Pirenejski planinski pes (Pyrenean Mountain Dog, Great Pyrenees)

O pasmi

Ime, izvor in zgodovina: pes iz Pirenejev

Pirenejski planinski pes (Chien de Montagne des Pyrénées) je francoska pasma velikih pastirskih psov čuvajev; standard FCI št. 137 jo uvršča v skupino 2, sekcijo 2.2 (molosoidne pasme gorskega tipa), brez delovnega izpita. Kinološka zveza Slovenije jo vodi kot pirenejskega planinskega psa, Hrvatski kinološki savez kot »pirinejski planinski pas«, v ZDA pa ji pravijo Great Pyrenees.

Po zgodovinskem povzetku v standardu FCI je pasma v Pirenejih od nekdaj, v srednjem veku je čuvala gradove, v 14. stoletju jo omenja Gaston Phoebus, slavo pa je dosegla na dvoru Ludvika XIV. Leta 1923 je združenje ljubiteljev pasme pri francoski kinološki zvezi vpisalo uradni standard, ki mu je današnji po navedbi FCI še vedno zelo blizu.

Pes čuvaj črede, ne ovčar

Pirenejski planinski pes je bil vzrejen za samostojno varovanje črede pred plenilci, ne za njeno vodenje. Standard FCI kot uporabo navaja »pastirskega čuvaja v gorah«: pes je čredo varoval sam, zato sta pri izboru štela sposobnost varovanja in odvračanja ter navezanost na čredo. Britanski klub PMDC (Pyrenean Mountain Dog Club of Great Britain) piše, da so pasji varuhi stoletja branili črede pred volkovi, medvedi in tatovi, ameriški AKC pa, da so večje pse vzrejali za varovanje, manjše pse pasme Pyrenean Shepherd pa za gonjenje.

Mere in teža po standardu FCI

Po standardu FCI so psi v vihru visoki 70–80 cm, psice 65–75 cm, za popolnoma tipične primerke pa je dovoljena toleranca +2 cm. Pasma je opisana kot pes velike postave, mogočen in močne grade, a ne brez določene elegance; trup je nekoliko daljši od višine v vihru.

Standard FCI teže ne navaja. Britanski Kennel Club določa najmanjšo višino 70 cm (psi) in 65 cm (psice) ter najmanjšo težo 50 kg za pse in 40 kg za psice; ti teži veljata za primerke minimalne višine, višji naj bodo težji. Standard AKC navaja, da 27-palčni pes tehta približno 100 funtov (okoli 45 kg), 25-palčna psica pa približno 85 funtov (okoli 39 kg). Klub PMDC opozarja, da lahko puhast mladiček v nekaj mesecih zraste do višine jedilne mize in preseže 65 kg. Za okvir računajte približno 40–65 kg (uredniška ocena po teh virih); 65 kg je prag, ki ga odrasli psi lahko presežejo, ne zgornja meja.

Bela dlaka, lise in volčji kremplji

Dlaka je po standardu dobro razvita, ravna, dokaj dolga in gibka, daljša na repu in okoli vratu; »hlače« so finejše, volnate in zelo goste, podlanka pa gosta. Osnovna barva je bela, dovoljene so lise jazbečje ali volčje sive, bledo rumene ali oranžne (arrouye) na glavi, ušesih, korenu repa in včasih na telesu; najbolj cenjene so jazbečje sive.

Standard zahteva dvojne, dobro oblikovane volčje kremplje na zadnjih nogah; njihova odsotnost, enojni ali zakrneli dvojni so izločilna napaka. Klub PMDC svetuje, naj se jih ne odstranjuje, naj pa se jih redno striže, da ne zrastejo v krog in se ne zarijejo v nogo.

Značaj: miren, a samostojen

Standard FCI opisuje pasmo kot močno in gibčno, a nežno in navezano na tiste, ki jih varuje; ta zaščitnik ima nagnjenost k samostojnosti in pobudi, kar od lastnika zahteva določeno mero avtoritete. Britanski standard temperament označuje kot »mirno samozavesten«, živčnost in neizzvana agresivnost pa sta zelo nezaželeni. AKC pasmo opisuje kot neodvisno, inteligentno in potrpežljivo, ob družini pa naklonjeno in mirno. Vedenje posameznega psa oblikujejo tudi genetika, socializacija in izkušnje.

