Landseer (evropski kontinentalni tip)

O pasmi

Landseer: samostojna pasma ali barva novofundlandca?

Landseer je po standardu FCI št. 226 samostojna pasma iz Nemčije in Švice. FCI jo uvršča v skupino 2, sekcijo 2.2 (molosoidne pasme gorskega tipa), kot uporabo pa navaja psa čuvaja in spremljevalca. Te ločnice ne delajo povsod: britanski Kennel Club in ameriški AKC belo-črno različico obravnavata kot eno od dovoljenih barv novofundlandca in ji rečeta »Landseer«. Kadar nekdo govori o landseerju, je zato smiselno vprašati, ali misli pasmo po standardu FCI št. 226 ali belo-črnega novofundlandca. Ta stran opisuje prvo, evropski kontinentalni tip.

V Sloveniji pasma nastopa pod imenom Landseer, tako jo zapisujeta katalog razstave KZS in Slovenski klub za velike pasme in molose (SKVPM). Hrvaški kinološki savez v seznamu pasem FCI 2 navaja ime »Landser«, v prevodu standarda pa »Landseer«.

Ime po slikarju, ne po rejcu

Ime pasme izvira od britanskega slikarja Edwina Landseerja (1802–1873), ki pasme nikoli ni vzrejal. Nemška zveza VDH pojasnjuje, da je risal in slikal pse, ki so jih takrat še imenovali Newfoundland Dogs, in da je belo-črnemu velikemu psu okoli leta 1880 slikarjevo ime dal kinolog dr. Gordon Stables, ko je črni novofundlandec od leta 1870 pridobival na priljubljenosti. Prepričanje, da je slikar pasmo ustvaril sam, je torej napačno.

Izvor: Newfoundland ali Nemčija in Švica?

Kje je domovina pasme, se viri ne ujemajo, zato so trditve pripisane virom. FCI za landseerja določa izvor »Nemčija / Švica«, za novofundlandca pa Kanado. VDH piše, da pes izvira iz Newfoundlanda, da so ga v 18. stoletju francoski in angleški mornarji prinesli v Evropo, da se je načrtna vzreja v Nemčiji začela leta 1903 in da ima pasma lasten rodovnik od leta 1952; po njegovem je FCI pasmo priznala leta 1959. SKVPM pasmo opisuje kot psa evropskega kontinentalnega izvora, ki sta ga Švica in Nemčija oblikovali po prvi in predvsem po drugi svetovni vojni, angleški ribiči pa naj bi pse iz Newfoundlanda v Anglijo pripeljali okoli 17. stoletja.

Mere, teža in postava po standardu FCI

Standard FCI določa višino v vihru 72–80 cm pri psih in 67–72 cm pri psicah, manjša odstopanja pa dopušča. Teže ne predpisuje, zato se klubi razlikujejo: nemški klub landseerjev VLD navaja končno težo 40–55 kg pri psicah in 50–70 kg pri psih, slovenski SKVPM 65–80 kg pri psih in 50–70 kg pri psicah, VDH pa piše o psu, težkem do 60 kg. Klubske navedbe skupaj obsegajo približno 40–80 kg, odvisno od spola in od kluba, ki podatek navaja.

Standard opisuje visokega, močnega in skladno grajenega psa, ki ima – zlasti pri samcih – sorazmerno daljše noge kot črni novofundlandec. Glava je široka in masivna, med prsti pa je močna plavalna kožica, ki sega skoraj do konic prstov.

Barva in dlaka: bela s črnimi lisami

Standard zahteva čisto belo osnovno barvo z izrazitimi črnimi lisami po trupu in križu, ovratnik, sprednja prsa, trebuh, noge in rep pa morajo biti beli. Glava je črna z belim smrčkom in simetrično belo čelno črto od smrčka prek glave do belega ovratnika, ki ni ne preozka ne preširoka; to je izrecen vzrejni cilj.

Dlaka je razen na glavi dolga, čim bolj ravna in gosta, na otip mehka, s podlanko, ki ni tako gosta kot pri črnem novofundlandcu. Rahlo valovita dlaka na hrbtu in zadnjem delu telesa ni napaka; ko jo krtačimo proti smeri rasti, se mora sama vrniti v pravo lego.

