O pasmi
Angleški koker španjel je vesel, energičen prinašalec divjadi z okroglimi, mehkimi očmi in dolgimi, pernatimi ušesi, ki je eden najbolj priljubljenih lovskih psov v Veliki Britaniji, hkrati pa tudi cenjen družinski spremljevalec po vsem svetu. Znan je po neomajno dobri volji – vrtenje repa ob najmanjši pozornosti je skoraj njegov zaščitni znak – in po vsestranskosti, ki mu omogoča, da je enako srečen na lovskem terenu kot na kavču doma.
Zgodovina in poreklo
Koker španjeli izvirajo iz starejše skupine angleških ptičjih psov, ki so jih v 19. stoletju delili na 'springer' (splašujoče) in 'cocking' (kokerske) tipe glede na velikost in nalogo pri lovu. Manjši, čvrsti psi, sposobni prodreti v gosto grmovje in splašiti sloko (angl. woodcock) ter drugo pernato divjad, so po tej ptici dobili ime 'cocker'. Cocker Spaniel Club je bil v Veliki Britaniji ustanovljen leta 1902 in kmalu zatem določil prvi uradni standard pasme. Leta 1935 je bil v Ameriki ustanovljen English Cocker Spaniel Club of America, da bi angleški tip ohranil ločeno identiteto, leta 1946 pa je ameriška kinološka zveza AKC angleškega kokra uradno priznala kot samostojno pasmo, ločeno od ameriškega koker španjela.
Angleški ali ameriški koker španjel?
Obe pasmi izvirata iz istih prednikov, a sta se v 20. stoletju razvili v različnih smereh. Angleški koker španjel je nekoliko višji in bolj atletsko grajen, ima daljšo glavo in gobec ter manj bujno, manj svileno dlako kot ameriški bratranec. Prav tako je pri angleškem tipu, zlasti pri delovnih linijah, bolj ohranjen izvirni lovski nagon in delovna vnema, medtem ko je ameriški koker španjel skozi desetletja selekcije postal predvsem razstavni in družabni pes. Kdor išče psa z izrazitim 'ptičjim' nagonom in energijo za sprehode po terenu, bo v angleškem kokru našel bolj pristnega lovskega spremljevalca.
Videz
Angleški koker španjel je kompakten, a krepko grajen pes srednje velikosti, v vihru visok od približno 38 do 43 centimetrov in težak od 12 do 16 kilogramov, pri čemer so psi običajno nekoliko večji od psic. Glavo krasijo velike, okrogle, temne oči z blagim, prosečim izrazom, dolga, nizko nameščena ušesa, obrobljena z bogato dlako ('feathering'), pa dajejo pasmi značilen mehak videz. Dlaka je srednje dolga, svilnata in gladka na telesu, z daljšimi resami na ušesih, prsih, trebuhu in nogah; pojavlja se v številnih barvah in kombinacijah, od enobarvnih do pegastih (roan) vzorcev.
Temperament
Angleški koker španjel velja za enega najbolj razposajenih in prijaznih predstavnikov lovskih pasem – v angleščini ga pogosto opisujejo z besedo 'merry' (vesel, razigran). Je navezan na družino, rad se druži z ljudmi vseh starosti in na splošno dobro prenaša življenje z otroki, če je od mladiča naprej ustrezno socializiran in če odrasli nadzorujejo igro z manjšimi otroki. V preteklosti je bil v veterinarski in kinološki literaturi znan pojav t. i. 'cocker rage' oziroma idiopatske agresije – nenadnih, na videz neizzvanih izbruhov agresivnosti pri nekaterih kokrih. Sodobne raziskave ta izraz obravnavajo kot sporen in slabo znanstveno utemeljen: velik del primerov naj bi bilo mogoče pojasniti z nizko toleranco na frustracijo, spregledanimi opozorilnimi signali psa, bolečino ali drugimi zdravstvenimi vzroki, ne pa z domnevno prirojeno 'pasemsko' motnjo. Britanska študija primarne veterinarske oskrbe je sicer zabeležila nekoliko višjo pojavnost agresivnega vedenja pri angleških kokrih kot pri psih na splošno, kar pomeni, da je dosledna, zgodnja socializacija in vzgoja pri tej pasmi še posebej pomembna – ne pa, da gre za psa, ki je po naravi nevaren.
