Entlebuški planšarski pes (Entlebucher Sennenhund)

O pasmi

Entlebuški planšarski pes (entlebucher sennenhund) je najmanjši od štirih švicarskih planšarskih psov – poleg berneškega planšarskega psa, velikega švicarskega planšarskega psa in appenzellerja. FCI pasmo vodi pod standardom št. 47, v skupini 2 (švicarski planšarski in pastirski psi). Ime je dobil po dolini Entlebuch v kantonu Lucern, kjer so ga kmetje stoletja uporabljali za poganjanje krav na pašnike in nazaj ter kot varuha domačije. Čeprav je najmanjši član skupine sennenhundov, gre za čvrstega, mišičastega psa s trdnim značajem, ne za pomanjšano različico svojih večjih sorodnikov.

Družinski pes po lastni opredelitvi kluba

NEMDA (nacionalno ameriško združenje lastnikov entlebucherjev, naslednik nekdanjega kluba EMDCA) pasmo opisuje kot najprej in predvsem ljubečega družinskega psa. Ta opis se v vsakdanjem življenju izkaže za točnega – pes je resnično navezan na svoje ljudi in rad ves čas sledi dogajanju v gospodinjstvu, a hkrati v vsakodnevnem vedenju ne skriva, da izvira iz delovne pastirske črede. Ta kombinacija topline do družine in trdovratnega delovnega nagona je tisto, po čemer entlebucherja prepoznajo tisti, ki so že živeli s katero od drugih sennenhund pasem. Kratka, gladka tribarvna dlaka – črna z rjavimi in belimi oznakami – je skupna vsem štirim sennenhund pasmam, pri entlebucherju pa zahteva precej manj nege kot dolgodlaki plašč nekaterih njegovih večjih sorodnikov.

Nagon po urejanju tropa, ki ga podeduje vsak entlebucher

Pasma je bila vzgojena za poganjanje govedi, zato ohranja nagon, da premikajoče se otroke ali neznane živali uredi tako, da jih rahlo ugrizne v pete ali trči vanje – tako kot bi to počela s kravo na paši. Z otroki in živalmi, s katerimi odrašča, je pes praviloma zanesljiv in navezan, vseeno pa je smiselno nadzorovati igro z neznanimi ali tekajočimi otroki, saj lahko hitro gibanje sproži pastirski refleks. Zgodnja, načrtna socializacija z mačkami in manjšimi hišnimi ljubljenčki občutno zmanjša tveganje, da bi jih pes poskušal spraviti v red, ni pa ga mogoče povsem izničiti pri vsakem posamezniku.

Ureteropatija, ki pogosto ostane neopažena

Ektopični sečevod je prirojena napaka, pri kateri se sečevod ne izteka pravilno v mehur, kar povzroča uhajanje urina in ponavljajoče se okužbe sečil. Po podatkih britanskega kluba Entlebucher Mountain Dog Club of Great Britain približno 75 % testiranih psov pri presejalnem ultrazvočnem pregledu pade v mejno (borderline) kategorijo, nekateri prizadeti psi pa nikoli ne pokažejo očitnih simptomov. Zato klubi priporočajo ultrazvočni pregled sečil pri vseh psih, namenjenih vzreji, ne le pri tistih, ki že kažejo znake okužbe. Bodoči lastnik naj vzreditelja vpraša, ali so starši mladička opravili tak presejalni pregled.

Ne pasma za balkon ali kratke sprehode

Entlebucher ni primeren za stanovanjsko življenje brez dvorišča ali rednega dostopa do odprtega prostora – gre za energičnega delovnega psa, ki je najsrečnejši, kadar ima konkretno nalogo. Kratki vsakodnevni sprehodi sami po sebi ne zadostujejo; pes potrebuje resnično fizično in miselno obremenitev, sicer presežek energije usmeri v vedenje, ki lastnikom ni po godu, na primer glodanje, lajanje ali poskuse urejanja vsega, kar se premika po hiši.

Vsakodnevna rutina potrebuje konkretno nalogo

Ker gre za pastirsko pasmo z izrazitim delovnim nagonom, samo daljši sprehod pogosto ne pomiri psa tako, kot bi pričakovali. Boljše rezultate prinesejo strukturirane dejavnosti, kot so poslušnostni trening, vlečni šport, agility ali iskalne igre, ki psu ponudijo miselni izziv poleg telesnega napora. Lastniki, ki entlebucherju redno ponudijo tovrstno delo, poročajo o bistveno mirnejšem psu doma kot tisti, ki se omejijo zgolj na sprehode.

Samostojen mislec, ne pes za prvi poskus v kinologiji

Entlebucher je neodvisen reševalec problemov, ki potrebuje izkušenega vodnika, sposobnega vsak dan ponuditi tako telesno kot miselno obremenitev. Kdor išče lahkega, hitro priučljivega začetniškega psa, pri tej pasmi zaradi njene trme in izrazito delovne narave verjetno ne bo zadovoljen – bolje uspeva pri lastniku, ki že ima izkušnje s samostojnimi pastirskimi pasmami in razume, da poslušnost pri tem psu pomeni sodelovanje, ne podreditev.

Prednosti in slabosti