Nega dlake: manj česanja, več umazanije

Klub VLD piše, da dnevno česanje in krtačenje običajno ni potrebno, ker naj bi lahno mastna dlaka večino blata odvrgla sama, ko se posuši. VDH kljub temu navaja redno krtačenje in česanje proti polstenju ter čiščenje grobe umazanije po sprehodu, SKVPM pa, da je krtačenja več v obdobju menjave dlake.

Računajte, da velik dolgodlak pes v hišo in avto prinese več blata in dlak kot majhen. VLD opozarja tudi na klope, bolhe in pršice ter priporoča pregled po sprehodih in stikih z drugimi psi.

Značaj in vzgoja: odprt, navezan, a s svojo glavo

Landseer je po opisu SKVPM zelo odprt, do ljudi prijazen, živahen in do pozne starosti igriv pes, ki obožuje družino ter se razume z otroki in domačimi živalmi, do tujcev pa je zadržan, kar je odvisno od posameznika. VDH ga opisuje kot samozavestnega in umirjenega, ki naklonjenost razdeli med vse družinske člane. Čuvajske lastnosti po SKVPM niso zelo izrazite, družino pa bo brezpogojno branil. Standard med diskvalifikacijskimi napakami navaja agresivne ali preplašene pse.

Vzgoja naj bo dosledna od prvega dne in pri vseh v družini, sicer si po VLD pes hitro postavi lastna pravila. VLD dodaja, da samci potrebujejo doslednejšo vzgojo in da je obdobje objestnosti med 1,5 in 2 letoma pri njih izrazitejše kot pri psicah. VDH poudarja, da dediščina čuvajskih prednikov prinaša samostojnost, zato je potrebna obsežna socializacija, da pes spozna, kdo nosi odgovornost za ozemlje in družino, in priporoča šole za mladiče.

Plavanje, delo in gibanje

Landseer rad plava, vendar »reševalni pes« ni lastnost, ki bi prišla samodejno s pasmo. SKVPM kot možnosti našteva družinskega psa, reševanje iz vode, terapevtskega psa in psa spremljevalca, VDH pa piše, da lahko landseer ob ustreznem šolanju v sili reši človeka. Vodno delo mu je po VDH v posebno veselje, prav tako iskanje in prinašanje; VDH ga omenja tudi kot primernega za mantrailing in terapevtsko delo.

Landseer potrebuje zmerno, a redno gibanje. VLD ga opisuje kot pozornega spremljevalca na vsakodnevnih sprehodih, ki do starosti rad divja in se igra, SKVPM pa pravi, da ima rad prijetne, ne predolge sprehode in raje plava. Po VDH se zaradi temperamenta in veselja do dela ponuja kinološki šport, zaradi velikosti in teže pa je manj primeren za skrajne obremenitve, kot so dolge kolesarske ture ali daljši tek.

Počasna rast: pri osmih mesecih še ni odrasel

Landseer je po besedah VDH pri šestih do osmih mesecih videti kot »končan pes«, a je še daleč od odraslega. VLD navaja, da psice telesno in duševno dozorijo v dveh do treh letih, samci šele v do petih letih, in da pes takrat doseže tudi končno težo. Ker mladič hitro zraste od približno 500 g na 40 kg, VLD svetuje uravnoteženo prehrano in gibanje ter poudarja, da je pri teži in gibanju »manj več«, saj naj bi bilo prvo leto pomembno za zdravje skeleta in sklepov.

Zdravje: sklepi, dedne bolezni in klubski programi

Pri VLD je psa od 18. meseca starosti mogoče uradno rentgenirati in oceniti na HD, OCD in ED, švicarski klub LVS pa rentgen kolkov in komolcev ter OCD v ramenih in komolcih zahteva za vzrejno dovoljenje (najzgodneje po 17. mesecu) in dopušča vzrejo le s psi do stopnje HD C, ED 1 in OCD-0 ali OCD-V. SKVPM svari pred možno displazijo kolkov in težavami s koleni. Ob nakupu se splača vprašati po izvidih staršev, a ti ne zagotavljajo, da pes ne bo zbolel.

