Ameriški koker španjel (American Cocker Spaniel, ameriški koker, ameriški španjel)

O pasmi

Kaj je ameriški koker španjel po standardu FCI

Ameriški koker španjel je po besedilu standarda FCI št. 167 najmanjši član skupine športnih psov (Sporting Group), uporabnost pa FCI opredeljuje kot šarivca in spremljevalca. FCI ga uvršča v skupino 8, sekcijo 2 (šarivci, angl. flushing dogs), s pripisom »brez delovnega izpita«; država izvora so ZDA. Standard zahteva staložen značaj brez plahosti ter čvrsto, kompaktno telo.

Zgodovina: skupne korenine, dve poti

Ameriški in angleški koker španjel imata skupne korenine, ločeni pasmi pa sta v ZDA šele od sredine 20. stoletja. Britanski Kennel Club piše, da pasma izhaja iz krvi črnega psa Obo in da so do dvajsetih let 20. stoletja nekateri ameriški rejci izbirali bolj kupolaste glave, krajše gobce in bujnejšo dlako. Ameriški pasemski klub American Spaniel Club (ASC), ustanovljen leta 1881, navaja, da so španjele dolgo ločevali po teži: pes s težo 28 funtov ali več je veljal za field ali springer španjela, lažji pa za kokerja. Ameriški kinološki klub AKC je angleški tip leta 1936 priznal kot posebno različico, leta 1946 pa angleškemu kokerju podelil status ločene pasme (britanski Kennel Club navaja leto 1945). ASC dodaja, da je bil koker leta 1947 na vrhu AKC lestvice registracij, in opozarja, da taka priljubljenost privablja tudi rejce, ki jih zanima predvsem zaslužek.

Višina in teža: koliko je velik

Standard FCI za idealno višino v vihru določa 15 palcev (okoli 38 cm) pri psih in 14 palcev (okoli 35,6 cm) pri psicah, dovoljeno odstopanje pa je pol palca navzgor ali navzdol. Standard višino navaja le v palcih; centimetri so preračun, ki ga v hrvaškem prevodu standarda podaja tudi HKS (38,10 in 35,56 cm). Psi nad 15,5 palca (39,4 cm) in psice nad 14,5 palca (36,8 cm) so diskvalificirani. Teže standard ne navaja. ASC in AKC za pse navajata 25–30 funtov, za psice 20–25 funtov, kar je približno 11–14 kg oziroma 9–11 kg, zato za pasmo velja okvirno 9–14 kg. Britanski Kennel Club navaja 37–39 cm za pse in 34–37 cm za psice, a opozarja, da posamezen pes lahko odstopa od standarda.

Glava, uhlji, telo in rep

Standard opisuje zaobljeno lobanjo z izrazitim stopom ter širok in globok gobec, katerega dolžina od stopa do nosu je polovica razdalje od stopa prek temena do zatilja. Uhlji so dolgi, iz tankega usnja, dobro odlakani in nasajeni najviše v višini spodnjega dela očesa; šarenica je temno rjava, modre oči pa so diskvalifikacijska napaka. Telo je nekoliko daljše, kot je pes visok v vihru, standard pa izrecno pravi, da pes ne sme delovati dolg in nizek. Rep standard FCI opisuje kot kupiran; britanski Kennel Club piše, da je bil rep prej običajno kupiran, in opisuje tudi nekupiran rep. Za kupiranje preverite predpise svoje države.

Barve in ožigi: tri skupine po standardu

Standard FCI razlikuje tri skupine: črno (tudi črno z ožigi), enobarvno v vseh drugih barvah (ASCOB, kratica za »any solid colour other than black«) in večbarvno. Enobarvni psi so od najsvetlejše krem do najtemnejše rdeče ter rjavi, tudi z ožigi; majhna količina belega na prsih ali grlu je dovoljena, bela drugje pa diskvalificira. Pri večbarvnih mora biti ena od barv bela (črno-bela, rdeče-bela, rjavo-bela ali roan, torej s premešano belo in barvno dlako), osnovna barva z 90 % ali več pa diskvalificira. Ožigi smejo obsegati največ 10 % barve psa in ležijo na določenih mestih: nad vsakim očesom, ob gobcu in licih, na tacah in nogah ter pod repom.

