Nemški ovčar (German Shepherd Dog)

O pasmi

Nemški ovčar ni pes, ki bi bil zadovoljen z vlogo hišnega ljubljenčka na kavču. Vzrejen je bil za delo ob človeku, in prav to od skrbnika pričakuje tudi danes: nalogo, jasna pravila in vsakodnevno sodelovanje. Kdor mu to ponudi, dobi izjemno zanesljivega spremljevalca; kdor ne, dobi nemirnega, glasnega in pogosto pretirano zaščitniškega psa. V Sloveniji sodi v sam vrh registriranih pasem, zato je vredno vedeti, kaj ga dejansko loči od drugih ovčarjev.

Od pastirskega psa do službenega psa

Pasmo je leta 1899 začel oblikovati nemški častnik Max von Stephanitz iz tradicionalnih nemških pastirskih psov; prvi vpisani pes je bil Horand von Grafrath, istega leta pa je bilo ustanovljeno matično društvo Verein für Deutsche Schäferhunde (SV). Že v prvih desetletjih se je izkazalo, da je pes uporaben daleč zunaj pašnika: leta 1927 je Američanka Dorothy Eustis, ki je v Švici vzrejala nemške ovčarje, obiskala šolo za pse vodnike slepih v Potsdamu in o njej pisala v Saturday Evening Post; leta 1928 je v Švici izšolala nemškega ovčarja Buddyja za Morrisa Franka, kar velja za začetek gibanja psov vodnikov v ZDA. Danes je nemški ovčar ena najbolj razširjenih pasem pri policijskem in vojaškem delu, iskanju pogrešanih, odkrivanju prepovedanih snovi in eksploziva. Po nomenklaturi FCI nosi standard številka 166 in spada v 1. skupino (ovčarji in pastirski psi) z obvezno delovno preizkušnjo.

Videz, mere in dve različici dlake

Po standardu FCI meri samec 60–65 cm v vihru in tehta 30–40 kg, samica 55–60 cm in 22–32 kg. Telo je nekoliko daljše od višine, hrbtna linija rahlo pada proti križu, gibanje je iztegnjen kas z veliko prostornostjo. Dlaka je dvojna, s podlanko: od leta 2010 FCI priznava dve različici – kratko ostro dlako (Stockhaar) in dolgo ostro dlako (Langstockhaar), ki se ne smeta križati med seboj. Najpogostejši barvi sta črna s tan ali rdečkastimi oznakami in volčje siva (sobolja); beli psi po standardu FCI niso dovoljeni in so priznani kot ločena pasma, beli švicarski ovčar. Pomembno za bodočega lastnika je razlikovanje med razstavnimi in delovnimi linijami: razstavne imajo bolj izrazito padajočo hrbtno linijo in kotnost zadnjih nog, delovne so bolj ravne, pogosto sobolje barve in z močnejšim nagonom. Pretirano padajoč hrbet je bil predmet ostrih kritik kinologov in veterinarjev, zato pri nakupu glejte gibanje staršev, ne le videza.

Značaj: samozavesten, zadržan, vezan na vodnika

Standard opisuje nemškega ovčarja kot uravnoteženega, samozavestnega in živčno stabilnega psa z izrazito voljo do učenja. V praksi to pomeni psa, ki se hitro naveže na eno ali dve osebi, tujce sprejema zadržano in v svojem prostoru budno opazuje vse, kar se dogaja. Zaščitniškost je del pasme, ne napaka – postane pa težava, kadar pes ni bil zgodaj in temeljito socializiran ali kadar skrbnik ne postavi meja. Ni pes, ki bi se prijazno vrgel k vsakemu obiskovalcu, in tudi ni pes, ki bi prenesel dolge ure samote brez posledic.

Ali je nemški ovčar primeren za družino in otroke?

Dobro socializiran in dosledno vzgojen nemški ovčar lahko odlično živi v družini z otroki, vendar potrebuje aktivno gospodinjstvo, ki ga vključi v vsakdan, ne le v sprehode. Do otrok svoje družine je praviloma potrpežljiv in pozoren, do otroških obiskov pa je zaradi varuškega nagona lahko sumničav – tekanje, kričanje in grobo igro lahko razume kot ogrožanje »svojih«. Zato srečanja vedno nadzorujte, otroke pa učite mirnega ravnanja. Z drugimi psi in mačkami v gospodinjstvu se običajno dobro ujame, če odrašča z njimi; do tujih psov istega spola je lahko nestrpen.

Ali je primeren za začetnika?