Lajež, ozemlje in ograja vrta

Lajež je pri pirenejskem planinskem psu pričakovana lastnost čuvaja, vendar se med psi zelo razlikuje. Klub PMDC piše, da je nagnjenost k lajanju bistven element pasme, ki je stoletja čuvala črede; laja zelo globoko in glasno, klub pa svetuje, naj lastnik pomisli na vpliv na odnose s sosedi, nekateri primerki pa se oglasijo, že če se premakne »bilka trave«. Isti klub v vprašanjih in odgovorih navaja, da se večina pirenejskih planinskih psov oglasi le ob nenavadnih prizorih ali zvokih, nekateri pa preprosto radi lajajo. AKC v uredniškem članku o zanimivostih pasme piše, da je bil pes vzrejen za nočno varovanje črede, zato naj lastnike ne preseneti, če pogosto laja ponoči; v ocenah lastnosti pa lajež uvršča na 3 od 5 (»občasno«).

Klub PMDC svari, da se navidezno varna ograja vrta hitro izkaže za nezadostno, če ni zelo visoka, in da pasma rada koplje.

Družina, otroci in druge živali

Družini in otrokom lahko pirenejski planinski pes ustreza, vendar ob pogojih: dovolj prostora, zgodnje socializacije, nadzora ob stikih z majhnimi otroki in skrbnika, ki zmore samostojnega velikana. Klub PMDC navaja, da so pravilno vzgojeni pirenejski planinski psi znani po ljubezni do otrok, nemški klub KfUH (Klub für Ungarische Hirtenhunde) pa, da so posebej dobri z otroki in majhnimi domačimi živalmi. AKC pri odnosu do majhnih otrok in drugih psov podaja oceno 3 od 5 (»z nadzorom«). Zaradi velikosti je nadzor smiseln kljub mirnemu značaju.

Stanovanje, vrt in samota

Stanovanje pirenejskemu planinskemu psu redko ustreza. Britanski Kennel Club dopušča mesto ali podeželje, a pri velikosti doma navaja veliko hišo in velik vrt; klub KfUH idealno vidi hišo z dobro ograjeno parcelo in polnim družinskim stikom ter odsvetuje življenje v pasji ogradi ali na verigi. Klub PMDC piše, da pes uspeva ob družbi lastnika: dolga samota vodi v dolgčas in glodanje, tuljenje zaprtega psa pa lahko moti sosede. Zaradi goste dlake klub svetuje hladno, mirno mesto za počitek.

Gibanje in odraščanje mladiča

Odrasel pes potrebuje zmerno gibanje: Kennel Club navaja do 1 uro na dan, PDSA približno uro, AKC pa pravi, da pasma ni zelo aktivna. Za delo z glavo AKC omenja poslušnostne preizkuse in vleko vozička.

Pri mladičih klub PMDC opozarja, da lahko preveč gibanja povzroči več težav kot premalo, kritično pa je obdobje od približno drugega do desetega meseca; odsvetuje dolge sprehode na povodcu in skoke, denimo po stopnicah ali iz avta, ker naj bi poškodbe v tej dobi lahko privedle do težav, kot sta displazija kolkov in osteohondritis.

Vzgoja: potrpljenje namesto prisile

Pri vzgoji ne računajte na hitro ubogljivost. Klub PMDC opozarja, da je pes zelo neodvisen in da je nesmiselno pričakovati takojšnjo poslušnost, kot jo poznamo pri nemških ovčarjih; AKC pravi, da bo na običajne vaje poslušnosti odgovoril z brezbrižnostjo in počasnimi odzivi. PMDC pri sprehodih priporoča povodec in nagrajevanje želenega vedenja, klub KfUH zavrača silo in trdoto ter priporoča kratke, mirne vaje, AKC pa zgodnjo socializacijo in tečaj za mladiče.

Nega dlake

Dlaka zahteva redno nego in obilno odpada. Kennel Club navaja, da se pes linja, in krtačenje več kot enkrat na teden; klub PMDC pri odraslem psu meni, da zadostuje dobra krtača dvakrat na teden, med menjavo pa še česanje, klub KfUH pa med menjavo priporoča vsakodnevno krtačenje. AKC piše, da je dlaka odporna na umazanijo in zlepljenost, priporoča pa vsaj tedensko temeljito krtačenje s krtačo s trni ali krtačo z mehkimi žičnimi zobmi (slicker).

Pri mladičih klub PMDC priporoča vsakodnevno česanje do zamenjave v odraslo dlako, posebej na »hlačah« in pod ušesi; prekomerno kopanje dlaki ne koristi. Dlako med prsti in nad očmi je treba obrezati, nohte in volčje kremplje pa redno pregledovati.

