O vrsti
Grlica smejačica (znanstveno ime Streptopelia risoria) je udomačena grlica, v Sloveniji poznana tudi kot nubijska grlica. Gre za eno najstarejših in najbolj razširjenih voliernih ptic na svetu - tako dolgo in tako izključno udomačeno, da njena povsem divja oblika v naravi ne obstaja.
Genetske raziskave so potrdile, da izvira iz udomačitve afriške sivorožnate grlice (Streptopelia roseogrisea), divje vrste, razširjene po Sahelu, severnem delu Afriškega roga in jugozahodni Arabiji. Linné jo je znanstveno opisal leta 1758; po nekaterih virih naj bi jo v Evropo, natančneje v Italijo, pripeljali iz severne Afrike že konec 16. stoletja, od koder se je vzreja razširila po vsej celini.
Videz in barvne mutacije
Odrasla žival meri približno 25-27 cm in tehta med 110 in 170 g, kar jo naredi opazno večjo in težjo od že predstavljene diamantne grlice (Geopelia cuneata). Naravni, izvirni videz je sivo-rjav do bež, s tanko črno črto na zadnji strani vratu, po kateri je grlica dobila ime. V desetletjih hobijske vzreje pa so vzreditelji razvili še vrsto drugih barvnih različic - med drugim belo (znano tudi iz iluzionističnih nastopov), rjavo, lisasto in breskovo -, kar je dodatna jasna razlika od diamantne grlice, ki v tako širokem naboru barv ni na voljo.
Značaj in "smeh"
Vrstno ime risoria pomeni "smejoča" in izhaja iz značilnega, mehkega vrkanja, ki spominja na tiho smejanje. Grlica smejačica velja za eno najbolj umirjenih in nekonfliktnih volirskih ptic - redko je agresivna do drugih mirnih vrst in se dobro prilagodi ujetništvu. Je izrazito parna žival: v paru neguje partnerja, si z njim deli valjenje jajc in ga išče, kadar ni v bližini. Posamezna grlica brez družbe druge grlice lahko postane vidno vznemirjena in tiha, zato jo je priporočljivo vedno gojiti vsaj v paru.
Prostor in oprema
Grlice potrebujejo občutno več prostora za letenje kot drobni ščinkavci - viri iz vzreje priporočajo voliero ali vsaj prostorno kletko z najmanj kubičnim metrom prostora na par, v resnici pa je večja voliera z možnostjo daljšega poleta zanju veliko bolj primerna. V opremo sodijo trdne vodoravne žrdice primernega premera, plitva posoda za kopanje in stalen dostop do peščenega drobirja (grit), ki paru pomaga pri prebavi trdih semen.
Prehrana
Osnova jedilnika je mešanica semen in žit - proso, pšenica, koruza, včasih tudi žafranika ali konopljino seme -, dopolnjena s svežo zelenjavo, sadjem in stalnim dostopom do sveže vode. Par občasno pobira tudi manjše žuželke, čeprav to, za razliko od astrilda, ni nujen del jedilnika.
Vzreja mladičev
V leglu sta običajno le dve beli jajci, ki ju starša izmenično valita od 13 do 14 dni; mladiča nato v gnezdu ostaneta še približno 12 do 14 dni, preden dokončno operita. V ujetništvu lahko ob dovolj stabilnih razmerah gnezdijo skoraj vse leto, zato je smiselno število legel po potrebi omejiti z odvzemom gnezdilnice.
Zakaj grlic ne izpuščamo
Bele grlice smejačice so priljubljena izbira za simbolično "spuščanje golobov" na porokah in drugih slovesnostih, vendar so za to slabo primerne: kot udomačena žival nimajo domačega nagona (homing instinct) divjih ali poštnih golobov in se praviloma ne znajo vrniti niti preživeti v naravi. Živalevarstvene organizacije zato takšno prakso odsvetujejo in priporočajo naravi prijaznejše alternative, na primer izpustitev treniranih poštnih golobov, ki se vrnejo domov.
Značaj in temperament
mirna, nežna, družabna, zvesta partnerju, plašna do tujcev
Komu je namenjena
za mirne ljubitelje ptic s prostorom za par grlic
Bivanje in prostor
prostorna kletka ali voliera z dovolj prostora za letenje
Nega
par ptic, semenska mešanica s svežim sadjem/zelenjavo, gnezdilnica, mirno okolje brez prepiha
Prednosti in slabosti
Prednosti vrste
tih in umirjen značaj, na voljo v številnih barvnih mutacijah, razmeroma nezahtevna prehrana
Na kaj biti pozoren
potrebuje par in dovolj velik prostor za letenje, ni primerna za ročno crkljanje, neprimerna za spuščanje na prostost
Posebne opombe
Bele grlice smejačice se pogosto uporabljajo za simbolično 'spuščanje golobov' na porokah in drugih slovesnostih, vendar so za to slabo primerne - kot udomačena žival nimajo domačega nagona (homing instinct) in se v naravi praviloma ne znajo vrniti niti preživeti. Živalevarstvene organizacije tovrstno prakso odsvetujejo.
