Šarplaninec (Šarplaninac)

O pasmi

Pastir brez ovc – kdo je šarplaninec

Šarplaninec ni pastirski pes v smislu vodenja črede, ampak čuvaj, ki se ponoči in podnevi sam odloča, kdaj bo ovce branil pred volkom ali medvedom. Pasma izvira iz gorovja Šar planina na meji med Kosovom in Severno Makedonijo, kjer so jo rejci stoletja izbirali izključno po delovni sposobnosti – po tem, kako se je pes obnesel med tropom, ne po videzu.

Ime, ki ga delita dve državi

Pri FCI je pasma vpisana pod standardom št. 41, prvič leta 1939 kot ilirski ovčar, od leta 1957 pa kot jugoslovanski ovčar – šarplaninec. Po razpadu Jugoslavije sta državi porekla postali tako Srbija kot Severna Makedonija, kjer šarplaninca še danes štejejo za del nacionalne dediščine (upodobljen je bil celo na makedonskem kovancu in znamki). Gre torej za skupno balkansko dediščino dveh držav v okviru istega FCI standarda, ne za spor, ki bi vplival na sam standard.

Gosta dvoplastna dlaka za gorske zime

Šarplaninca prekriva gosta, dolga in groba vrhnja dlaka z mehko podlanko, ki ga varuje pred mrazom, dežjem in snegom v visokogorju. Barva je po standardu enobarvna, najpogosteje odtenki železnosive do temno sive, brez belih lis. Dlako je priporočljivo krtačiti enkrat do dvakrat tedensko, v času močnega spomladanskega in jesenskega linjanja pa pogosteje, sicer podlanka hitro zmatra. Pasme se ne strižejo – dvojna dlaka je grajena za hlajenje in ogrevanje hkrati, zato britje njeno zaščitno funkcijo trajno poškoduje.

Neodvisen mislec, ne poslušen izvrševalec ukazov

Ker je bil šarplaninec vzgojen za samostojno odločanje sredi noči, daleč od pastirja, je pasma po naravi neodvisna in trmasta. Do tujcev je praviloma zadržan in sumničav, do lastne družine pa miren, zvest in v vsakdanjem življenju presenetljivo umirjen – dokler ne oceni, da je ogrožen teritorij ali njemu zaupana žival. Grobi popravki pri tej pasmi praviloma obrodijo nasproten učinek od želenega; dosledna, mirna in zgodnja socializacija je veliko učinkovitejša.

Aktivnost, ki je drugačna od običajnega »velikega psa«

Šarplaninec ni visoko energijski pes, ki bi potreboval ure teka ali agility treninge – njegova naravna aktivnost je počasno, vztrajno patruljiranje po ozemlju, ne šprintanje za žogo. Vseeno pa potrebuje dnevne sprehode, dostop do velikega prostora, ki ga lahko nadzoruje, in dovolj mentalne zaposlitve, sicer svojo energijo hitro preusmeri v čezmerno lajanje ali kopanje. Ker gre za pasmo, ki dela predvsem ponoči, je lahko aktivnejša v mraku in po temi kot čez dan, kar je vredno upoštevati pri načrtovanju bivanja.

Otroci in družina

Šarplaninec, ki odrašča skupaj z otroki, jih pogosto sprejme kot del tropa, ki ga je treba varovati, in do njih ravna presenetljivo potrpežljivo. Gre pa za velikega, močnega psa, ki mladička zlahka podre že samo z igrivostjo, zato je nadzor pri majhnih otrocih nujen ne glede na temperament. Do lastne družine je pasma zelo navezana, a to ni pes, ki bo iskal objeme na kavču – njegova naklonjenost se kaže predvsem skozi stalno prisotnost in pripravljenost ukrepati.

Drugi psi in živali v tropu

Tu se pokaže bistvena razlika med šarplaninecem in tipičnim stražarskim psom: pasma je bila stoletja izbirana prav po tem, da živali, ki jih varuje – ovce, koze, perutnino – ne napada, temveč jih ščiti kot del svojega tropa. Ta lastnost se dobro prenese tudi na hišne živali, s katerimi pes odrašča od mladička. Do neznanih psov, zlasti istega spola, pa je lahko previden ali celo konflikten, če ni bil zgodaj in dosledno socializiran, zato uvajanje novih živali v odraslo dobo zahteva postopnost in nadzor.

Stanovanje ni njegov svet

Šarplaninec potrebuje veliko ograjeno površino, kjer lahko patruljira in nadzoruje teritorij – stanovanje ali majhno dvorišče mu tega ne moreta ponuditi. Brez prostora in naloge postane frustriran in glasen, kar hitro postane težava tudi za sosede. Pasma prenaša mraz bistveno bolje kot vročino, zato v toplejših podnebjih potrebuje senco, vodo in premišljen urnik gibanja.

Zdravje in pričakovana življenjska doba

Šarplaninec praviloma živi približno 11 do 13 let, kar je za tako velikega psa dolga doba. Kot pri drugih velikih pasmah je pri njem povečano tveganje za displazijo kolka in komolca ter za napenjanje oziroma zasuk želodca (bloat), zato je priporočljivo počasnejše hranjenje in izogibanje naporu tik po obroku. Redni veterinarski pregledi in vzdrževanje zmerne telesne teže pomembno zmanjšujejo tveganje za sklepne težave v starosti.

Prednosti in slabosti