O pasmi
Veliki švicarski planšarski pes (nemško Grosser Schweizer Sennenhund, angleško Greater Swiss Mountain Dog) je največji od štirih švicarskih planšarskih in govedarskih psov. Standard FCI št. 58 predpisuje višino v vihru 65–72 cm pri samcih in 60–68 cm pri samicah, trobarven kožuh z gosto podlanko ter prvotno vlogo čuvaja in vprežnega psa. Teže standard ne določa: Švicarska kinološka zveza (SKG) in Slovenski klub za velike pasme in molose (SKVPM) navajata 40–70 kg.
Kot družinski pes je lahko primeren, vendar pogojno: počasi dozori, je do tujcev zadržan in potrebuje doslednega skrbnika.
Od mesarskega psa do družinskega psa
Kot samostojna pasma je razmeroma mlada: leta 1908 sta bila na jubilejni razstavi Švicarske kinološke zveze v Langenthalu razstavljena dva kratkodlaka „bernska“ psa, ki ju je profesor Albert Heim prepoznal kot predstavnika starega, izginjajočega velikega planšarskega ali mesarskega psa. SKG jo je leta 1909 priznala kot samostojno pasmo, leta 1912 je nastal klub zanjo, FCI pa jo je dokončno priznala 13. avgusta 1954.
Izvor prednikov ni povsem pojasnjen. SKVPM kot najverjetnejšo navaja teorijo o rimskih molosih, a priznava, da nihče nima natančnih podatkov. Prvotna naloga je bolje znana: FCI ga opredeljuje kot varuha in vprežnega psa, britanski Kennel Club pa piše, da je vlekel vozičke z mlekom v sirarne in sire na trg.
Videz: mere, kožuh in barve po standardu FCI
Standard opisuje trobarvnega, čvrstega, težko kostnatega in dobro mišičastega psa. Višina v vihru je 65–72 cm pri samcih in 60–68 cm pri samicah, dolžina telesa pa je s višino v razmerju 10 : 9. Osnovna barva je črna s simetričnimi rjavo‑rdečimi ožigi in čistimi belimi znamenji na glavi, prsih, tačkah in konici repa. Psi, ki niso trobarvni ali imajo osnovno barvo, ki ni črna, so po standardu diskvalificirani.
Pri kožuhu viri niso enotni. FCI zahteva dvojno dlako z gosto podlanko in zunanjo dlako srednje dolžine, kratka zunanja dlaka pa je dopustna, če podlanka obstaja; diskvalifikacijski napaki sta dolga dlaka in kratka dlaka brez podlanke. SKVPM in britanski Kennel Club kožuh opisujeta kot kratek in gost, SKG pa navaja krovne dlake dolge 3–5 cm. „Kratkodlak“ torej ni napačen opis, standard pa govori o srednji dolžini.
Teže standard FCI ne vsebuje. SKG in SKVPM navajata 40–70 kg, ameriški kinološki klub AKC (American Kennel Club) 115–140 funtov (približno 52–64 kg) pri samcih in 85–110 funtov (približno 39–50 kg) pri samicah, psarna Svisart pa 45–64 kg pri samcih in 36–52 kg pri samicah.
Značaj: zadržan do tujcev, samosvoj in navezan na družino
Standard opisuje samozavestnega, budnega in neustrašnega psa, dobrodušnega in vdanega znanim ljudem, do tujcev samozavestnega, srednjega temperamenta. SKVPM dodaja, da je do tujcev zadržan in previden, doma pa čuječ: glasno opozori na tujca in laja, dokler se ne pojavi gospodar. Standard agresivne ali preveč plašne pse diskvalificira.
SKVPM opozarja na pogosto zmoto: marsikdo si ga predstavlja kot večjega labradorca ali zlatega prinašalca, kar „niti slučajno ne drži“. V primerjavi z njima je bolj samosvoja, do tujcev bolj zadržana, večja in močnejša, šolanje pa zahteva več potrpljenja. Med vedenjskimi težavami klub našteva agresivnost in dominantnost (predvsem do drugih psov) ob slabi socializaciji ter lajanje, uničevanje in samopoškodovanje ob premalo dela s psom.
Otroci in druge živali
Z otroki lahko živi, vendar pod nadzorom. SKVPM ocenjuje odrasle, lepo vzgojene in socializirane pse kot zelo prijazne in potrpežljive, a opozarja, da otroka nehote prevrnejo, mladički pa radi lovijo otroke in jih grizejo za hlačnice. Britanski klub pasme svetuje, naj noben velik pes ne ostane brez nadzora z majhnimi otroki. Odgovor je torej odvisen od vzgoje psa, starosti otrok in doslednosti odraslih.
Z drugimi psi in živalmi se po SKVPM razumejo, če so jih navajeni od malega. Samci so lahko dominantni do drugih psov, plenski nagon pa je lahko izrazit: podijo divjad, veverice, mačke in ptice.