Nega dlake: kako pogosto in kdo jo opravlja

Nega dlake je pri ameriškem kokerju največja stalna obveznost, viri pa navajajo različne intervale. Slovenski klub španjelov jo označuje kot »izredno zahtevno« in za ohranjanje značilne oblike priporoča striženje in trimanje vsaj enkrat na dva meseca (britje ni zaželeno); pri psu, ki je le družabnik, dlako primerno skrajšajo in razredčijo, krtačijo pa ga na tri do štiri dni. AKC piše o dnevnem česanju in krtačenju ter striženju vsaj vsakih šest tednov, pri krajši »puppy« pričeski pa o manjših potrebah. Standard FCI za dlako pravi, da je svilnata, ravna ali rahlo valovita in omogoča lahko nego. AKC svetuje kovinski glavnik in temeljito sušenje uhljev po kopanju.

Značaj in samota: navezan, občutljiv, slab čuvaj

Po opisih klubov je ameriški koker družaben pes, zelo navezan na družino. Slovenski klub španjelov ga opisuje kot neprestano gibljivega, temperamentnega, veselega in radovednega, z redkim lajanjem in skoraj brez lovskega nagona, kot čuvaja pa ga ocenjuje z 2 od 5. ASC pravi, da bo koker obiskovalca sicer javil, nato pa mu bo želel postati najboljši prijatelj, in da psa, ki hoče biti vaša senca, ne prenese vsak. Britanski Kennel Club piše, da je lahko, kot številni španjeli, občutljiv na grobo ravnanje. Merck Veterinary Manual navaja, da psi, ki hodijo za družino po hiši, niso bolj ogroženi za separacijsko anksioznost kot drugi; za zmerne do hude primere omenja postopne vaje odhodov, tak primer pa je smiselno predstaviti veterinarju ali vedenjskemu strokovnjaku.

Gibanje, delo in vzgoja

Viri glede gibanja niso enotni: Slovenski klub španjelov pravi, da je poleg sprehodov dovolj tudi ograjen vrt ali igra z žogico, AKC omenja dnevno gibanje in miselne igre, britanski Kennel Club pa več kot dve uri na dan. Pri lovskem nagonu se mnenja razhajajo: slovenski klub ga skoraj ne vidi, AKC pa navaja, da se ob ustreznem šolanju znajde tudi kot lovski spremljevalec, mnogi pa uspevajo v obedienci in agilityju. Vzgoja: AKC pravi, da se ne odziva na grobe popravke, dobro pa na hrano, pohvalo in igro; pomembni sta zgodnja socializacija in doslednost, ki jo poudarja tudi slovenski klub. ASC opozarja, da pasma rada je in se rada zredi, zlasti ko se stara.

Družina, otroci, druge živali, stanovanje

Ameriški koker je lahko dober družinski pes, a le pod pogoji, ki jih navajajo viri. Britanski Kennel Club piše, da se z otroki in drugimi živalmi razume, če je zgodaj primerno socializiran; AKC, da se dobro razume z drugimi psi in je lahko zadržan do tujcev. ASC opozarja, da so dolgi uhlji za majhne otroke mikavna igrača, zato morajo otroke ravnanja s psom naučiti odrasli. Za bivanje ASC pravi, da se majhen pes udobno prilagodi tudi stanovanju, britanski Kennel Club pa kot primerno navaja majhno hišo z velikim vrtom; ob dolgi odsotnosti skrbnika je pasma manj primerna, saj potrebuje družbo.

Zdravje in življenjska doba: oči, kolki, uhlji

Klubi pri pasmi poudarjajo predvsem preglede oči in kolkov staršev. Slovenski klub španjelov navaja dedne očesne bolezni (progresivna retinalna atrofija, mrena, glavkom, retinalna displazija) kot enega glavnih dednih zdravstvenih problemov, ki naj bi se po navedbah kluba z odgovorno vzrejo izločali. ASC priporoča pregled oči pri specialistu (DACVO) v 12 mesecih pred parjenjem, letno za oba starša, ter rentgen kolkov, poslan v OFA pri starosti 24 mesecev ali več. Britanski Kennel Club med priporočila uvršča skrb za genetsko raznolikost, očesni pregled po shemi BVA/KC/ISDS (z gonioskopijo), DNK test za prcd-PRA in test kolkov; DNK paket kluba za pasmo (PFK in prcd-PRA) je označen kot »samo za spremljanje«. Pasmo uvršča v kategorijo 2 programa Breed Watch, točke pozornosti za sodnike pa so izbuljene oči, napačen ugriz in majhni zobje.

