O vrsti
Žitna kača (Pantherophis guttatus) je vrsta kolubridne kače iz družine Colubridae, ki jo najdemo na jugovzhodu Severne Amerike – od New Jerseyja in Marylanda na severu do Floridskih ključev na jugu ter zahodno do Louisiane in vzhodnega Teksasa. Znanstveniki so jo dolgo uvrščali v rod Elaphe (kot Elaphe guttata), leta 2002 pa so jo na podlagi genetskih raziskav prestavili v rod Pantherophis. Ime 'žitna kača' (angleško corn snake) izvira iz dveh razlag, ki krožita med herpetologi: prva pravi, da črno-belo karirasti vzorec na trebuhu spominja na zrna pisane koruze (indijanske koruze), druga pa, da so kačo pogosto našli okoli žitnih kaščev (angl. corn cribs), kamor so glodavci prihajali krast shranjeno koruzo – kača pa je tam lovila glodavce. Oxfordski slovar angleškega jezika beleži izraz že iz leta 1675, kar govori v prid drugi razlagi, čeprav obe ostajata del izročila.
Barvne oblike
Divja oblika je oranžna do rjavkasta s črno obrobljenimi rdečimi lisami po hrbtu in značilnim črno-belim karirastim vzorcem na trebuhu. Glava nosi puščičast vzorec med očmi, kar pomaga pri ločevanju od strupenega bakrenega glavača (copperhead), s katerim jo v naravi pogosto zamenjajo in zato po nepotrebnem ubijejo – čeprav je žitna kača povsem nestrupena in za človeka neškodljiva. Prav zaradi razmeroma preproste genetike je iz te ene divje barvne oblike z desetletji vzreje nastalo na stotine imenovanih barvnih in vzorčnih oblik (morfov), od albinotskih (amelanistic) in anerythrističnih do snow, lavender ali okeetee linij – kar žitno kačo uvršča med genetsko najbolj raznolike plazilce v terarijski vzreji.
Značaj in rokovanje
Žitna kača je po zaslugi mirnega, radovednega značaja in nizke agresivnosti ena od redkih kač, ki jih izkušeni rejci brez pomislekov priporočijo popolnim začetnikom. Redko brani z ugrizom, ugriz pa je zaradi majhnih zob in odsotnosti strupa neboleč, podoben ščipanju. Njena največja prednost pred marsikatero drugo priljubljeno vrsto, denimo kraljevim pitonom, je zanesljivo hranjenje – žitne kače le redko 'stavkajo' in odklanjajo hrano, kar začetnikom prihrani veliko skrbi. So aktivne v mraku in zgodaj zjutraj (krepuskularne), v ujetništvu pa se pogosto sončijo in gibljejo tudi čez dan, zato jih ne gre imeti za strogo nočne živali. So tudi izjemno spretne pobegle umetnice: vztrajno preizkušajo vsako režo pokrova, zato mora biti terarij opremljen z zaklepnim ali s sponkami pritrjenim pokrovom.
Terarij
Odrasla žival potrebuje terarij dolžine vsaj toliko, kolikor meri sama, širine vsaj polovico dolžine in višine najmanj 60 cm; kot absolutni minimum velja terarij 120 × 60 cm z varno zaklenjenim pokrovom. Znotraj terarija je nujen toplotni gradient: topla stran oziroma mesto sončenja naj bo pri 26–30 °C, hladnejši del terarija pri 22–26 °C, ponoči pa lahko temperatura brez dodatnega ogrevanja pade tudi na okoli 20 °C. Vlažnost naj bo 40–60 %, ob levitvi (slačenju kože) pa jo je smiselno začasno dvigniti proti zgornji meji, da se koža lažje sname v enem kosu. Čeprav žitne kače dolgo veljajo za vrsto, ki UVB svetlobe ne potrebuje nujno, sodobne smernice priporočajo nizko stopnjo UVB sevanja (npr. 5-odstotna UVB cev) kot koristno dopolnilo za presnovo vitamina D3 in splošno zdravje – gre torej za priporočilo, ne strogo zahtevo.
Hranjenje po starosti
Hranjenje je treba prilagoditi starosti: mladiči (do približno pol leta) potrebujejo majhnega plena (miš 'pinky') vsakih 5–7 dni, mladostne živali vsakih 7–10 dni z nekoliko večjim plenom, odrasle živali pa vsakih 10–14 dni (pri velikih, popolnoma odraslih osebkih lahko interval sega tudi do treh tednov). Velikost plena naj bo približno 1- do 1,5-kratnik širine kačinega telesa na najširšem mestu, teža vseh plenov v enem obroku pa naj ne presega približno 10 % telesne teže kače. Priporočljivo je hraniti izključno z zamrznjenimi in odtajanimi glodalci, ne z živimi: živa miš se namreč lahko brani z ugrizi in praskami ter kačo poškoduje ali okuži, medtem ko odtajan plen ne predstavlja tega tveganja in je enako hranljiv.
Komu je primerna
Žitna kača je odlična izbira za posameznike in družine, ki iščejo nezahtevno, a dolgoživo terarijsko žival – ob dobri negi lahko doživi 20 let in več, kar je resna, dolgoročna zaveza. Zaradi kompaktnega terarija je primerna tudi za stanovanja. Glavna tveganja pri negi niso povezana z agresivnostjo živali, temveč z napakami lastnikov: pobeg zaradi neustrezno zaprtega terarija, neustrezen toplotni gradient, hranjenje z živim plenom in prekomerno hranjenje, ki vodi v debelost. Z otroki se dobro razume, če je rokovanje pod nadzorom odraslih, otroci pa si po vsakem stiku umijejo roke (kot pri vseh plazilcih, zaradi tveganja salmonele).
Značaj in temperament
mirna, radovedna, prilagodljiva, potrpežljiva pri rokovanju, plašna ob stresu
Komu je namenjena
Začetnike, ljubitelje kač, stanovanja, družine z nadzorom
Bivanje in prostor
Terarij vsaj 120 × 60 cm z varno zaklenjenim, nepremičnim pokrovom
Nega
Nizka do srednja zahtevnost, hranjenje po starosti vsakih 5–14 dni, nizek UVB priporočljiv
Prednosti in slabosti
Prednosti vrste
skoraj nikoli ne odklanja hrane, mirnega je značaja in dobro prenaša rokovanje, potrebuje razmeroma majhen in poceni terarij primeren tudi za manjša stanovanja
Na kaj biti pozoren
spretna je pobegla umetnica, zato terarij zahteva zares varno zaklenjen pokrov, ob neustreznem toplotnem gradientu ali prekomernem hranjenju hitro pride do zdravstvenih težav, življenjska doba 15–23 let pomeni dolgoročno, večletno zavezo
Posebne opombe
Žitna kača je spretna pobegla umetnica – vztrajno preizkuša vsako režo pokrova, zato je nujen zares varno zaklenjen ali s sponkami pritrjen pokrov. Hranite izključno z zamrznjenimi in odtajanimi glodalci, saj lahko živ plen kačo poškoduje. V naravi jo pogosto zamenjajo s strupenim bakrenim glavačem, a je popolnoma nestrupena in za ljudi neškodljiva.