Zdravje
Angleški koker španjel je na splošno zdrava pasma s pričakovano življenjsko dobo od 11 do 14 let, vendar je nagnjen k nekaterim dednim boleznim, za katere obstajajo genetski testi. Progresivna atrofija mrežnice (PRA, natančneje oblika prcd-PRA zaradi mutacije v genu PRCD) je dedna očesna bolezen, ki povzroča postopno izgubo nočnega, kasneje pa tudi dnevnega vida in sčasoma slepoto; deduje se avtosomno recesivno, zato je testiranje plemenskih psov ključno za preprečevanje bolezni pri potomcih. Družinska nefropatija (familial nephropathy) je druga resna dedna bolezen te pasme – gre za okvaro filtrirnih enot ledvic zaradi mutacije v genih za kolagen tipa IV, ki se pri prizadetih psih pokaže že v prvih letih življenja in vodi v odpoved ledvic. Tudi ta bolezen se deduje avtosomno recesivno, genetski testi za nosilce pa so na voljo že od leta 2007. Zaradi dolgih, nizko nameščenih in bogato poraslih ušes, ki slabo prezračujejo sluhovod in zadržujejo vlago, so angleški kokri tudi posebej nagnjeni k vnetjem zunanjega ušesa (otitis externa), kar potrjujejo tudi raziskave.
Nega
Dlaka angleškega kokra zahteva redno nego – temeljito krtačenje večkrat tedensko preprečuje zapletanje resastih delov dlake na ušesih, nogah in trebuhu, redno pa je treba obrezovati tudi dlako okrog blazinic in ušes. Posebno pozornost je treba nameniti ušesom: zaradi njihove oblike jih je priporočljivo redno pregledovati in po potrebi čistiti, da se prepreči nabiranje vlage in vnetja. Kot aktiven lovski pes potrebuje angleški koker španjel vsakodnevno telesno gibanje in miselne izzive – sprehodi, igra z aportiranjem in vohalne igre mu pomagajo porabiti energijo in preprečujejo dolgčas.
Primernost
Zaradi svoje prijaznosti in prilagodljivosti je angleški koker španjel priljubljen družinski pes, primeren tudi za bivanje v stanovanju, če mu lastnik zagotovi dovolj dnevnega gibanja. Do drugih hišnih ljubljenčkov je praviloma prijazen, zlasti če odrašča z njimi, vendar lovski nagon do ptic in manjših živali pri nekaterih osebkih ostaja izrazit, zato je uvajanje k malim živalim in pticam treba izvesti previdno in postopno. Zaradi zahtev po redni negi dlake in ušes, dosledni vzgoji ter dnevni aktivnosti ni nujno najlažja izbira za povsem neizkušenega lastnika, je pa ob pripravljenosti na učenje in trud odlična izbira za aktivno družino.
Podatki o zdravju in negi so splošni in ne nadomeščajo pregleda. O zdravju, prehrani, cepljenju in zdravljenju svoje živali se vedno posvetuj s svojim veterinarjem.
Značaj in temperament
Vesel, energičen in navezan na družino; prijazen do ljudi vseh starosti in praviloma dobro prenaša otroke ob ustrezni socializaciji. Ohranja izrazit lovski nagon do ptic in manjših živali, zato uvajanje k drugim hišnim ljubljenčkom zahteva previdnost. Potrebuje dosledno, potrpežljivo vzgojo in dovolj dnevne aktivnosti, sicer lahko postane nemiren ali glasen.
Komu je namenjena
Aktivne družine in posamezniki, ki lahko psu zagotovijo dovolj dnevnega gibanja, so pripravljeni na redno nego dlake in ušes ter na dosledno vzgojo; primeren tudi za lovske namene.
Bivanje in prostor
Prilagodi se tako hiši z vrtom kot stanovanju, če dobi dovolj dnevnih sprehodov in aktivnosti; ni pes za dolgotrajno samostojno preživljanje časa.
Prednosti in slabosti
Prednosti pasme
prijazen in navezan na družino, primeren za življenje v stanovanju ob dovolj gibanja, razmeroma zdrava in dolgoživa pasma
Na kaj biti pozoren
zahteva veliko nege dlake in ušes, nagnjen k vnetjem zunanjega ušesa, ni najboljša izbira za povsem neizkušenega lastnika