva kri pa naj bi bila dodana za tesnejše kodre; da je najstarejša med prinašalci, navaja le kot trditev (»it has been claimed«).

Prvič so ga razstavili leta 1860, štiri leta pozneje pa so imeli ločena razreda za valovito in kodrasto dlako. Po pisanju kluba sta številčnost zmanjšala vojni in prihod labradorca: registracije so leta 1919 upadle na 5, rekordnih 168 pa je bilo leta 1994. Isti vir navaja, da pasmo čistopasemsko vzrejajo od začetka 20. stoletja.

Mere in videz po standardu FCI

Standard FCI določa idealno višino v vihru 69 cm pri samcih in 64 cm pri samicah, teže pa ne navaja. AKC piše o 25–27 palcih pri samcih in 23–25 pri samicah (približno 64–69 oziroma 58–64 cm) ter o teži 60–95 funtov, kar je približno 27–43 kg; finsko združenje prinašalcev omenja samce, ki lahko tehtajo skoraj 50 kg, zato za težo velja le okviren razpon. Dovoljeni sta le črna in jetrna barva.

Kodri brez poddlake: izpadanje in alergije

Kodrasti prinašalec dlako izgublja, vendar se to pogosto ne vidi. Po standardu FCI je telesna dlaka gosta masa drobnih, trdih kodrov tik ob koži, brez poddlake in golih mest, drugod je dlaka gladka. Britanski klub pojasnjuje, da se mrtva dlaka ujame v kodre, zato pes navzven ne izgublja dlake, dokler je ne izmasirate ven; menjava naj bi bila enkrat do dvakrat na leto, nekateri psi izgubijo malo, drugi dlako zamenjajo skoraj v celoti. KC pasmo uvršča med tiste, ki izpadajo.

Odsotnost poddlake ne pomeni, da je pes primeren za alergike. Nizozemska raziskava iz leta 2012, ki kodrastega prinašalca ni vključevala, ni našla dokazov za razvrščanje katere koli pasme kot »hipoalergene«, razlike med pasmami pa so bile majhne v primerjavi z razlikami znotraj iste pasme.

Nega dlake: voda, prsti in škarje

Kodrasto dlako negujemo z vodo in prsti, ne s krtačo. Članek H. Warendorf na spletni strani britanskega kluba svetuje, da psa zmočite, dlako s konicami prstov premasirate do kože in sperete odmrle dlake; glavnik je po njenem smiseln le na višku menjave, po šamponiranju, psa pa ne sušite s sušilnikom, ker to uniči kodre. Slovenski klub retrieverjev prav tako piše, da se krtača in glavnik ne uporabljata, in kot najboljšo nego navaja redno plavanje.

KC nego uvršča med »več kot enkrat na teden«. Dlako je treba tudi striči: prispevki na strani kluba priporočajo krajšanje štrlečih dlak na ušesih, repu in zadnji strani nog, pri pravilni dlaki pa po opisu ene rejke zadošča lahek pristrig približno enkrat na mesec. Odrasla dlaka se pri nekaterih psih izoblikuje šele v dveh do štirih letih.

Delovni prinašalec, ne le družinski pes

Kodrasti prinašalec je v prvi vrsti lovski prinašalec: FCI kot uporabo navaja prinašanje (»Retriever«) in ga uvršča med pasme z delovnim preizkusom. KC piše, da je bila kodrasta dlaka namenjena prinašanju rac iz vode. V Sloveniji Kinološka zveza Slovenije (KZS) za vzrejno dovoljenje zahteva opravljen preizkus naravnih zasnov (PNZ) ali drugo delovno preizkušnjo za prinašalce.

Značaj: samostojen, zadržan, počasi zori

Standard FCI kodrastega prinašalca opisuje kot inteligentnega, staloženega in zanesljivega, drznega, prijaznega, samozavestnega in samostojnega psa, ki lahko deluje zadržano. Standard AKC dodaja, da je do tujcev pogosto manj izrazit kot drugi prinašalci in da samostojnosti ne kaže zamenjevati s plašnostjo. Britanski klub piše, da pasma počasi zori, Slovenski klub retrieverjev pa navaja zrelost šele okoli tretjega leta.

