O pasmi
Zahodnovišavski beli terier, bolj znan kot westie, je majhen, a izjemno samozavesten terier s škotskega višavja. Pod gosto belo dlako se skriva čil, pogumen in trdoživ lovski pes, ki je bil nekoč zadolžen za lov na podlasice, lisice in druge škodljivce v skalovju zahodne Škotske. Danes je eden najbolj prepoznavnih malih terierjev na svetu, priljubljen kot družinski spremljevalec, čeprav v sebi ohranja izrazit lovski nagon in neodvisen značaj, zaradi katerega ni pes za vsakogar.
Zgodovina
Pasma izvira iz zahodnega škotskega višavja, natančneje z območja Argyllshire, kjer so lokalni rejci že stoletja redili nizke, žilave terierje za lov na podlasice in lisice med skalami. Ključno vlogo pri oblikovanju bele barve dlake naj bi imel polkovnik Edward Donald Malcolm iz Poltallocha: po izročilu, ki ga navaja tudi West Highland White Terrier Club of America, je enega od svojih rdečkastih terierjev na lovu po pomoti ustrelil, ker ga je zamenjal za lisico, zato se je odločil vzrejati izključno bele pse, ki jih na terenu ni bilo mogoče zamenjati z divjadjo. Pasma je bila na Škotskem uradno priznana leta 1904, ime West Highland White Terrier pa je dobila leta 1907 na razstavi Crufts. Leta 1909 je bil v ZDA ustanovljen West Highland White Terrier Club of America, ki še danes deluje kot uradni matični klub pasme pri AKC.
Videz
Po FCI in AKC standardu je westie majhen, čvrsto grajen terier, visok približno 28 cm v vihru. Glavo krasijo temne, globoko posajene oči pod močnimi obrvmi, ki dajejo značilen prodoren pogled, pokončna ušesa trikotne oblike ter črn nos. Rep je razmeroma kratek, debelejši pri korenu in oblikovan kot 'korenček', nikoli kupiran. Telo je kompaktno, prsni koš globok, hrbet raven, gibanje pa sproščeno in močno kljub kratkim nogam. Edina dovoljena barva dlake je bela.
Značaj
Westie je po standardu FCI opisan kot 'čil, vesel, pogumen, samozadosten, a prijazen' - v resnici gre za majhnega terierja z velikim mnenjem o sebi. Do odraslih članov družine je praviloma navezan in zabaven, pogosto pa tudi trmast, kar je značilno za terierje, vzrejene za samostojno delo pod zemljo brez človekovega nadzora. Pri majhnih otrocih je previdnost na mestu: westie slabo prenaša vlečenje in surovo ravnanje ter se lahko odzove z ugrizom, zato je primernejši za družine s starejšimi, bolj preudarnimi otroki. Izrazit lovski nagon pomeni tudi, da se westie pogosto ne razume dobro z mačkami, glodavci in drugimi malimi živalmi, do drugih psov pa je lahko zadirčen in pripravljen na spopad, če ga izzovejo.
Nega dlake
Dlaka je ena od značilnosti, po katerih je pasma prepoznavna: dvojna je, s trdo, žično zunanjo dlako in mehkejšo podlanko. Po standardu je odprta ali mehka dlaka napaka, zato razstavnim psom dlako redno 'pluckajo' (hand-stripping) - z roko ali posebnim nožkom odstranjujejo odmrlo dlako, tako da nova dlaka ohrani trdo strukturo in belo barvo. Strojno striženje s časom dlako zmehča in ji da rumenkast odtenek, zato ga uporabljajo predvsem pri hišnih ljubljenčkih, ne pri razstavnih psih. Profesionalno urejanje westieji običajno potrebujejo na 6 do 8 tednov, pri redni negi s pluckanjem pa nekoliko pogosteje, na 4 do 6 tednov.
