Zebrasta zebrica

O vrsti

Prepoznavni oranžni lisi

Zebrasta zebrica je ena najmanjših ptic, ki jih gojimo v kletkah in volierah — odrasla žival meri med 10 in 11 centimetrov ter tehta okrog 12 gramov. Spola ločimo brez težav: samec ima na licih izrazito oranžno liso, rdeč kljun ter na vratu in prsih fino črno-belo progo, ki se konča v temnem prsnem pasu, boke pa mu krasijo kostanjevo rjave pike na belem ozadju. Samica je precej bolj skromna, enotno sivkasta, brez oranžnih lis in z manj izrazitim kljunom, zato jo v jati hitro prepoznamo.

Iz sušne Avstralije

Vrsta izvira iz sušnih predelov Avstralije, kjer poseljuje travišča s posameznimi grmi in drevesi v bližini vodnih virov. Nekateri taksonomi danes ločeno obravnavajo sundsko zebrico z Malih Sundskih otokov v Indoneziji, a v vzreji in trgovini z domačimi pticami se ime Taeniopygia guttata še vedno uporablja prav za to, avstralsko in po svetu najbolj razširjeno gojeno obliko.

Življenje v veliki jati

V naravi zebraste zebrice živijo v jatah, ki štejejo od nekaj deset do več sto ptic, pogosto pomešanih z drugimi drobnimi vrstami. Pari so monogamni in vez ohranjajo z medsebojnim čiščenjem perja, gnezdenje pa sproži prihod dežja, tako da se valjenje mladičev ujema s prvim dozorelim travnim semenom. Prav zato je družba ključnega pomena tudi v ujetništvu: strokovne smernice RSPCA jasno pravijo, da zebraste zebrice nikoli ne smemo držati same brez tehtnega veterinarskega razloga — vedno potrebuje vsaj še enega soseda.

Kaj postaviti v kletko

Ker se zebrice rade prehranjujejo na tleh, kletka ali voliera potrebuje trdna tla s primernim nastilom, na primer lubjem, lesnimi ostružki ali peskom. Gredice naj bodo na različnih višinah, nekaj naj bo rahlo prožnih za vajo, ena pa naj bo postavljena visoko, okrog 15 centimetrov od stropa, za nočni počitek. Če prostora primanjkuje, je po priporočilu RSPCA bolje zožiti kletko kot skrajšati njeno dolžino ali višino, saj ptica leti predvsem vodoravno in potrebuje čim več proste poti za let. Vsaj enkrat tedensko ji ponudimo tudi plitvo kopalno posodico.

Jedilnik brez presenečenj

Osnova prehrane naj bo kakovostna mešanica semen za eksotične ptičke, dopolnjena z manjšo količino žive hrane, na primer mokarji, ter klasi prosene trave, ponujenimi tako v hranilniku kot raztreseno po tleh, da ima ptica priložnost za brskanje. Sveža zelenjava in namočena ali kaljena semena spodbujajo razmnoževanje, zato jih ponujajte zmerno, če parjenja trenutno ne želite — zebrice so sicer plodne in hitro nasledijo legla.

Petje, ki se ga naučijo

Samčev napev ni prirojen, temveč se ga kot mladič nauči od očeta, zato se v različnih skupinah razvijejo prepoznavna lokalna „narečja“. Samice pri izbiri partnerja celo raje izberejo samca, katerega napev spominja na tistega, ki so ga slišale v mladosti. K sreči je oglašanje zebric bolj tiho čivkanje kot glasno petje, zato so primerne tudi za stanovanja, čeprav ne pričakujte tišine.

Ne pričakujte ljubljenčka za crkljanje

Zebrasta zebrica ni ptica, ki bi si želela sedeti na prstu ali se pustila crkljati — po opisu Merck Veterinary Manual imajo finke, podobno kot kanarčki, raje družbo svoje vrste kot človeka in so povsem zadovoljne, če lahko v miru čivkajo v kletki. To jo naredi idealno za tiste, ki si želijo živahno, barvito družbo za opazovanje in poslušanje, ne pa ptice, ki bi jo nosili na rami.

Kratka, a bogata življenjska doba

V naravi zebrice živijo le kakšni dve do tri leta, v ujetništvu pa jim skrbna nega prinese od 5 do 9 let, redki posamezniki pa so dočakali celo 12 ali izjemoma 14,5 leta. Samica v enem leglu izleže okrog 5 jajc (od 2 do 8), valjenje traja 14 do 16 dni, mladiči pa gnezdo zapustijo pri 17 do 18 dneh starosti in so spolno zreli že pri dobrih dveh mesecih in pol, zato pare, ki jih ne želimo razmnoževati, ločimo po spolu.

Prednosti in slabosti