Nemški ovčar praviloma ni najlažja izbira za popolnega začetnika, ker njegova inteligenca in nagon hitro postaneta problem, če ju nihče ne usmerja. Motiviran prvi lastnik ga lahko uspešno vodi, če je pripravljen na strukturiran trening od prvega dne, obisk pasje šole in vsakodnevno delo tudi po tem, ko pes odraste. Vzgoja mora biti dosledna in mirna; groba ali nepredvidljiva ne deluje, ker pes izgubi zaupanje, ki je temelj njegovega sodelovanja. Poiščite pasjo šolo v svoji bližini, še preden mladiček pride domov.

Koliko gibanja in dela potrebuje?

Odrasel nemški ovčar potrebuje vsaj dve uri aktivnosti na dan, od tega naj bo pomemben del miselno delo: sledenje, iskanje predmetov, poslušnost, agility, obramba pod strokovnim vodstvom ali preprosto učenje novih nalog. Sama fizična utrujenost ne zadostuje – pes, ki teče ob kolesu, a nikoli ne razmišlja, ostane nemiren. Mladiček do približno 12. meseca ne sme skakati in teči na dolge razdalje, ker se sklepi še razvijajo. Za stanovanje ga praviloma ne priporočamo; izjema je skrbnik, ki psu zagotovi dve uri dela in gibanja na dan – tedaj velikost bivališča ni odločilna. Hiša z vrtom ni nadomestilo za delo z vodnikom, je le prostor, kjer pes čaka nanj.

Nega dlake: računajte na dlako po vsej hiši

Podlanka odpada vse leto, spomladi in jeseni pa v tako velikih količinah, da je krtačenje smiselno vsak dan; sicer zadostuje dva- do trikrat na teden z grabljicami za podlanko. Kopanje je potrebno le nekajkrat na leto, pogostejše izsuši kožo. Dolgodlaka različica potrebuje več pozornosti za hlačami in za ušesi, kjer nastajajo vozli. Redno preverjajte ušesa, krempeljce in zobe – od tretjega leta naprej se zobni kamen nabira hitro.

Zdravje: na kaj biti pozoren pri pasmi

Pri nemških ovčarjih obstaja povečano tveganje za nekatere ortopedske težave, zlasti displazijo kolkov in komolcev; ameriška fundacija OFA navaja, da ima displazijo kolkov 19,1 % pregledanih psov, komolcev pa slabih 18 %. Med pogostejšimi dednimi boleznimi so še degenerativna mielopatija (počasno hromenje zadnjih nog v starosti, za katero obstaja genski test SOD1), insuficienca trebušne slinavke (ocenjeno pri približno 1 % psov) in zasuk želodca, ki je urgentno stanje pri vseh globokoprsih pasmah. Odgovorni rejci običajno izvajajo rentgensko oceno kolkov in komolcev (HD/ED) ter genski test DM pri obeh starših – rezultate zahtevajte na vpogled. Življenjska doba je po veterinarskih študijah iz Velike Britanije povprečno 10 do 11 let, dobro oskrbovani psi pa dosežejo 13 let. Ob šepanju, težavah z vstajanjem ali nenadnem napihnjenem trebuhu se takoj obrnite na veterinarja.

Samec ali samica?

Samci so večji, težji in praviloma bolj teritorialni, kar se pozna zlasti pri srečanjih s tujimi samci. Samice so nekoliko manjše, hitreje zrele in pogosto še bolj navezane na eno osebo. Razlika v značaju je v resnici manjša kot razlika med delovno in razstavno linijo ali med dobro in slabo socializiranim psom.

Pogoste zmote o nemškem ovčarju

»Je agresiven pes« – nemški ovčar ni po definiciji agresiven pes; je zadržan in zaščitniški. Na vedenje posameznega psa vplivajo genetika, zgodnja socializacija, izkušnje, način vzgoje, okolje in zdravstveno stanje, zato je agresivno vedenje vedno večfaktorsko. »Potrebuje samo velik vrt« – vrt brez dela z vodnikom rodi psa, ki laja na vse mimoidoče. »Beli nemški ovčar je redka različica« – po standardu FCI bela barva ni dovoljena; beli psi so priznani kot ločena pasma. Kdor išče podobnega psa z nekoliko lažjo dlako in še več delovnega nagona, naj primerja belgijskega ovčarja malinoisa; kdor išče mirnejšega družinskega psa podobne velikosti, bo z zlatim prinašalcem ali labradorcem bolj zadovoljen.

Preden se odločite

Vprašajte se, ali imate vsak dan dve uri za psa – tudi čez deset let, ko bo star in bo potreboval več nege. Obiščite rejca, ki vam pokaže oba starša, njune rezultate preiskav HD/ED in DM ter psa v delu, ne le v boksu. Mladiček, ki vas mirno opazuje in se vrne k vam, je boljša izbira kot tisti, ki se prvi vrže na vas. Nemški ovčar je pes, ki vam bo vrnil natanko toliko, kolikor boste vložili – to je njegova največja odlika in hkrati največja zahteva.

Prednosti in slabosti