Vzgoja: igra namesto suhoparnega ponavljanja

Kodrastega prinašalca je mogoče dobro šolati, če vzgojo prilagodimo njegovi samostojnosti. Britanski klub ga opisuje kot inteligentnega in lahko šolljivega, a s samosvojo žilico; ker ga vaje hitro dolgočasijo, jih je treba podati kot igro, zgodnja socializacija pa je po klubu nujna. Slovenski klub retrieverjev dodaja, da delo z njim zahteva veliko časa, potrpežljivosti in vztrajnosti, ker je rad svojeglav.

Družina, otroci in drugi psi: pogojno

Kot družinski pes je kodrasti prinašalec primeren ob pogojih, ne samodejno. Britanski klub navaja, da je večina kodrastih prinašalcev zelo dobra z otroki, vendar morajo otroke nadzirati in jih naučiti pravilnega ravnanja s psom. Za sobivanje z drugimi psi in hišnimi živalmi pasemsko specifičnih virov nismo našli; odločata značaj posameznega psa in način seznanjanja.

Stanovanje ali hiša z vrtom, in koliko gibanja

KC pasmi pripisuje več kot dve uri gibanja na dan, veliko hišo in velik vrt, bivanje pa vidi na podeželju in v mestu. Življenje v stanovanju zato ni izključeno, a je pogojno: pes potrebuje dolge sprehode, plavanje ali delo z nosom in prinašanjem, ne le kratkega kroga okoli bloka. Slovenski klub retrieverjev opozarja, da ni primeren za pesjak, saj potrebuje stik z družino.

Zdravje: kaj poročajo klubi

Britanski klub pasmo ocenjuje kot razmeroma zdravo, najpogostejši vzrok smrti zaradi bolezni pa je rak: zabeleženi so različni tumorji, nobena vrsta pa ne izstopa. Britanski KC teste kolkov in komolcev močno priporoča vsaj kot najmanjši nabor pred vzrejo, ker po njegovih besedah dokazi kažejo, da so ta stanja pri pasmi pomembna težava (»a significant concern in the breed«). V britanskem pregledu KC/BSAVA iz leta 2004 (40 poginulih psov, avtorji opozarjajo na nizko odzivnost) je bil rak vzrok smrti pri 12 psih. Klubu so bile javljene še težave, ki niso značilne le za to pasmo: torzija želodca (GDV), epilepsija in alergije, po izkušnjah lastnikov pa tudi entropij, siva mrena in izpadanje dlake, za katere ni testov za starše; ameriški klub omenja kraniomandibularno osteopatijo (CMO) in imunsko pogojene bolezni.

Torzija želodca je nujno stanje: klub poudarja, da ob sumu pes takoj potrebuje veterinarja. Spletna anketa lastnikov (2021–2022; 77 udeležencev, vpisani psi iz 11 držav; avtorica dr. K. Swarztauber, podprl jo je ameriški klub) je ocenila, da je torzijo imelo 35 od 509 psov (7 %), od teh jih je 12 poginilo; avtorji sami opozarjajo na možno pristranskost vzorca. Težave so lahko tudi z dlako: vprašalnik, ki so ga izpolnili člani klubov kodrastih prinašalcev (Royal Veterinary College, 2016), je pri 39 od 90 psov iz Velike Britanije in Švedske zabeležil simetrično izpadanje dlake ali kuštrasto dlako, običajno pred 18. mesecem starosti; genetsko osnovo je po avtorjih treba še oceniti.

Testi in pravila vzreje: priporočila ali zahteve

Britanski KC med »Good Practice« uvršča teste kolkov in komolcev ter skrb za genetsko raznolikost, DNK test za EIC (kolaps ob naporu) pa med »Best Practice«; odgovorni rejci naj bi po njegovih besedah opravili teste iz obeh skupin. Britanski klub spodbuja še teste PRA (progresivna atrofija mrežnice) in glikogenoze tipa III (GSD). Ameriški klub (izjava iz leta 2018) priporoča preglede kolkov, srca in oči, teste GSD IIIa in cord1-PRA (distrofija čepkov in paličic tipa 1) ter test EIC, ki ga sam imenuje nizko prioritetnega, ker je različica pogosta, klinični znaki pa redki.