Slovenski klub španjelov pasmo označuje tudi kot nagnjeno k vnetjem uhljev. Merck Veterinary Manual med dejavniki tveganja za vnetje zunanjega sluhovoda našteva viseče uhlje in dlako v sluhovodu ter priporoča, da sluhovodi ostanejo suhi in prezračeni; AKC piše še o občutljivi koži. Vzrok težave pri posameznem psu presodi veterinar. Življenjska doba: AKC navaja 10–14 let, ASC v povprečju 12 let, britanski Kennel Club več kot 10 let; to so klubski povzetki, ne registrska statistika.

Ameriški ali angleški koker španjel: kaj ju ločuje

Ameriški koker španjel (FCI št. 167) je manjši od angleškega (FCI št. 5), AKC pa dodaja, da običajno nosi bogatejšo dlako. Standard 167 navaja idealno višino 15 palcev (okoli 38 cm) pri psih in 14 palcev (okoli 35,6 cm) pri psicah, standard 5 pa približno 39–41 cm oziroma 38–39 cm ter težo približno 13–14,5 kg; AKC za angleškega navaja 15–17 palcev (okoli 38–43 cm) in 26–34 funtov (okoli 12–15 kg), zato se številke med viri razlikujejo. Ameriški ima zaobljeno lobanjo, izrazit stop in širok, globok gobec; pri angleškem standard zahteva kvadraten gobec in stop na sredini med nosom in zatilnico. Dlaka je pri ameriškem srednje dolga, z dobro odlakanimi uhlji, prsmi, trebuhom in nogami, pri angleškem pa ravna, svilnata, »ne prebujna in nikoli kodrasta«. FCI angleškega kokerja uvršča med šarivce »z delovnim izpitom«, ameriškega pa »brez delovnega izpita«; to je oznaka v standardu, ne lastnost posameznega psa. AKC še navaja, da ameriški običajno rabi več nege dlake, angleški pa več gibanja; po AKC živi ameriški 10–14, angleški pa 12–15 let. Angleškega kokerja predstavljamo na svoji strani.

Mit ali resnica

• »Dlaka je lahka za nego.« Standard FCI res pravi, da naj bi tekstura omogočala lahko nego, vendar klubi opisujejo nego kot izredno zahtevno ali vsakodnevno; krajša pričeska obremenitev zmanjša.
• »Ameriški in angleški koker sta ista pasma.« FCI ju vodi v ločenih standardih (št. 167 in 5), AKC pa ju po lastnih navedbah loči od leta 1946.
• »Ker je lovski pes, ima močan lovski nagon.« Slovenski klub španjelov navaja, da lovskega nagona skoraj nima, AKC pa, da se ob ustreznem šolanju znajde tudi kot lovski spremljevalec; viri se torej razlikujejo, o nagonu posameznega psa pa vprašajte rejca.

Kaj vprašati rejca

Prosite za izvide oči in kolkov obeh staršev; ASC priporoča, da dobite kopijo pregledov oči staršev (ali da so v registru OFA) in kolkov. Slovenski klub španjelov navaja, da morajo v Sloveniji psi z veljavnim rodovnikom pred parjenjem opraviti vzrejni pregled, mladiči pa morajo biti ob oddaji stari vsaj 8 tednov, veterinarsko pregledani, čipirani in s potnim listom. ASC pravi, da lahko pri odgovornem rejcu vidite mater in mladiče, dobite pogodbo in nasvete o negi dlake, nakup v trgovinah z živalmi pa uvršča med najslabše možnosti. Odgovornega rejca poiščite v imeniku.

Komu ustreza in komu manj

Ustreza skrbnikom, ki imajo čas za vsakodnevno družbo, sprehode, redno nego dlake in obiske pri frizerju, ter družinam, ki bodo otroke naučile ravnati z dolgimi uhlji. Manj ustreza tistim, ki so večino dneva odsotni ali iščejo čuvaja oziroma psa z minimalno nego dlake. Pogoji so mehko vodenje, zgodnja socializacija in izvidi staršev.

Prednosti in slabosti