Zdravje
Westie velja za razmeroma zdravo pasmo s pričakovano življenjsko dobo 12 do 16 let, ima pa nekaj dobro dokumentiranih dednih posebnosti. Pri mladičih med 3. in 6. mesecem starosti se lahko pojavi kraniomandibularna osteopatija (t. i. 'westie jaw'), boleče prekomerno kostenenje spodnje čeljusti in lobanje, ki je po raziskavi Padgett in Mostosky (1986) avtosomno recesivno dedna; bolezen po dopolnjenem prvem letu starosti navadno sama izzveni. Pasma je tudi močno nagnjena k atopijskemu dermatitisu - študije so zabeležile razširjenost do 18,7 % pri westiejih, znaki pa se običajno pojavijo med 6. mesecem in 3. letom starosti; povezano genomsko regijo na kromosomu CFA17 so raziskovalci opredelili že leta 2011. Pri starejših psih je bila pri westiejih opisana tudi idiopatska pljučna fibroza, znana kot 'westie lung disease' - kronična, napredujoča bolezen pljučnega tkiva, ki se kaže s kašljem, hitro utrudljivostjo in oteženim dihanjem.
Vzgoja in aktivnost
Kljub majhni postavi je westie energičen terier, ki potrebuje dnevne sprehode in priložnost za igro, sicer lahko razvije nezaželeno kopanje ali lajanje. Zaradi neodvisnega, trmastega značaja vzgoja zahteva doslednost, potrpežljivost in zgodnjo socializacijo, zato pasma ni najbolj priporočljiva za povsem neizkušene lastnike psov. Z rednim gibanjem in miselnimi izzivi se westie dobro prilagodi tudi življenju v stanovanju, saj glede bivalnega prostora ni zahteven, potrebuje pa dovolj pozornosti in druženja s svojo družino.
Zanimivost
Prepoznavna bela podoba je westieja popeljala tudi v svet oglaševanja: pasma že od konca 19. stoletja krasi etikete škotskega viskija Black & White, znana pa je tudi kot dolgoletna maskota znamke pasje hrane Cesar.
Značaj in temperament
Čil, samozavesten in pogumen terier, ki je do svoje družine prijazen in zabaven, a ostaja neodvisen, trmast in izrazito lovsko naravnan. Ni pretirano potrpežljiv z majhnimi otroki ali malimi živalmi in lahko postane zadirčen do drugih psov, če ga izzovejo.
Komu je namenjena
Za aktivne posameznike ali družine z (najstniškimi) otroki, ki so pripravljeni na dosledno vzgojo, redno gibanje in vlaganje v strokovno nego dlake. Manj primeren je za povsem neizkušene lastnike psov, gospodinjstva z majhnimi otroki ali druge male hišne ljubljenčke.
Bivanje in prostor
Zaradi majhne postave in zmerne potrebe po gibanju se westie dobro znajde tudi v stanovanju, če ima dovolj dnevnih sprehodov in igre. Terierski nagon lahko privede do lajanja ali kopanja, če pes nima dovolj ukvarjanja, zato mu je treba nuditi tudi miselne izzive.
Nega
Trdo, žično dlako je treba redno ščetkati in vsaj enkrat na 6-8 tednov urediti pri strokovnjaku; razstavni psi potrebujejo pluckanje (hand-stripping) na 4-6 tednov, saj strojno striženje sčasoma zmehča strukturo dlake. Pomembno je tudi redno spremljanje kože zaradi nagnjenosti k atopijskemu dermatitisu ter dihanja pri starejših psih zaradi možne pljučne fibroze.
Prednosti in slabosti
Prednosti pasme
prijazen in zabaven družinski spremljevalec, primeren za bivanje v stanovanju, razmeroma zdrava in dolgoživa pasma
Na kaj biti pozoren
trmast in samostojen značaj zahteva dosledno vzgojo, ni najbolj primeren za male otroke ali druge male živali, dlaka potrebuje redno strokovno nego
