O pasmi
Labradorec je danes najbolj priljubljena pasma psa na svetu, a za njegovo prijazno družinsko podobo se skriva vzgojen delovni prinašalec z resničnimi potrebami. Po uradnem FCI standardu izvira iz Velike Britanije, čeprav se njegovi predniki - manjši sorodniki novofundlandskega psa - pojavljajo že na kanadski obali v 19. stoletju. Odrasel pes tehta 25-36 kg in meri 55-62 cm v vihru, dočaka pa v povprečju okoli 12 let starosti. Najpomembnejše, kar mora vedeti vsak lastnik: pri pasmi je razmeroma pogosta genska različica, ki poveča željo po hrani in tveganje za prekomerno telesno težo, zato je nadzor obrokov ključen bolj kot pri večini drugih pasem.
Delovni izvor pasme
Prednik labradorca je bil manjši, kratkodlaki vodni pes z novofundlandske obale v Kanadi, ki so ga ribiči uporabljali za prinašanje mrež in ulovljenih rib iz mrzle vode. V Veliko Britanijo so ga v poznih 1800-ih pripeljala polkovnik Peter Hawker in grof Malmesburyja, kjer so ga križali z lovskimi psi in izpopolnili za prinašanje divjadi na lovu in poljskih preizkušnjah. Klub pasme je nastal leta 1916, kennel klub pa je pasmo priznal leta 1903. Ta delovna dediščina pojasni, zakaj sodobni labradorec - pogosto dojet zgolj kot udoben družinski hišni ljubljenček - dejansko potrebuje veliko fizične in miselne aktivnosti.
Značaj in temperament
FCI standard opisuje labradorca kot dobrodušnega, zelo gibčnega psa z odličnim vohom, mehkim prijemom pri prinašanju in pravo strastjo do vode. Je inteligenten, uren in ubogljiv, z močno željo ugajati lastniku, kar ga dela eno najlažje treniranih pasem in zato pogosto priporočenega prvim lastnikom psov. Standard izrecno poudarja prijazno naravo brez sledi agresivnosti ali pretirane plašnosti. Ta kombinacija prilagodljivosti in vdanosti je glavni razlog, da je labradorec desetletja najbolj priljubljena pasma v več državah po svetu, tudi kot vodniški, terapevtski in reševalni pes.
Gen POMC in hrana
Raziskovalci Univerze Cambridge so leta 2016 odkrili 14-baznoparno izbrisano zaporedje v genu POMC, ki je pri labradorcih povezano z večjo telesno težo in močnejšim iskanjem hrane. V vzorcu 383 britanskih hišnih labradorcev je približno 22 % psov nosilo vsaj eno kopijo te različice (20 % eno, 2 % dve kopiji), pri 81 psih, vzgojenih za asistenčne pse, pa je delež nosilcev skočil na kar 76 %. Vsaka kopija različice je v povprečju povezana z 1,90 kg večjo telesno maso in za skoraj 10 % močnejšim iskanjem hrane. To ne pomeni, da bo vsak labradorec debel, pomeni pa, da je pri tej pasmi odmerjeno hranjenje in izogibanje prostemu krmljenju še posebej pomembno.
Potrebe po gibanju
Kot delovni prinašalec labradorec potrebuje od 60 do 120 minut gibanja na dan, idealno kombinacijo sprehodov, plavanja in iger prinašanja, ki zadostijo tako telesnim kot miselnim potrebam. Brez zadostne aktivnosti hitro postane nemiren, destruktiven ali - v povezavi z gensko nagnjenostjo k iskanju hrane - prekomerno težak. Zaradi vsestranske delovne dediščine odlično napreduje pri agilityju, treningu z dummyjem, plavanju in dolgih pohodih, kar ga naredi bolj primernega za aktivne lastnike z vrtom ali dostopom do odprtega prostora kot za mirno stanovanjsko življenje brez dnevne razgibavanja.
Dlaka in linjanje
Dlaka labradorca je kratka, gosta in vodoodporna, sestavljena iz trše krovne dlake in gostega spodnjega sloja, ki ga varuje pred mrzlo vodo - po standardu je to ena od prepoznavnih lastnosti pasme. Kljub kratkosti gre za dvojno dlako, ki linja skozi vse leto, s pravima 'eksplozijama' spomladi in jeseni, ko izgubi poddlako. Priporočeno je ščetkanje dva- do trikrat tedensko, v obdobju močnega linjanja pa dnevno, sicer se dlaka nabira po stanovanju in pohištvu.
Barve in genetika
Standard priznava tri barve: črno, rumeno (od svetlo kremne do lisičje rdeče) in jetrno/čokoladno (od svetle do temne), vse tri pa so ista pasma - razlika je zgolj v pigmentaciji, ne v temperamentu ali zdravju kot celoti. Barvo določata dva gena: TYRP1 (lokus B) odloča med črno in čokoladno barvo, MC1R (lokus E) pa, če je pes v dveh kopijah recesiven, prekrije črni ali čokoladni pigment v dlaki in ustvari rumeno barvo. Zanimivo pa velika britanska študija (VetCompass, 2018) kaže, da imajo čokoladni labradorci v povprečju krajšo življenjsko dobo (10,7 leta) kot črni ali rumeni (12,1 leta), kar verjetno delno odraža ožji genski bazen pri vzreji te barve.
Zdravstvena tveganja
Poleg že omenjene genske nagnjenosti k debelosti sta pri pasmi dobro dokumentirani displazija kolka in komolca - podatki ameriške organizacije OFA kažejo, da je bilo v desetletjih pregledovanja med 10 in 12 % pregledanih labradorcev diagnosticiranih z displazijo komolca, delež pri kolkih pa se je z leti izboljševal zaradi skrbnejše vzreje. Druga pasemsko specifična motnja je od napora sprožen kolaps (EIC), recesivna mutacija gena DNM1, ki je pri približno 30 % labradorcev prisotna kot nosilstvo, pri 2-3 % pa povzroči dejanske epizode šibkosti zadnjih nog po intenzivnem naporu; zanjo obstaja DNK test. Povprečna življenjska doba je po obsežni britanski študiji okoli 12 let.
Značaj in temperament
prijazen, inteligenten, ubogljiv, družaben, energičen
Komu je namenjena
Aktivne družine, lovce, prve lastnike psov
Bivanje in prostor
Hiša z vrtom idealna; stanovanje le ob dovolj dnevnega gibanja
Nega
Ščetkanje 2-3x/teden, dnevno v času linjanja; nadzor teže in obrokov je ključen
Prednosti in slabosti
Prednosti pasme
prijazen in vsestranski družinski pes, izjemno se rad uči in ugaja lastniku, odličen partner za aktivne lastnike in vodne športe
Na kaj biti pozoren
gensko nagnjen k prenajedanju in pridobivanju telesne teže, potrebuje veliko dnevnega gibanja in duševne spodbude, močno linja skozi vse leto s sezonskimi vrhovi
Posebne opombe
Približno vsak peti do četrti labradorec nosi različico gena POMC, povezano z močnejšim občutkom lakote in nagnjenostjo k debelosti (Raffan idr., 2016, Univerza Cambridge). To ni usoda, a pomeni, da je pri tej pasmi še posebej pomembno odmerjeno hranjenje, izogibanje prostemu krmljenju in redno spremljanje telesne kondicije.