Stanovanje, vrt in poletna vročina
Stanovanje je mogoče le ob dovolj gibanja. SKVPM piše, da se pes prilagodi tudi bloku, idealna pa je hiša z velikim vrtom, celodnevno bivanje v pesjaku pa mu ne ustreza, ker se močno naveže na družino. Po SKVPM je njegov letni čas zima: sneg in mraz dobro prenaša, poletno vročino zaradi goste podlanke nekoliko slabše.
Gibanje in delo: zmerno, redno in prilagojeno rasti
Kennel Club navaja do eno uro gibanja na dan, psarna Svisart pa, da zadošča zmerna vadba, na primer dolg sprehod, in da pes raven aktivnosti prilagodi družini. Naravna zaposlitev je vprega, pri kateri SKG omenja tudi vleko sani, nahrbtnik in nosno delo; SKVPM dodaja poslušnost, rally obedience in terapijo s pomočjo psov, manj primerna pa sta po klubu reševanje in agility.
Rast je občutljivo obdobje. Britanski klub pasme piše, da pasma počasi dozoreva in ne prenese neomejenega gibanja, teka ali stopnic v mladosti. SKVPM v rasti odsvetuje stopnice, skoke z višin in drsna tla.
Šolanje in socializacija
Pasma se šola z nagrajevanjem in pozitivno motivacijo, v kratkih vajah in z vztrajnostjo; po SKVPM šolanje s prisilo ne daje dobrih rezultatov. Šola za mladiče je po klubu „praktično obvezna“, ker se pes v njej socializira s psi različnih velikosti. Ker je bila vzrejena za vleko, klub priporoča, da psu že v mladosti ne dovolimo vleči na povodcu.
Nega kožuha
Kožuh zahteva krtačenje približno enkrat tedensko, ob menjavi pogosteje. Kennel Club navaja tedensko nego, britanski klub pasme pa piše, da pes izgublja dlako vsak dan, gosta podlanka pa se menja dvakrat na leto. SKVPM nego ocenjuje kot nezahtevno, a opozarja, da podlanka ob menjavi močno izpada.
Sklepi in ramena: pregledi, pravila in priporočila
Klubi omenjajo displazijo kolkov in komolcev ter osteohondrozo (OCD) ramena; SKVPM navaja, da je v Sloveniji trenutno daleč največji problem OCD. Ameriški klub pasme (GSMDCA) v poročilu o anketi 2020 navaja podatke ameriške fundacije Orthopedic Foundation for Animals (OFA) za obdobje 2013–2020: prizadeti kolki (vključno z mejnimi) pri 14,0 %, komolci pri 11,5 % in ramena (OCD) pri 2,3 % ocenjenih psov; sam opozarja, da gre le za pse, poslane v oceno, in da so deleži verjetno nekoliko nižji od dejanskih. Zahteve in priporočila se razlikujejo:
- Švicarski klub pasme opisuje, da so kolki del preizkusa za vzrejo od šestdesetih let, po ugotovitvi pogoste osteohondroze v zgodnjih osemdesetih pa je uvedel obvezno slikanje ramen in prizadete pse izločil iz vzreje.
- Britanski Kennel Club shemi za kolke in komolce uvršča med preglede „Best Practice“, ki so po njegovi oceni še vedno pomembni, čeprav morda manj ključni kot „Good Practice“ (tam navaja le skrb za genetsko raznolikost), in pravi, da bi morali odgovorni rejci opraviti vse teste obeh kategorij; tamkajšnji klub pasme pričakuje ocenjene kolke in komolce vzrejnih psov ter svetuje slikanje ramen.
- V Sloveniji morajo psi z rodovnikom pred parjenjem na vzrejni pregled; po postopku SKVPM je pogoj potrdilo o slikanju kolkov in komolcev, na strani pasme pa klub navaja, da je za vzrejno dovoljenje za enkrat obvezno le slikanje kolkov, vestni rejci pa slikajo tudi komolce in ramena ter pregledajo oči.
Zasuk želodca in vranice
Zasuk želodca je nujno stanje. Merck Veterinary Manual navaja, da prizadene predvsem velike in orjaške pse, zahteva takojšnji medicinski in kirurški poseg, umrljivost pri zdravljenih psih pa je 20 %; med dejavniki tveganja so globok, ozek koš in sorodnik prve stopnje z boleznijo. Klub GSMDCA piše, da se lahko razvije pri nekaterih psih te pasme, vranična torzija pa je po klubu sicer redka, razen pri tej pasmi. V anketi GSMDCA za leto 2020 je napihnjenost z zasukom ali brez navedlo 3,6 % lastnikov (610 odgovorov o prebavilih), 29,3 % pa jih je poročalo o preventivni gastropeksiji (2012: 19,7 %). Anketa lastnikov ne primerja pasem; o ukrepih odloča veterinar.
