O vrsti
Rusa želva je med kopenskimi želvami, ki jih srečamo v slovenskih in hrvaških terarijih, daleč najmanjša in tudi najbolj priljubljena med tistimi, ki si želijo prvo tovrstno žival. Izvira iz step in polpuščav Srednje Azije - od obale Kaspijskega jezera prek Irana, Afganistana in Pakistana do zahodne Kitajske - kjer se je prilagodila na velike temperaturne razlike med poletjem in zimo.
Po čem jo prepoznamo
Najzanesljivejši znak je število krempljev: rusa želva ima na sprednjih nogah le štiri kremplje, medtem ko imajo grška, Hermannova in večina drugih kopenskih želv pet. Oklep je pri rusi želvi bolj nizek in okrogel kot pri grški ali Hermannovi želvi, barva pa je običajno olivno do rumenorjava, brez izrazitega črno-rumenega vzorca. Samice zrastejo nekoliko večje od samcev, ki imajo daljši rep.
Terarij, temperatura in vlaga
Ker gre za stepsko vrsto, rusa želva prenese bistveno bolj suh zrak kot sredozemske sorodnice - vlaga okoli 40-50 % ji običajno ustreza, medtem ko grška ali Hermannova želva potrebujeta višjo. Toplotna cona za sončenje naj bo okoli 35 °C, hladnejši del terarija pa med 21 in 27 °C; ponoči prenese tudi hladnejše temperature kot večina drugih kopenskih želv. Substrat naj bo dovolj globok (vsaj nekaj centimetrov), da lahko žival vanj koplje, kar je zanjo naravno in pomembno vedenje, ne le "razvada". UVB svetilka je enako nujna kot pri drugih kopenskih želvah.
Kopanje rovov in dolga brumacija
V naravi si rusa želva kopje rove, ki lahko segajo tudi do približno dva metra globoko, in se vanje umakne pred vročino, mrazom ali sušo. Del leta - po nekaterih virih od približno dva meseca do celo devet mesecev, odvisno od podnebja - preživi v mirovanju (brumaciji). To je bistveno daljše obdobje mirovanja kot pri sredozemskih kopenskih želvah, zato mora skrbnik pri načrtovanju hibernacije upoštevati prav to naravno navado, ne pa je jemati kot znak bolezni.
Prehrana
Prehrana je podobna kot pri drugih kopenskih želvah - v ospredju naj bodo vlaknata divja zelišča, trave in listnata zelenjava, bogata s kalcijem, sadje pa naj bo le redka izjema zaradi visoke vsebnosti sladkorja.
Ali je res začetniška vrsta?
Rusa želva med kopenskimi želvami dejansko velja za eno lažjih za začetnike - je manjša, prenese širši razpon vlage in je razmeroma trdoživa. To pa ne pomeni, da je nezahtevna: še vedno potrebuje UVB, ustrezno hibernacijo in terarij, ki raste z njo, obveznost pa traja desetletja. Za razliko od grške ali Hermannove želve, ki sta uvrščeni na strožjo Prilogo A, rusa želva po dosegljivih podatkih sodi v manj strogo Prilogo B predpisov EU o trgovini z ogroženimi vrstami, zaradi česar zasebnim lastnikom praviloma ni treba opraviti enake registracije pri ARSO kot pri grški želvi - kljub temu priporočamo, da izvor in morebitno potrebno dokumentacijo preverite že ob nakupu.
Zdravje in pogoste težave
Tako kot pri drugih kopenskih želvah je največ težav povezanih s pomanjkanjem UVB in kalcija (tveganje za mehčanje oklepa) ter s preveč vlažnim ali prehladnim okoljem, ki poveča tveganje za okužbe dihal. Ker je vrsta prilagojena na suh zrak, je pri njej pogosto večje tveganje ravno v premočnem, ne prešibkem vlaženju terarija.
Značaj in temperament
živahna, radovedna, aktivna, samostojna, trdoživa
Komu je namenjena
začetnike in družine, ki želijo manj zahtevno želvo
Bivanje in prostor
notranji terarij z globokim substratom za kopanje, vrt ni nujen
Nega
UVB, suh substrat za kopanje, dolga brumacija; manj vlage kot pri sredozemskih želvah
Prednosti in slabosti
Prednosti vrste
manj zahtevna nega kot pri sredozemskih želvah, majhna in primerna za manjši terarij, trdoživa začetniška vrsta
Na kaj biti pozoren
dolgo letno mirovanje (brumacija), potreba po suhem substratu za kopanje, dolgoživa žival z vseživljenjsko zavezo
Posebne opombe
Rusa želva je najmanjša med pri nas pogosto gojenimi kopenskimi želvami in edina s štirimi kremplji na sprednjih nogah namesto petih. Po dosegljivih podatkih sodi po EU uredbi o trgovini z ogroženimi vrstami v manj strogo Prilogo B (za razliko od grške ali Hermannove želve na Prilogi A), zaradi česar zasebnim lastnikom praviloma ni treba opraviti enake registracije pri ARSO - priporočamo pa, da izvor in morebitno potrebno dokumentacijo vseeno preverite ob nakupu. V naravi prezimi bistveno dlje kot sredozemske želve, po nekaterih virih tudi do devet mesecev letno.
