Kitajska prepelica (King Quail)

O vrsti

Kitajsko prepelico je leta 1766 opisal Carl Linnaeus pod imenom Tetrao chinensis. Danes jo uvrščajo v rod Synoicus, v gojiteljski literaturi in trgovini pa sta še vedno pogosti starejši imeni Coturnix chinensis in Excalfactoria chinensis. Spada v družino poljskih kur (Phasianidae) in velja za najmanjšo pravo prepelico na svetu. Med pticami na Živalce.si je prva predstavnica kur – zebrica, japonski amadin, astrild in kanarček so pevke, grlice pa golobi.

V Evropi jo gojijo že več kot 150 let: v Anglijo so jo prvič uvozili leta 1870, prvo uspešno vzrejo v ujetništvu pa navajajo že za leto 1842 v amsterdamskem živalskem vrtu.

Kako jo prepoznamo

Kitajska prepelica meri 12,5–14 cm in tehta 28–40 g (Wikipedija navaja širši razpon, 20–57 g), razpon kril pa je okoli 25 cm. Spola se jasno razlikujeta. Samec ima temno rjav hrbet, modrosive boke in vrat, temno rdečerjav trebuh ter črno-belo »masko« na glavi: črna brada, bel trak čez grlo in črno-bele proge pod očesom. Samica je enakomerno rdečkasto rjava s svetlejšim trebuhom. Samec ima oranžne noge, samice so nekoliko večje od samcev.

V gojitvi so znane številne barvne različice samcev – modra, rjava, srebrna, kostanjeva in skoraj črna. Najpogostejši mutaciji sta srebrna in cimetna, vse pogostejše so lisasta, albino in oglena. Samice v modrih odtenkih ne obstajajo. Bele odrasle ptice imajo rumene mladiče.

Kitajska prepelica, japonska prepelica in »button quail«

Japonska prepelica (Coturnix japonica) v naravi tehta 90–100 g, domače linije 100–120 g, mesne pa do 300 g, zato je približno trikrat težja od kitajske. Japonsko prepelico ljudje redijo predvsem zaradi jajc in mesa, kitajsko pa kot okrasno ptico za voliero.

V angleščini kitajski prepelici pogosto rečejo »button quail«, vendar je to ime zavajajoče: prave »button quail« so ptice iz rodu Turnix, ki spadajo v drugo družino in so s kitajsko prepelico le daljno sorodne. Pri nakupu in iskanju navodil zato vedno preverite latinsko ime.

Življenje v naravi

Areal sega od Indije in Šrilanke prek južne Kitajske, Tajvana in jugovzhodne Azije do Filipinov, Indonezije, Nove Gvineje in jugovzhodne Avstralije. Živi na vlažnih travnikih, ob močvirjih in na riževih poljih do nadmorske višine okoli 1.200 m. Pojavlja se v parih ali manjših jatah, večino časa preživi na tleh in rada se kopa v prahu. V naravi doživi le okoli leto in pol. Na Rdečem seznamu IUCN velja za najmanj ogroženo vrsto, ni na seznamu CITES, v avstralski zvezni državi Viktorija pa je zavarovana kot ogrožena.

Bivanje v volieri in kletki

Kitajsko prepelico gojijo v parih ali skupinah do štirih ptic v zasajeni volieri, posamično v kletki ali v kolonijah v velikih volierah. Ker živi na tleh, ne moti ptic, ki se zadržujejo na vejah, in tla voliere ohranja čista, saj pobere odpadlo seme. Samci so med seboj napadalni, med seboj pa tekmujejo tudi samice. Noge ima drobne, zato kletke z mrežnim dnom niso primerne; če je dno iz mreže, mora biti ta precej gostejša kot za večje prepelice. Ko se privadi okolja, je trpežna ptica, ki lahko postane krotka in je poceni za nakup in vzdrževanje.

Prehrana

Osnovo prehrane sestavljajo drobna semena trav – proso, niger, ogrščica – ki jih dopolnjujejo sveže zelenje, sadje in zelenjava ter manjša količina žuželk. Samice, ki nesejo, potrebujejo dodaten vir kalcija, na primer zdrobljene školjke, sicer jim grozi zastoj jajca.

Gnezdenje in mladiči

V ujetništvu gnezdi vse leto. Mesto za gnezdo izbere samec, samica pa izkoplje plitvo jamico in jo obloži s travo. V naravi znese 4–7 jajc, v ujetništvu 4–13, včasih več samic odlaga v skupno gnezdo. Jajca merijo približno 24,5 × 19 mm in tehtajo okoli 5 g. Valjenje traja 16–19 dni, gojiteljski viri navajajo tudi do 23 dni. Mladiči so begavci, za njih skrbi samo samica do starosti približno 4 tednov, ko že letijo.

Samica, ki nese kar na gola tla, po izkušnjah gojiteljev kaže, da ji bivališče ne ustreza – pomagajo dolga trava, vejice ali drugo gosto rastlinje. Prav to težavo – samica nese, a ne vali – so leta 2011 obravnavali na slovenskem forumu ljubiteljev kanarčkov in eksotov, kjer so svetovali, da je za valjenje potreben valilnik in da se valjenje le nekaj jajc komaj splača.

Prednosti in slabosti