LVS za vzrejno dovoljenje zahteva tudi krvne teste (degenerativna mielopatija, mišična distrofija, cistinurija, trombocitopatija, hiperurikozurija, barvni lokus D), VLD navaja podoben seznam svojih vzrejnih pregledov. OMIA cistinurijo tipa I-A uvršča med bolezni, dokumentirane pri landseerju. Nemški klub ADKN (za novofundlandce in landseerje) zahteva izpolnitev svojih pravil za HD in ED ter preiskavo na cistinurijo, iz vzreje pa izključuje pse s srčnimi boleznimi in anomalijami. Cornell med pasmami, ki jih aortna stenoza najpogosteje prizadene, navaja novofundlandca; podatka, ki bi se nanašal posebej na landseerja, med preverjenimi viri ni.

Življenjska doba

VLD navaja povprečno pričakovano življenjsko dobo landseerja približno devet let, ki je lahko tudi občutno višja, SKVPM pa približno deset let. Oba podatka sta klubska ocena in ne registrska raziskava, zato ju jemljite kot okvir 9–10 let, ne kot obljubo. Po VLD je staranje odvisno od genetike in obremenitve; starejši psi postanejo opazno mirnejši in morda potrebujejo več spanja, nekateri pa ostanejo igrivi do visoke starosti.

Landseer ali novofundlandec: v čem se razlikujeta

Landseer in novofundlandec sta po FCI dve pasmi z različnima standardoma, po Kennel Clubu in AKC pa je landseer barva novofundlandca. Po standardih FCI se razlikujeta v naslednjem:

• izvor: landseer Nemčija / Švica, novofundlandec Kanada;
• barva: landseer je vedno bel s črnimi lisami in črno glavo, standard novofundlandca pa zajema črno, rjavo in belo-črno različico, ki jo navaja kot zgodovinsko pomembno;
• mere: landseer 72–80 cm (psi) in 67–72 cm (psice), novofundlandec povprečno 71 in 66 cm ter približno 68 in 54 kg; landseerjev standard teže ne določa;
• postava in dlaka: landseer ima daljše noge, podlanka pa je manj gosta kot pri črnem novofundlandcu;
• uporaba: landseer čuvaj in spremljevalec, novofundlandec pes za vleko težkih bremen in vodni pes.

Stanovanje, otroci in druge živali: pogojno

Stanovanje za landseerja ni priporočljiv dom: SKVPM ga označuje za neprimernega, VLD kot idealno navaja hišo z ograjenim vrtom, VDH pa hišo z vrtom, kjer se lahko pes prosto giblje. VLD za landseerja odsvetuje pesjak, ker mora biti povsod zraven.

Otrokom je po VLD igralni tovariš s skoraj neizčrpnim potrpljenjem, SKVPM pravi, da se z otroki zelo dobro razume; ker pa gre za psa, težkega več deset kilogramov, je igro z majhnimi otroki smiselno nadzirati. Z domačimi živalmi se ob dobri vzgoji od mladih nog razume. Za začetnike je pasma le pogojno primerna: lastnik mora biti dosleden, sicer po SKVPM pes hitro prevzame alfa vlogo.

Kaj vprašati rejca

Vprašajte po izvidih obeh staršev: uradni oceni kolkov, komolcev in OCD ter rezultatih DNK testov, ki jih zahteva klub, pod katerega vzreja spada, saj se zahteve razlikujejo. V Sloveniji morajo po SKVPM psi z veljavnim rodovnikom pred paritvijo opraviti vzrejni pregled, za katerega lastnik predloži tudi potrdilo o slikanju kolkov in komolcev. Pri leglih, vzrejenih v VLD, po njegovih navedbah izurjen vzrejni nadzornik leglo pregleda pri približno osmih tednih, večina rejcev pa skupaj z rodovnikom izroči zapisnik. Preverite socializacijo mladičev z vsakdanjimi zvoki, predmeti, okolji, otroki in drugimi psi ter zahtevajte pisno pogodbo z rodovnikom. Za začetek poiščite rejca v imeniku.

Komu ustreza in komu manj

Landseer ustreza družini s hišo in ograjenim vrtom, ki ima čas za dosledno vzgojo od prvega dne, prenese umazanijo velikega dolgodlakega psa in računa s počasno rastjo mladiča. Rad ima družbo, vodo in prijetne sprehode. Manj mu ustrezajo dom v stanovanju, življenje v pesjaku, lastnik, ki išče tekaškega ali kolesarskega spremljevalca, in vsakdo, ki ne more zagotoviti preverjenih staršev, dosledne vzgoje in prostora za psa, težkega več deset kilogramov.

Prednosti in slabosti