Epilepsija, sečila in druge težave
Epilepsijo omenjajo SKVPM, GSMDCA in britanski klub pasme. V anketi GSMDCA za leto 2020 jo je navedlo 6,6 % odgovorov (40 psov), nemško rejsko združenje pa je za obdobje 1999–2019 poročalo o napadih pri povprečno 2,56 % registriranih psov in sumi na genetsko nagnjenost (raziskava iz Hannovra, 2022); zaradi različnih metod številk ni mogoče neposredno primerjati. Britanski klub pasme pravi, da psov, katerih sorodniki so kazali znake epilepsije, ne bi smeli uporabljati v vzreji.
GSMDCA omenja še urinsko inkontinenco pri sterilizirani samici (v anketi 15,5 % samic, od tega 90 % po sterilizaciji), katarakto, distihiazo, entropij ter „lick fit“ (napade lizanja zraka in predmetov). Entropij je po FCI diskvalifikacijska napaka.
Življenjska doba: viri se razlikujejo
Okvirno 8–11 let: AKC navaja 8–11 let, SKVPM 8–10 let, britanski Kennel Club „več kot 10 let“, psarna Svisart pa 10–12 let. Za to pasmo nismo našli registrske ali zavarovalniške študije dolgoživosti; razponi so povzetki organizacij in rejcev brez pojasnjene metodologije, zato niso povprečja. Standard FCI življenjske dobe ne vsebuje.
Kaj vprašati rejca in kako je s pasmo v Sloveniji
SKVPM svetuje, naj zahtevate na vpogled rodovnike obeh staršev, zdravstvene izvide, vzrejno dovoljenje in ocene z razstav ter si pred nakupom ogledate leglo. Vprašajte, kateri pregledi so opravljeni (kolki, komolci, ramena, oči) in po katerih pravilih. Iščite rejca.
V Sloveniji je bila prva psička, uvožena iz Švice, v rodovno knjigo vpisana leta 1996; po navedbah psarne Svisart je bilo do septembra 2025 vpisanih 1685 psov te pasme. Pasmi se v Sloveniji posveča SKVPM (sekcija za švicarske pasme), Svisart pa je psarna, ne klub.
Veliki švicarski ali bernski planšarski pes
Po standardih FCI se razlikujeta po kožuhu in velikosti. Bernski planšarski pes (št. 45) je opisan kot dolgodlak, visok 64–70 cm (samci) in 58–66 cm (samice), veliki švicarski pa ima zunanjo dlako srednje dolžine in meri 65–72 cm oziroma 60–68 cm. Britanski Kennel Club piše, da veliki švicarski deli izvor z bernskim, a je težji, s kratko gosto dlako in nekoliko težjo glavo.
Od preostalih dveh planšarskih pasem je večji: appenzelski (št. 46) meri 52–56 cm in 50–54 cm, entlebuški (št. 47) 44–50 cm in 42–48 cm. Več je na straneh bernskega planšarskega psa in entlebuškega planšarskega psa.
Komu ustreza, komu manj in pod kakšnimi pogoji
Ustreza ljudem z dovolj prostora in časa, ki sprejemajo samosvojega, težkega in do tujcev zadržanega psa ter so pripravljeni na socializacijo, šolanje in nadzor v rasti. Manj mu ustrezajo pesjak, stanovanje brez dnevnega gibanja, vroči kraji, nenadzorovana družba majhnih otrok in pričakovanje labradorca v večji izvedbi.
Za začetnika je pasma pogojno primerna: SKVPM jo dopušča, če skrbnik vloži čas v spoznavanje pasme in šolanje ter je dovolj močan, da psa zadrži.
Značaj in temperament
samozavesten, čuječ, dobrodušen, zadržan do tujcev, samosvoj
Komu je namenjena
družinam s prostorom in časom za šolanje
Bivanje in prostor
hiša z vrtom; stanovanje le ob dovolj gibanja
Nega
krtačenje enkrat tedensko; do ene ure gibanja na dan; v rasti brez stopnic in skokov
Prednosti in slabosti
Prednosti pasme
dobrodušen in vdan znanim ljudem, čuječ varuh doma, primeren za vprego in nosno delo
Na kaj biti pozoren
velik in težak pes s počasnim dozorevanjem, sklepi in želodec zahtevajo pozornost, samosvoj in do tujcev zadržan
Posebne opombe
Standard FCI št. 58 teže ne določa: Švicarska kinološka zveza (SKG) in slovenski klub SKVPM navajata 40–70 kg, ameriški kinološki klub AKC (American Kennel Club) približno 39–64 kg (preračunano iz funtov). Pred nakupom vprašajte za izvide kolkov, komolcev in ramen (OCD) obeh staršev; pravila se po državah razlikujejo. SKVPM na strani pasme navaja, da je za vzrejno dovoljenje zaenkrat obvezno le slikanje kolkov, v vzrejnem postopku pa navaja potrdilo o slikanju kolkov in komolcev; zahteve preverite pri klubu. Zasuk želodca je nujno stanje. Življenjska doba je okvirna (8–11 let po AKC, 8–10 po SKVPM).