Slovenski KZS je strožji: pravilnik za vzrejo prinašalcev (2024) za kodrastega prinašalca zahteva genska testa EIC in cord1-PRA, slikanje kolkov in komolcev po 12. mesecu starosti, pregled oči na sivo mreno (izvid ne starejši od 24 mesecev) in starost vsaj 15 mesecev za vzrejno dovoljenje. Prenašalec ali obolel pes se lahko pari le z genetsko zdravim partnerjem (N/N); psi z dvema kopijama različice EIC iz vzreje niso izločeni, dokler se ne pokažejo klinični znaki, ob paritvi pa je potreben veterinarski izvid, da znakov ni. KC v novici iz leta 2023 pojasnjuje, da pri kodrastem prinašalcu rezultati EIC niso tako dokončni kot pri drugih testih, temveč so mera tveganja. Ameriški klub piše, da je displazija komolcev pri pasmi nepogosta in da je testiranje komolcev pri njih neobvezno, britanski KC pa kolke in komolce uvršča med pomembne težave pasme (glej zgoraj).

Koliko časa živi kodrasti prinašalec

AKC navaja pričakovano življenjsko dobo 10–12 let, britanski KC pa »nad 10 let«. Edini pasemski vzorec, ki smo ga našli, je britanski pregled KC/BSAVA iz leta 2004: pri 40 poginulih psih je bila mediana starosti ob smrti 10 let in 9 mesecev (razpon od 11 mesecev do 15 let), kar je manj od skupne mediane v istem pregledu (11 let in 3 mesece). Za to pasmo je bilo vrnjenih 35 od 100 vprašalnikov, splošna odzivnost pa je bila 24 %, zato gre za majhen, samoizbran vzorec in ne za podatke iz registra.

Kodrasti prinašalec, gladkodlaki prinašalec in labradorec: razlike

Kodrasti prinašalec se od gladkodlakega prinašalca in labradorca loči predvsem po višini in dlaki. Idealna višina v vihru je po FCI pri kodrastem 69 cm (samci) in 64 cm (samice), pri gladkodlakem 59–61,5 in 56,5–59 cm, pri labradorcu 56–57 in 54–56 cm. Dlaka kodrastega je gosta masa drobnih kodrov brez poddlake, gladkodlaki ima gosto, čim bolj ravno dlako z resami na nogah in repu, labradorec pa kratko, gosto dlako z vremensko odporno poddlako.

Kaj vprašati rejca

Pri nakupu mladiča zahtevajte izvide obeh staršev. Britanski klub priporoča mladiča iz legla, kjer so opravljeni pregled oči, testi kolkov in komolcev ter test EIC, in svetuje vprašati še po testih PRA in GSD IIIa, koeficientu inbridinga, izbiri očeta in socializaciji mladičev; mladiči naj v nov dom ne odidejo pred osmim tednom starosti. Britanski klub opozarja, da so mladiči v Veliki Britaniji redki, ker KC pasmo vodi kot ranljivo domačo pasmo. V Sloveniji preverite tudi, ali ima starševski par vzrejno dovoljenje KZS; rejca lahko poiščete med rejci na Živalce.si.

Komu ustreza in komu manj

Kodrasti prinašalec ustreza aktivnim gospodinjstvom, ki imajo čas za več kot dve uri gibanja na dan, uživajo v delu z nosom, prinašanju ali plavanju in znajo potrpeti počasno zorenje ter samosvoj značaj. Manj mu ustrezajo lastniki, ki iščejo hitro poslušnega, vsem enako odprtega psa, psa za večino dneva samega ali zunaj v pesjaku, ali garancijo glede alergij. Pogoji so mladič iz legla z izvidi obeh staršev, zgodnja socializacija, nega dlake z vodo in zavedanje, da je torzija želodca veterinarska nujnost.

Prednosti in slabosti