Kanarček (domači kanarček, Canary)

O vrsti

Kanarček (Serinus canaria forma domestica) je udomačena oblika atlantskega kanarčka, majhne ptice pevke z Kanarskih otokov, Madeire in Azorov. Odrasel domači kanarček po podatkih veterinarske ambulante Meander Valley v povprečju meri 12,5–14 cm in tehta okoli 20–22 g, ob dobri oskrbi pa po Merckovem veterinarskem priročniku živi do 15 let. Za razliko od papagajev ne išče ročnega stika – njegova vrednost za skrbnika je petje in živahno gibanje po prostoru.

Po navedbah VCA Animal Hospitals so ptice s teh otokov v Evropo prinesli v 15. stoletju. Od takrat so rejci iz divje, pretežno zelenkasto progaste ptice vzgojili številne različice, med katerimi je rumeni kanarček danes najbolj znan, nikakor pa ne edini.

Petje je predvsem stvar samcev

Kdor želi kanarčka zaradi petja, naj izbere samca. Merckov priročnik navaja, da imajo samci pogosto lepo petje in da se po njem ločijo od samic; tudi VCA samce opisuje kot praviloma boljše pevce. Samica se oglaša, vendar od nje ne gre pričakovati dolgih, razvitih melodij.

Petje ni stalno: po navedbah veterinarjev iz Meander Valley ga lahko zatrejo stres, golitev, bolezen ali novo okolje. Kanarček, ki brez takega razloga nenadoma utihne, je razlog za pregled pri veterinarju za ptice.

Barvni, oblikovni in pevski kanarčki

Domači kanarčki niso ena sama uniformna ptica. Merckov priročnik jih deli v tri glavne skupine: barvne kanarčke, vzrejene zaradi barve (tudi rumene), oblikovne ali tipske kanarčke, vzrejene zaradi oblike telesa in perja, ter pevske kanarčke, vzrejene zaradi vzorcev petja. Ob izbiri je smiselno vprašati rejca, iz katere skupine je ptica, saj se razlikujejo po videzu in slogu petja; navedene mere veljajo za povprečnega kanarčka, posamezne oblikovne pasme so lahko opazno drugačne.

Ptica za opazovanje, ne za crkljanje

Kanarček je primeren za skrbnika, ki mu je v veselje ptico opazovati in poslušati, ne pa jo držati v rokah. Merckov priročnik zapiše, da so kanarčki in ščinkavci radi sami zase, da ne marajo, da jih kdo drži, in da so zadovoljni s petjem v kletki. To ga razlikuje od skobčevke ali nimfe, ki pogosto iščeta stik s človekom.

Kadar ga je treba prijeti, na primer za zdravstveni pregled, RSPCA pri kanarčkih in drugih malih pticah priporoča majhno, mehko krpo svetle barve namesto golih rok. Mlade in ročno vzrejene ptice se po navedbah VCA lažje navadijo na ljudi in novo okolje.

Prostor za let je pomembnejši od okrasja kletke

Kanarček se giblje predvsem z letenjem, zato mora biti kletka čim daljša, ne le visoka. Veterinarji iz Meander Valley kot najmanjšo kletko navajajo 30 × 30 × 60 cm. RSPCA priporoča, da so višina, širina in globina kletke vsaj dvakratnik razpona kril, če ptica večino časa preživi v kletki (vsaj 1,5-kratnik, če je večino časa zunaj nje); pri pticah, lažjih od 50 g – izrecno omenja tudi kanarčke – pa naj se prostor za vsako ptico nad prvima dvema poveča za 5 %.

RSPCA hišnim pticam priporoča tudi vsaj šest ur dnevno zunaj kletke in varen prostor za prosto letenje. Kanarček, ki ga ne jemljemo v roke, bo to lažje dobil v večji notranji volieri. Prostor naj bo brez prepiha, kletka pa naj ima več naravnih lesenih gredi različnih debelin.

Sam, v paru ali v volieri

Kanarček lahko živi sam, v paru ali v skupini – odločitev je odvisna od prostora in spola ptic. Merckov priročnik kanarčke opisuje kot teritorialne ptice, ki jih je bolje namestiti posamično ali v paru. RSPCA jih po drugi strani uvršča med vrste, ki lahko živijo v družabnih skupinah, v veliki volieri ali veliki kletki, prilagojeni vrsti.

Za mešano skupino z drugimi vrstami v volieri RSPCA zahteva, da se ptice med seboj razumejo (brez spopadov) in da vse dobro letijo.

Kletko postavimo tako, da mačke in psi do nje nimajo nenadzorovanega dostopa.

Prehrana: peleti in zelenje namesto samih semen

Prehrana samo iz semen kanarčku ne zadošča. VCA priporoča, da peleti predstavljajo približno 75–80 % obroka, sadje, zelenjava in listnato zelenje pa približno 20–25 %; večini kanarčkov zadostujeta 1–2 čajni žlički hrane na ptico na dan. RSPCA dodaja sveže, oprano zelenje, kot so regrat, zvezdica ali grint.

Po navedbah VCA kanarčkom ne dajemo peska ali grušča, avokado pa je za nekatere ptice lahko strupen in ga ne ponudimo nikoli. Sveža, čista voda mora biti vedno na voljo.

Zdravje: pršice, peresne ciste in kanarčje koze

Pri kanarčkih se lahko pojavljajo nekatere težave, ki jih je smiselno poznati. Merckov priročnik navaja, da zajedavska pršica Sternostoma tracheacolum najpogosteje napada dihala kanarčkov in gouldovih amadin; pri močni okužbi se lahko pojavijo slišno oteženo dihanje s kliki, kihanje, zibanje repa in dihanje z odprtim kljunom. Pršice Knemidokoptes pri kanarčkih lahko povzročijo kraste na nogah in prstih.

Peresne ciste se po Merckovem priročniku pogosteje pojavljajo pri nekaterih kanarčkih in so lahko dedne. Kanarčje koze, virusno bolezen, prenašajo predvsem komarji. Nadzor komarjev in bivanje v zaprtem prostoru sta po Merckovem priročniku ključna za preprečevanje izbruhov. Redni pregledi pri veterinarju za ptice pomagajo težave odkriti zgodaj.

Koliko let živi kanarček

Kanarček ob dobri oskrbi živi razmeroma dolgo za tako majhno ptico. Veterinarji iz Meander Valley navajajo povprečno življenjsko dobo 6–10 let in največ 20 let, Merckov priročnik pa za kanarčke navaja do 15 let. Pri odločitvi je zato vredno računati na desetletje ali več skrbi.

Prednosti in slabosti