Japonski amadin (bengalka)

O vrsti

Od kitajskih golobnjakov do japonskih vzrejevalcev

Japonski amadin nima pravega divjega prednika v naravi – gre za udomačeno obliko progaste astrildovke (Lonchura striata), najverjetneje podvrste swinhoei, ki živi v vzhodni in osrednji Kitajski ter na Tajvanu. Po podatkih Wikipedije so ptico najprej udomačili na Kitajskem, nato pa so jo približno 250 let selekcijsko vzrejali japonski ljubitelji ptic, ki so izbirali najmirnejše in najbolj plodne osebke. V Evropo je prispela v šestdesetih letih 19. stoletja prek Japonske, od tod tudi ime 'japonski amadin', čeprav gre pri izvoru pravzaprav za kitajsko-japonsko zgodbo. Njen divji prednik, progasta astrildovka, je po oceni IUCN vrsta najmanjše skrbi in je razširjena od Indije do jugovzhodne Azije, južne Kitajske in Tajvana, sam japonski amadin pa v naravi ne obstaja nikjer.

Videz in barvne oblike

Osnovna, izvirna barvna varianta je rjavo-bela pisana ('pied') ptica s temnim, skoraj črnim temenom, rjavim hrbtom in svetlim trebuhom, kljun pa je kratek, stožčast in sivkast. Vzrejevalci so v stoletjih selekcije razvili še vrsto drugih barv: rjavkasto (fawn/cinnamon) in čokoladno enobarvno ('self') varianto, v Evropi sta nastali sivi in ino mutaciji, na Japonskem pa se je pojavila bisernata (pearl) barva. Obstaja tudi čopasta oblika s podaljšanim perjem na temenu. Spola si po videzu nista različna – samca od samice ločimo le po tihem, čebljajočem petju in kratkih plesnih poskokih med dvorjenjem, ne pa po barvi ali velikosti.

Značaj in vedenje v jati

Med vsemi pogosto gojenimi astrildovkami velja japonski amadin za najmirnejšo in najmanj agresivno vrsto – v sporih z drugimi pticami je običajno prvi, ki popusti. Je izrazito družaben in se je v ujetništvu tako prilagodil bližini ljudi, da brez težav vali in vzredi tudi jajca drugih vrst. Kljub temu ne gre za ptico, ki bi jo bilo mogoče krotiti ali crkljati v roki – po podatkih Merckovega veterinarskega priročnika se ptice iz te skupine 's človekom večinoma ne družijo' in jih je treba gojiti v skupinah, ne posamično. Zvečer vsi člani jate raje prenočijo stisnjeni skupaj v enem samem gnezdu, kar dodatno kaže, kako pomembna jim je družba lastne vrste.

Kletka in bivalni prostor

Ker gre za majhne letalce in ne plezalce, je pri kletki pomembnejša dolžina kot višina – priporočena osnovna mera je okoli 90 x 35 x 25 cm za manjšo skupino, z gosto nameščenimi prečkami različnih debelin. Kletko je treba postaviti proč od prepiha, neposredne sonca in temperaturnih nihanj; ptice najbolje uspevajo pri stabilni sobni temperaturi. Ker so izjemno družabne, jih nikoli ne gojimo posamično, temveč v skupini vsaj štirih do šestih osebkov, kjer se lahko vzpostavi naravna jatna dinamika. Prostor za kopanje v plitki posodici je zaželen, saj si perje vzdržujejo predvsem same, dodatna nega perja s strani lastnika pa ni potrebna.

Prehrana

Osnova jedilnika je mešanica drobnih semen za eksotične ptice (proso, kanarska trava), ki jo dopolnjujemo s svežo zelenjavo, kot so špinača, blitva in solata, občasno pa tudi z zrelim sadjem. V obdobju vzreje mladičev je priporočljiva dodatna beljakovinska hrana za ptice (jajčna mešanica). Ker imajo japonski amadini zelo hiter metabolizem, brez hrane ne smejo ostati več kot 24 ur, saj lahko hitro oslabijo. Vedno naj imajo na voljo tudi grit in svežo vodo za pitje ter kopanje.

Gnezdenje in vloga rejniške ptice

Samica v gnezdno škatlico ali košarico znese med 4 in 8 belih jajc, ki jih starša po podatkih Wikipedije valita približno 16 dni, mladiči pa gnezdo zapustijo po približno treh tednih in jih starši hranijo še kakšen teden ali dva. Japonski amadini so med vzrejevalci znani predvsem kot izjemno zanesljivi rejniki – z veseljem prevzamejo in uspešno izvalijo jajca drugih astrildovk, na primer gouldovih amadink, ki so v ujetništvu pogosto slabše matere. Za vzrejo v parih so uspešnejši, če jih ločimo v samostojne gnezditvene škatle, saj v skupini vsi radi gnezdijo skupaj, kar oteži nadzor nad valjenjem.

Zdravje in dolgoživost

Ob primerni negi japonski amadini v ujetništvu živijo od 5 do 10 let, kar za manjše ptice pevke navaja tudi Merckov veterinarski priročnik. Med pogostejšimi zdravstvenimi težavami so bakterijske okužbe in notranji zajedavci, zato je redno čiščenje kletke in posod za hrano ter letni veterinarski pregled priporočljiv. Nenadne temperaturne spremembe in prepih lahko hitro oslabijo njihov imunski sistem, zato je stabilno okolje pomembnejše kot pri marsikateri drugi hišni ptici.

Ali je primeren za začetnike?

Japonski amadin velja za eno lažje gojenih eksotičnih ptic – je nezahteven, tih in odporen, zato ga vzrejevalci pogosto priporočajo tudi tistim, ki s pticami šele začenjajo. Primeren je za stanovanja, saj ne kriči in ne moti sosedov, ne potrebuje pa veliko prostora za let. Ni pa primeren za nekoga, ki išče ptico za crkljanje v roki ali za otroke, ki bi jo radi držali – gre za opazovalno ptico, ki jo cenimo predvsem zaradi družabnega vedenja v jati in tihega čebljanja.

Prednosti in slabosti