Zdravje: kaj pravijo klubi in viri

Viri pri pasmi izpostavljajo predvsem težave gibal, kože in nekatere vrste raka. Britanski Kennel Club je leta 2021 skupaj s pasemskimi predstavniki potrdil prednostne naloge: osteosarkom, artritis, osteohondrodisplazijo ter vroče točke (piotravmatski dermatitis) in druge kožne težave. Dokazna podlaga načrta navaja ameriško študijo z univerzitetnih bolnišnic, ki je poročala o povečanem tveganju za displazijo kolkov, osteohondrozo ramena, panosteitis in izpah pogačice, a večinoma na majhnem številu psov. Kennel Club za pasmo navaja pregled kolkov, komolcev in oči po shemah BVA/KC.

Ameriški klub GPCA (Great Pyrenees Club of America) priporoča, da vsak pes v vzreji pridobi številko CHIC; zanjo sta potrebni preiskava kolkov in pogačic ter ena dodatna s seznama, še posebej pa priporoča DNK teste za nevronsko degeneracijo in pritlikavost. AKC med težavami pasme omenja tudi napihnjenost želodca (bloat) in nekatere vrste raka, PDSA pa še gluhost, epilepsijo in entropij. Nič od tega ne pomeni, da bo zbolel vsak pes; pregledi so smiselno vprašanje za rejca.

Koliko časa živi pirenejski planinski pes

Življenjska doba je po pregledanih virih približno 9–11 let (uredniška ocena, ki povzema spodnje vire): britanski Kennel Club in PDSA navajata »pod 10 let«, AKC 10–12 let, klub KfUH 10–13. V anketi britanskega Kennel Cluba iz leta 2004 (odzivnost pod 15 %, 66 poginulih psov) je bila mediana starosti ob smrti 9 let in 7 mesecev, najpogostejši vzrok smrti pa rak (26 od 66 poginulih psov); gre za anketo, ne za register, zato je to le okvir, ne napoved za posameznega psa.

Pirenejski planinski pes ali maremski ovčar

Od maremskega ovčarja se pirenejski planinski pes loči po skupini FCI, višini in barvi. Standard FCI št. 201 uvršča maremsko-abruško pasmo v skupino 1 (ovčarji) in predpisuje višino 67–73,5 cm pri psih ter 62–70 cm pri psicah, težo 40–52 kg oziroma 35–45 kg in enobarvno belo dlako. Pirenejski planinski pes je po FCI praviloma višji (70–80 cm), dovoljene pa so tudi lise. V skupini 2, sekciji 2.2 sta s pirenejskim še šarplaninec in kraški ovčar.

Pirenejski mastif (Mastín del Pirineo, FCI št. 92) in Pyrenean Sheepdog (FCI št. 141) sta drugi pasmi: mastif ima najnižjo višino 77 cm pri psih in 72 cm pri psicah ter belo osnovno barvo z masko, ta pasma (dolgodlaka različica; različica s kratko dlako na obrazu je FCI št. 138) pa je pri samcih visoka 42–48 cm in v skupini 1.

Kaj vprašati rejca

Pred nakupom mladiča prosite rejca za rezultate zdravstvenih pregledov obeh staršev: kolkov in komolcev, po ameriških priporočilih tudi pogačic, po britanskih še oči, ter za DNK teste, ki so za pasmo na voljo (multifokalna retinopatija, Glanzmannova trombastenija). Vprašajte tudi po zdravstveni zgodovini staršev in starih staršev, po odraščanju mladičev med ljudmi, psi in vsakdanjimi zvoki ter po tem, kaj pogodba določa ob hudi dedni bolezni. Poiščite rejca v imeniku.

Komu ustreza in komu manj

Pasma ustreza lastniku hiše z visoko ograjenim vrtom, ki ima čas za dosledno vzgojo in ceni samostojnega, mirnega varuha bolj kot psa, ki sledi vsakemu ukazu. Manj ustreza tistim, ki bivajo v stanovanju ali blizu sosedov, psa pogosto dolgo pustijo samega, težko prenašajo lajež in dlako ali iščejo hitro ubogljivega športnega psa. Pogoji:

• visok, ograjen vrt in hladen kotiček za počitek;
• zgodnja socializacija ter dosledna, nežna vzgoja;
• redno krtačenje, pregled volčjih kremljev in zdravstveni izvidi staršev.

Prednosti in slabosti