O vrsti
Videz in barvne različice
Gouldova amadina (Chloebia gouldiae) je drobna avstralska ptica pevka iz družine amadink (Estrildidae), po kateri je znana kot ena najbolj pisano obarvanih ptic na svetu. Telo meri od 12,5 do 14 centimetrov, tehta pa med 13 in 16 grami - torej približno toliko kot žlica sladkorja. Hrbet je travniško zelen, trebuh živo rumen, prsi pa vijolične pri samcih in bolj sivkasto-vijolične (mavčne) pri samicah, ki so na splošno nekoliko bolj medlo obarvane od samcev. Najbolj prepoznaven del je glava, ki se pojavlja v treh naravnih barvnih različicah: črna (okoli 75 odstotkov divjih ptic), rdeča (približno 25 odstotkov) in redka rumena, pri kateri rdeči pigment na glavi nadomesti rumeni. V ujetništvu so vzrejevalci z leti izbirno vzredili še dodatne mutacije, na primer modrohrbtne in srebrne živali. Ime je ptica dobila leta 1844 po britanskem ornitologu Johnu Gouldu, ki jo je poimenoval v spomin na svojo pokojno ženo Elizabeth.
Naravni habitat
Gouldova amadina je endemična za severno Avstralijo, natančneje za območje Kimberleyja v Zahodni Avstraliji ter dele Severnega teritorija in Queenslanda. Živi v tropskih travnatih savanah z razpršenim drevjem, praviloma ne daleč od vode, saj mora piti večkrat na dan. Za razliko od večine avstralskih amadink, ki gnezdijo v grmovju, gouldova amadina gnezdi v drevesnih duplinah, najraje v gladkolubih evkaliptih, občasno pa tudi v opuščenih termitiščih.
Prehrana
V naravi je izključno semenojeda vrsta, ki dnevno poje do 30 odstotkov lastne telesne teže v semenih trav. Med gnezditveno sezono prevladujejo semena sirka, v suhem obdobju semena, pobrana s tal, v deževnem obdobju pa semena trave spinifeks. V ujetništvu njeno prehrano sestavljajo mešanica prosenih semen, dopolnjena s sveže kaljenimi semeni, zeleno hrano in mineralnimi dodatki.
Vedenje in družabnost
Zunaj gnezditvene sezone se gouldove amadine v naravi združujejo v velike jate, ki so v preteklosti štele tudi od 1.000 do 2.000 osebkov. Ptice so izrazito družabne in med seboj vplivajo na obnašanje partnerja - raziskave kažejo, da bolj plaha ptica postane bolj samozavestna, če je v paru s pogumnejšim partnerjem, in obratno. Zanimivost iz razmnoževanja je, da samice deloma nadzorujejo spolno razmerje valilcev glede na barvno ujemanje glave s partnerjem, saj pari z neujemajočima si barvnima različicama glave pogosteje izgubijo mladiče zaradi genetske nezdružljivosti.
Zdravje in občutljivost
Gouldova amadina velja za precej bolj občutljivo od priljubljenih začetniških amadink, kot sta zebrasta in družabna (japonska) amadina. Slabo prenaša mraz in prepih, zato v notranjih prostorih potrebuje stalno, enakomerno toploto. Posebej nagnjena je k okužbi z zračnimi vrečnimi pršicami (Sternostoma tracheacolum), ki naselijo sapnik, pljuča in zračne vrečke ter pri hujši okužbi povzročijo slišno, hlastajoče dihanje, migetanje repa in dihanje z odprtim kljunom; stres lahko stanje močno poslabša, v hujših primerih tudi usodno. Zdravljenje z ivermektinom ali moksidektinom je treba ponoviti po dveh tednih, novo pridobljene ptice pa je priporočljivo 4 do 6 tednov držati v karanteni. Amadine tudi ne prenesejo dobro rokovanja - lahko se prestrašijo do te mere, da poškodujejo same sebe, zato jih je bolje opazovati kot prijemati v roke.
Bivalni pogoji
Ker gre za zelo aktivno letečo vrsto, priporočena najmanjša velikost letalne kletke za par znaša 120 x 60 x 75 centimetrov, v premajhnem prostoru pa se pri pticah pogosteje pojavijo debelost, poškodbe perja in ponavljajoče se stresno vedenje. Amadine je treba vedno držati vsaj v parih ali manjših skupinah, saj v osami trpijo in postanejo apatične; dobro se ujamejo tudi z drugimi mirnimi eksotičnimi amadinkami in papigicami v skupni voljeri.
Status v naravi
Populacija gouldove amadine se je s nekaj sto tisoč osebkov v začetku 20. stoletja zmanjšala na okoli 2.500 ali manj divjih ptic do 80. let, kar je posledica požarov v poznem suhem obdobju, ki uničujejo tako drevesna dupla za gnezdenje kot travna semena za prehrano, ter ciklonov in podnebnih sprememb. Na rdečem seznamu IUCN je bila vrsta med letoma 1994 in 2008 uvrščena med ogrožene, med letoma 2012 in 2016 med skoraj ogrožene, trenutno pa velja za najmanj tvegano (LC), potem ko so se populacije stabilizirale. V Avstraliji je še vedno uradno zaščitena kot ogrožena vrsta, izvoz živih ptic iz države pa je prepovedan že od zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja - zadnje uradno odlovljanje v Zahodni Avstraliji je bilo zabeleženo 15. novembra 1981. Vse gouldove amadine, ki jih danes najdemo pri rejcih po svetu, so tako potomke ptic, izvoženih pred prepovedjo.
Značaj in temperament
družaben, plah, aktiven, tih, občutljiv
Komu je namenjena
Izkušeni ljubitelji ptic, ne za začetnike
Bivanje in prostor
Prostorna notranja voljera ali kletka za let, najmanj 120x60x75 cm
Nega
Stalna toplina, sveža semena in voda, mirno okolje brez rokovanja
Prednosti in slabosti
Prednosti vrste
izjemno pisano perje s tremi barvnimi različicami glave, tih in prijeten oglašani glas, dobro sožitje z drugimi mirnimi eksotičnimi amadinami
Na kaj biti pozoren
zahteva stalno toplo okolje brez prepiha, nagnjenost k zračnim vrečnim pršicam in drugim boleznim dihal, neprimeren za začetnike ali pogosto rokovanje
Posebne opombe
Gouldova amadina je občutljivejša od večine amadin: potrebuje stalno toplo okolje in je nagnjena k zračnim vrečnim pršicam (Sternostoma tracheacolum), zato ni priporočena za povsem neizkušene lastnike ptic. Divje populacije v Avstraliji so bile med letoma 1994 in 2008 uvrščene med ogrožene vrste, izvoz iz Avstralije pa je prepovedan od zgodnjih 1980-ih, zato so vse hišne živali potomke prej izvoženih ujetih ptic.
