Zeleni legvan

O vrsti

Zeleni legvan (Iguana iguana) je eden najbolj prepoznavnih kuščarjev na svetu in hkrati ena najpogosteje impulzivno kupljenih terarijskih živali. Izvira iz tropskih in subtropskih predelov Srednje in Južne Amerike, kjer živi v krošnjah dreves ob rekah in jezerih, se rad sonči na vejah nad vodo ter je odličen plavalec – ob nevarnosti skoči v vodo ali z veje, padce z višine do približno 15 metrov pa običajno preživi brez poškodb. Med kuščarji je v državah Evropske unije ena najpogosteje gojenih vrst hišnih živali.

V trgovinah ga pogosto prodajajo kot majhnega, 20–30 cm dolgega mladiča, zato mnogi kupci ne pričakujejo, kako hitro in kako veliko dejansko zraste. Prav neskladje med pričakovanji in dejansko odraslo živaljo je razlog, da zeleni legvani pogosto končajo zapuščeni ali oddani, ko postanejo preveliki za prvotni terarij.

Kako velik zares zraste

Odrasel zeleni legvan lahko doseže skupno dolžino do približno 2 m (izjemoma tudi nekaj čez), pri čemer rep predstavlja okoli dve tretjini te dolžine – samo telo, merjeno od gobca do kloake, je navadno dolgo le 30 do 45 cm. Samci so praviloma večji od samic in lahko tehtajo do 6–8 kg, medtem ko manjše samice tehtajo od približno 1,5 do 3 kg. Spol pri mladih živalih po zunanjih znakih ni zanesljivo določljiv, saj postanejo razlike med spoloma opazne šele ob spolni zrelosti pri približno 2 do 4 letih. Vse to pomeni, da terarij, ki je bil primeren za mladiča, po dveh do treh letih rasti postane premajhen; odrasla žival potrebuje terarij, ki je pogosto večji od marsikatere sobe in mora biti višji, kot je širok, saj gre za drevesno žival, ki večino časa preživi na vejah v zgornjem delu terarija.

Prehrana in tveganje beljakovin

Odrasel zeleni legvan je povsem rastlinojed. Dnevni obrok naj sestavljajo raznovrstna, sveža in s kalcijem bogata zelenjava (regrat, trpotec, peteršilj, listi repe, pesa in podobno) ter manjši delež sadja, hrana pa naj bo narezana na koščke, ne večje od približno dvakratne razdalje med nosnicama živali; vsak dan potrebuje tudi svežo pitno vodo. Mladiči, krajši od približno 60 cm, v naravi in včasih tudi v ujetništvu zaužijejo tudi manjši delež hrane živalskega izvora, na primer žuželke. Pri odraslih živalih je hranjenje z beljakovinami živalskega izvora (meso, hrana za pse ali mačke, prevelik delež žuželk) tvegano, saj prebavila zelenega legvana niso prilagojena razgradnji živalskih beljakovin – dolgotrajno prekomerno uživanje jih lahko obremeni do te mere, da pride do okvare ledvic.

Terarij, temperatura in UVB

Zeleni legvan potrebuje močno UVB osvetlitev (UVA in UVB), saj brez nje ne more pravilno izkoriščati kalcija iz hrane. Ustrezna dnevna temperatura v terariju je približno 27–32 °C, ponoči 19–25 °C, temperature pod 17 °C pa so zanj škodljive; na mestu sončenja marsikateri viri priporočajo še precej višjo, lokalno omejeno temperaturo. Zračna vlažnost naj bo med 60 in 90 %. Terarij za odraslo žival potrebuje bazenček z vodo, debelejše veje za plezanje in počivanje ter grelna telesa, nameščena tako, da se ob njih žival ne more opeči; če ga opremite z živimi rastlinami, morajo biti te nestrupene, da si legvan ob glodanju listja ne škodi.

Temperament in ravnanje

Zeleni legvan je samosvoja in teritorialna žival, ki ni udomačena v smislu psa ali mačke in od lastnika zahteva veliko potrpljenja, doslednosti in poznavanja njenega vedenja. Za sporazumevanje in izkazovanje prevlade uporablja kimanje z glavo ter razpiranje kožne gube pod vratom (dewlap), spolno zreli, zlasti nekastrirani samci pa lahko v obdobju parjenja postanejo izraziteje agresivni in ozemeljski. Za obrambo uporablja tudi močan udarec z repom, poleg tega ima ostre kremplje za plezanje, zato lahko neprevidno ali nasilno rokovanje povzroči praske ali ureznine; redno, mirno navajanje že od mladosti močno olajša poznejše rokovanje.

Zunaj naravnega okolja

Zaradi priljubljenosti v trgovini z eksotičnimi živalmi so izpuščeni ali pobegli zeleni legvani ponekod ustanovili samostojne populacije zunaj naravnega območja razširjenosti, na primer na Floridi in več karibskih otokih, kjer veljajo za invazivno vrsto, ki škoduje domorodnim rastlinam ter s kopanjem rovov ogroža nasipe in podobne objekte. To ni razlog za skrb pri odgovorno gojeni živali v terariju, je pa dober pokazatelj, kako prilagodljiva in dolgoživa vrsta je – kar je spet povezano s tem, da zahteva resnično dolgoročno zavezo lastnika.

Zdravje, CITES in prijava ARSO

Mednarodno trgovino z zelenimi legvani nadzoruje konvencija CITES, kjer je vrsta uvrščena v Dodatek II, znotraj EU pa zanje velja tudi ustrezna uredba o prometu s prosto živečimi vrstami. V Sloveniji je treba pridobitev zelenega legvana v 30 dneh pisno prijaviti Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO), za prehod zunanje meje EU pa je potrebno dovoljenje ali potrdilo CITES. Kot pri vseh plazilcih obstaja tudi pri zelenem legvanu tveganje prenosa salmonele, zato je po vsakem rokovanju priporočljivo umivanje rok. Pogosti znaki bolezni so zmanjšana aktivnost, sprememba barve kože, otekle okončine ali spodnja čeljust ter podaljšan izpah kloake – v teh primerih je potreben obisk veterinarja, ki je sicer priporočljiv tudi rutinsko, kmalu po nakupu živali.

Prednosti in slabosti