Welški ovčar pembroke (Pembroke Welsh Corgi)

O pasmi

Welški ovčar pembroke (Pembroke Welsh Corgi) je majhna, a čvrsta pastirska pasma z izvorom v valižanski grofiji Pembrokeshire. Prepoznaven je po podolgovatem telesu, kratkih, močnih nogah, pokončnih ušesih in lisičjem izrazu na obrazu. Kljub simpatičnemu videzu, ki mu je prinesel veliko priljubljenost na družbenih omrežjih, gre za resnega delovnega psa, vzgojenega za vodenje in poganjanje goveje živine. Je bister, priučljiv in zelo navezan na družino, hkrati pa ohranja izrazit čredniški nagon, ki ga je treba usmerjati z dosledno vzgojo.

Poreklo in zgodovina

Pasma velja za eno najstarejših domorodnih valižanskih pasem; njeni predniki naj bi na območje Pembrokeshira prišli že med 10. in 12. stoletjem. Na kmetijah je opravljala vsestransko delo - poleg poganjanja goveje živine je varovala dvorišče pred škodljivci, ženela gosi na trg in zbirala perutnino, uporabljali pa so jo predvsem kot t. i. "heelerja": psa, ki živino žene tako, da jo od zadaj rahlo uščipne v gleženj, njegova nizka postava pa mu je omogočala, da se izogne udarcem kopit. Leta 1925 je bil ustanovljen Welsh Corgi Club, leta 1934 pa je britanski Kennel Club pembroškega in kardigansko obliko ovčarja uradno priznal kot dve ločeni pasmi. Klub ljubiteljev pasme v ZDA, Pembroke Welsh Corgi Club of America, je nastal leta 1936.

Pembroke ali cardigan?

Welški ovčar pembroke se pogosto zamenjuje s sorodno, a ločeno pasmo - welškim ovčarjem cardiganom. Glavna razlika je rep: pembroke ima naravno zelo kratkega ali ga sploh nima, cardigan pa dolgega in lisičjega. Pasmi se razlikujeta tudi po velikosti - cardigan je nekoliko večji in težji, njegova ušesa so večja in bolj zaobljena, telo pa bolj zaobljene silhuete v primerjavi s pravokotnejšo postavo pembroka. Do uradne ločitve leta 1934 sta se pasmi več kot desetletje vzrejali skupaj.

Pes kraljice Elizabete II.

Nobena druga pasma ni tako tesno povezana z britansko kraljevo družino kot welški ovčar pembroke. Leta 1933 je vzrediteljica Thelma Gray takratnemu vojvodi Yorškemu pripeljala psička Dookieja, leta 1944 pa je princesa Elizabeta ob osemnajstem rojstnem dnevu dobila psičko Susan, ki je postala prednica skoraj vseh poznejših kraljičinih pembrokov. Elizabeta II. je v sedmih desetletjih vladavine imela več kot 30 teh psov, mnogi so jo spremljali tudi na uradnih potovanjih. Ta dolgoletna povezava je pasmo naredila prepoznavno po vsem svetu, kar danes prispeva tudi k njeni priljubljenosti na spletu, kjer kratke tačke in izrazit obraz pogosto krožijo kot internetni fenomen.

Temperament in čredniški nagon

Welški ovčar pembroke je bister, samozavesten in zelo navezan na svojo družino, a ohranja močan delovni nagon. Ker je bil vzrejen za poganjanje živine z uščipi v gleženj, lahko podobno vedenje pokaže tudi do otrok, ki tečejo in vpijejo, ali do drugih hišnih ljubljenčkov, ki se hitro premikajo - to ni znak agresije, temveč sprožen nagon, ki ga je treba od mladosti usmerjati z dosledno, a nežno vzgojo in primernimi iztočnicami. Brez ustrezne socializacije in vodenja lahko postane preglasen ali pretirano zaščitniški, z dobrim vodstvom pa je zvest, priučljiv in prijazen družinski pes.

Nega in vzdrževanje

Pasma ima gosto dvojno dlako, ki jo sestavljata kratka, groba krovna dlaka in mehka podlaga - ta se izrazito izceja dvakrat letno, sicer pa zadostuje tedensko krtačenje. Potrebuje redno dnevno gibanje, saj gre za energičnega psa, čeprav se zaradi majhnih dimenzij dobro znajde tudi v stanovanju, če ima dovolj dnevne aktivnosti. Redno je treba pregledovati tudi pokončna ušesa in skrbeti za nego zob ter nohtov. Zaradi izrazito podolgovatega hrbta in kratkih nog je priporočljivo omejiti skakanje po stopnicah in s pohištva, kar zmanjša obremenitev hrbtenice.

Zdravstvena tveganja

Zaradi hondrodistrofične zgradbe (dolg hrbet, kratke noge) je pasma izpostavljena povečanemu tveganju za bolezen medvretenčnih ploščic (IVDD) - genska različica na kromosomu 12, povezana s to zgradbo, pri veliki večini pembrokov poveča dovzetnost za prezgodnjo degeneracijo ploščic. Pogosta je tudi displazija kolkov, zato je priporočljivo rentgensko presejanje vzrejnih živali. Posebej je raziskana degenerativna mielopatija (DM) - neozdravljiva, počasi napredujoča bolezen hrbtenjače, ki se navadno pojavi po 8. letu starosti; leta 2008/2009 so raziskovalci prav pri tej pasmi prvič odkrili povezano mutacijo gena SOD1, danes je na voljo genski test, čeprav mutacija sama po sebi le redko privede do dejanske klinične bolezni.

Primernost za lastnike

Welški ovčar pembroke je odličen družinski pes za tiste, ki so pripravljeni vložiti čas v dosledno vzgojo in dnevno aktivnost - z otroki se praviloma dobro razume, če je pes vzgojen in če otroci znajo mirno ravnati z živalmi. Zaradi neodvisnega značaja, izrazitega čredniškega nagona in specifičnih zdravstvenih tveganj pasma ni najbolj primerna za povsem neizkušene lastnike, je pa hvaležna za tiste, ki se poglobijo v njene posebne potrebe.

Prednosti in slabosti