Hermannova želva (Hermann's Tortoise)

O vrsti

Hermannova želva (Testudo hermanni) izvira iz sredozemskih predelov Južne Evrope, kjer poseljuje suha travišča, grmičevje in obrobja gozdov s toplim poletjem in hladnejšo zimo. Gre za kopensko vrsto, ki jo zlahka zamenjamo z manj zahtevno terarijsko živaljo, v resnici pa je njena največja posebnost prav to, da dolgoročna nega sega daleč čez okvir »majhnega terarija na polici« – odrasla žival potrebuje predvsem prostor na prostem, njena pričakovana življenjska doba pa se meri v desetletjih, ne v letih.

Bivanje: vrt namesto terarija

Mladič lahko določen čas preživi v notranji ureditvi tipa »tortoise table«, veliki vsaj 100 × 50 cm, a to je predvsem prehodna rešitev. Odrasla hermannova želva potrebuje zunanji, varno ograjen prostor velikosti vsaj nekaj kvadratnih metrov z dostopom do sonca in sence; kadar zunanjost sploh ni na voljo, RSPCA priporoča vsaj 180 × 120 cm notranjega prostora, kar je precej več, kot si marsikdo predstavlja ob nakupu majhnega mladiča. Ograja naj sega dovolj globoko pod zemljo in bo dovolj visoka, saj so hermannove želve presenetljivo spretne kopalke in plezalke, ki znajo pobegniti skozi na videz varen rob vrta.

Temperaturni gradient in sončenje

Mesto sončenja naj doseže 32–35 °C, medtem ko lahko dnevna temperatura v senci znaša med 24 in 29 °C. Ponoči lahko temperatura pri zdravi odrasli živali izven obdobja hibernacije pade tudi do približno 18 °C, ne da bi ji to škodovalo, kar je precej bolj toleranten razpon kot pri marsikateri tropski terarijski vrsti.

UVB osvetlitev

UVB osvetlitev je pri hermannovi želvi nujna, saj vrsta v naravi veliko časa preživi na direktnem soncu in UVB sevanje uporablja za sintezo vitamina D3 in presnovo kalcija. Pri notranji nastanitvi (mladiči, zimski meseci) je zato kakovostna UVB cev obvezen del opreme, ne le dodatek.

Vlaga in prehrana

Vlaga naj se giblje med 40 in 60 %, pri mladičih pa nekoliko višje, saj prenizka vlaga v zgodnjem obdobju rasti poveča tveganje za piramidalno rast oklepa. Hermannova želva je rastlinojeda vrsta, ki potrebuje vlaknato, beljakovinsko revno prehrano – predvsem trave, plevele in listnato zelenje – ne pa sadja v večjih količinah ali hrane za pse in mačke, kot se je nekoč napačno priporočalo. Priljubljena in poceni vira zelenja sta regrat in trpotec, prehrano pa je smiselno dopolniti s sipinim okostjem ali podobnim virom kalcija, ki ga želva glodne po potrebi.

Zimsko mirovanje (hibernacija)

V naravi hermannova želva prezimi v mirovanju, enako pa velja tudi za mnoge zdrave in dovolj težke živali v ujetništvu. Hibernacija mora potekati nadzorovano, pri stalno nizki temperaturi okrog 5 °C in z rednim tehtanjem, saj je nepravilno izvedena hibernacija eden glavnih vzrokov pogina pri tej vrsti – to ni postopek, ki bi ga lastnik izvedel po občutku. Pred hibernacijo je priporočljiv veterinarski pregled, žival pa mora imeti dovolj časa, da si pred mirovanjem izprazni prebavila, sicer lahko neprebavljena hrana v telesu med hibernacijo povzroči zaplete.

Družba iste vrste

Hermannova želva za dobro počutje ne potrebuje družbe drugih želv, a ob dovolj velikem prostoru je skupinska nastanitev vseeno mogoča. Pri tem je treba paziti na razmerje spolov, saj so lahko samci med seboj in do samic agresivni, zlasti v času parjenja, zato skupina brez presežka samcev deluje bistveno bolje.

Rokovanje

Hermannovo želvo dvigujemo redko in previdno, vedno z obema rokama podprto pod oklepom, saj lahko že kratek padec povzroči resno poškodbo oklepa ali notranjih organov. Nenadno dvigovanje pogosto sproži izpraznitev mehurja, kar je normalen obrambni odziv živali in ne znak bolezni.

Zakonska zaščita

Vrsta je uvrščena v Prilogo A Uredbe EU o trgovini s prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami ter v Dodatek II CITES, kar pomeni, da je za dokazilo zakonitega izvora – na primer potrdilo o vzreji v ujetništvu – običajno potrebna dokumentacija. Zahteve je treba preveriti pri pristojnem organu še pred nakupom.

Življenjska doba in odločitev za nakup

Hermannova želva lahko doživi 50 let ali več, kar jo uvršča med najdolgoživejše hišne ljubljenčke sploh – lastnik se torej odloča za zavezo, ki lahko preseže njegovo lastno obdobje aktivne skrbi. Dnevna nega (prehrana, temperatura, UVB) sama po sebi ni zahtevna, a v kombinaciji z dolgoživostjo in tvegano zimsko hibernacijo je vrsta primerna za začetnika le pogojno – torej za nekoga, ki se dolgoročne zaveze dejansko zaveda. Ker gre za dolgoživo in zakonsko zaščiteno vrsto, je vredno razmisliti tudi o posvojitvi živali, ki jo je prejšnji lastnik zaradi te iste dolgoročne zaveze oddal naprej.

Prednosti in slabosti