O vrsti
Mehiški rdečekolenasti ptičar je eden najbolj prepoznavnih ptičarjev na svetu – čokato črno telo, rjavkasto oranžna "kapa" na sprednjem delu glavoprsja in osem nog s širokimi oranžno-rdečimi obročki natanko na kolenskih členih. Izvira iz sušnih, listopadnih gozdov na tihooceanski strani Mehike, kjer čez dan počiva v plitvem rovu pod kamnom ali med koreninami, ponoči pa preži na žuželke tik pred vhodom.
Katera vrsta je to pravzaprav?
Desetletja je v trgovini in strokovni literaturi veljalo, da gre za Brachypelma smithi. Leta 2017 je taksonomska revizija (Mendoza in Francke), podprta z DNA-črtno kodo, pokazala, da so živali iz zveznih držav Colima, Jalisco in Michoacán – torej velika večina tistih v hobiju – v resnici samostojna vrsta Brachypelma hamorii, prvič opisana že leta 1997. Prava Brachypelma smithi ostaja omejena na ožje območje mehiške zvezne države Guerrero in je v trgovini precej redkejša. Vrsti si zunanje izgledata tako podobni, da ju ni mogoče zanesljivo ločiti po fotografiji – razlikujeta se šele po drobnih razlikah v spolnih organih in DNA.
Velikost
Merilo, ki pri ptičarjih najbolje pove, kako "velika" je žival, je razpon nog, ne dolžina telesa: pri odrasli živali znaša približno 13–16 cm, telo samo pa je dolgo le okoli 5–6 cm. Samice so praviloma nekoliko čokatejše od vitkejših samcev, razlike med posamezniki pa so precejšnje.
Je nevarna? Strup in kopriva dlačice
Ugriz je za zdravega odraslega človeka brez alergij po jakosti primerljiv s pičenjem čebele – boleč, a brez resnih medicinskih posledic, do ugriza pa pri tej mirni vrsti redko sploh pride. Dejansko tveganje pri vsakodnevni negi so kopriva dlačice (urticating hairs), ki jih žival z zadnjima nogama otrese z zadka, kadar se počuti ogroženo. Drobne kavljaste dlačice povzročijo srbenje in izpuščaj na koži, pri stiku z očmi ali dihali pa lahko dražijo občutljivo sluznico veliko bolj neprijetno kot sam ugriz. Prav zato je pri čiščenju terarija priporočljiva previdnost in po možnosti zaščita oči.
Rokovanje ni priporočljivo
Kljub slovesu mirne in "začetniške" vrste rokovanje ni priporočljivo. Ptičarji nimajo notranjega okostja, temveč krhek zunanji oklep, padec že z nekaj deset centimetrov pa lahko pretrga zadek in je pogosto smrten. Tveganje ni vredno kratkega trenutka na dlani – žival je bistveno bolje opazovati skozi steklo terarija.
Samice živijo desetletja, samci le nekaj let
Razlika v življenjski dobi med spoloma je pri tej vrsti izjemna: samice ob dobri negi dočakajo 25 do 30 let, samci pa po zadnji dozorelostni levitvi živijo v povprečju le še od 5 do 10 let. Kdor išče dolgoročnega spremljevalca, naj torej izbere samico – ob nakupu mladiča pa spola pogosto še ni mogoče zanesljivo določiti.
Terarij, temperatura in vlaga
Ker gre za pretežno na tleh živečo, rovno vrsto, terarij ne sme biti visok – primernejši je nizek in širši prostor s tlorisom vsaj približno 30 × 30 cm za odraslo žival ter 10 do 15 cm globokim substratom za kopanje rova. Sobna temperatura med približno 22 in 27 °C je za to vrsto dovolj, brez potrebe po močnem grelnem "soncu", kot ga uporabljamo pri plazilcih; blago toplejši kotiček (do približno 28 °C) je koristen, a ne nujen. Vlaga naj bo zmerna, okoli 60–70 %, z vedno dostopno vodo v plitki posodici in dobrim prezračevanjem, da se substrat med vlaženjem ne zamoči v celoti. UVB-razsvetljava pri tej vrsti ni potrebna, saj presnova vitamina D pri pajkovcih ne poteka enako kot pri plazilcih.
Prehrana
Hrani se z žuželkami – čriček, ploščata ščurka (npr. argentinska) ali podobna žival, ki naj bo pred hranjenjem dobro nahranjena (t. i. gut-loading), da ptičarju posredno zagotovi več hranil. Odrasla žival poje en večji plen na približno 1 do 3 tedne, mladiči pogosteje. Po levitvi naj mine nekaj dni do enega tedna, preden ji ponudimo hrano.
Zakonodaja: CITES Dodatek II
Ves rod Brachypelma je pod okriljem konvencije CITES – leta 1985 je bila (takrat še nerazločena od B. hamorii) uvrščena vrsta B. smithi, leta 1994 pa so ji sledile vse preostale vrste rodu. Uvrstitev v Dodatek II ne pomeni prepovedi trgovine, temveč njeno regulacijo: mednarodni promet je zakonit, a zahteva ustrezna dovoljenja in dokumentacijo o poreklu živali, kar kupcu koristi tudi kot dokaz, da žival ni bila nezakonito odvzeta iz narave.
Za koga je primerna
V skupnosti ljubiteljev ptičarjev ta vrsta velja za eno najbolj priporočenih začetniških vrst – zaradi mirnega značaja, počasne rasti in nezahtevne nege brez zapletenih temperaturnih gradientov. Vendar to ne pomeni, da je primerna za povsem neuka lastnika ali za otroško "žival na dotik": gre za strupeno, CITES-regulirano eksotično žival s posebnimi prehranskimi in bivalnimi potrebami, ki jo je treba pred nakupom dobro raziskati.
Značaj in temperament
mirna, plašna, samotarska, obrambno previdna
Komu je namenjena
izkušene ljubitelje eksotičnih živali, ne za otroke
Bivanje in prostor
nizek terarij pribl. 30×30 cm, samotarska žival
Nega
sobna temp. 22–27 °C, vlaga 60–70 %, hranjenje na 1–3 tedne, brez UVB
Prednosti in slabosti
Prednosti vrste
mirno in predvidljivo vedenje, nezahtevna nega brez UVB, izjemno dolga življenjska doba samic
Na kaj biti pozoren
kopriva dlačice ob vznemirjenju, ni primerna za rokovanje, strogo samotarska žival
Posebne opombe
Kopriva dlačice, ki jih žival otrese z zadka ob vznemirjenju, so pri vsakodnevni negi večje tveganje kot ugriz – dražijo kožo, oči in dihala. Ugriz je za zdravega odraslega človeka primerljiv s pičenjem čebele. Samice živijo do 30 let, samci po zadnji levitvi le še 5–10 let. Vrsta je od 1985/1994 uvrščena na CITES Dodatek II – mednarodna trgovina je zakonita, a zahteva dovoljenja in dokumentacijo porekla.
