Weimaranec (Weimaraner)

O pasmi

Weimaranec, znan tudi kot »sivi duh«, je nemški vsestranski lovski pes s presenetljivo elegantno postavo in eno najbolj prepoznavnih barv dlake med vsemi pasmami. Vzredili so ga v zgodnjem 19. stoletju na dvoru v Weimarju za lov na veliko divjad, danes pa je cenjen kot vsestranski ptičar in izjemno predan družinski spremljevalec, ki pa potrebuje veliko gibanja, pozornosti in izkušeno vodstvo.

Zgodovina

Weimaranca so gojili že v prvi tretjini 19. stoletja na dvoru velikega vojvode Karla Avgusta v Weimarju, kjer so ga uporabljali za lov na medvede, merjasce in jelenjad – takrat je v njem še tekla kri sledilnih psov (»Leithund«). Ko je velike divjadi zmanjkalo, so ga proti koncu 19. stoletja s križanjem s »Hühnerhundom« preoblikovali v vsestranskega ptičarja za delo na terenu, v gozdu in vodi. Nemški klub za weimaranca je članstvo in dostop do plemenskih psov dolgo strogo nadzoroval, zato je pasma dolgo ostala skoraj neznana zunaj Nemčije. Ameriški lovec Howard Knight si je od leta 1928 prizadeval pridobiti pse, a je dobil le sterilizirane primerke; šele leta 1938 mu je uspelo uvoziti tri psice in enega mladiča. Leta 1942 je nastal Weimaraner Club of America, isto leto je pasmo priznal tudi ameriški kinološki klub AKC, leta 1943 pa je weimaraner prvič nastopil na razstavi Westminster.

Srebrno siva dlaka in oči

Prepoznavna lastnost pasme je kratka, gladka dlaka v odtenkih srebrno sive, jelenje sive ali mišje sive barve, ki je na glavi in ušesih pogosto nekoliko svetlejša. Oči so jantarne barve, od temnejših do zelo svetlih odtenkov, pri mladičih pa nebesno modre. Ta neobičajna kombinacija sivega telesa in svetlih oči je pasmi prinesla vzdevek »sivi duh« (Grey Ghost) in jo naredila eno vizualno najbolj prepoznavnih pasem na svetu.

Temperament

Uradna standarda FCI in AKC weimaranca opisujeta kot vsestranskega, lahko vodljivega, vztrajnega in strastnega lovskega psa, ki je hkrati prijazen, neustrašen, buden in ubogljiv ter dober čuvaj brez agresivnosti. V praksi je znan predvsem po izjemni navezanosti na svojega človeka – pogosto ga imenujejo »velcro pes«, ker želi biti dobesedno ves čas ob svojem lastniku.

Gibanje in duševne potrebe

Weimaraner Club of America opozarja, da potreb po gibanju »ni mogoče preveč poudariti« – pes potrebuje vsaj 60 do 90 minut intenzivne telesne aktivnosti dnevno, idealno tek brez povodca na varnem območju, plavanje ali delo na terenu. Brez zadostnega gibanja in duševne spodbude hitro postane nemiren, uničuje predmete in poskuša pobegniti. Zaradi izjemne navezanosti na lastnika je nagnjen tudi k ločitveni anksioznosti; po podatkih kluba je prav to eden najpogostejših razlogov, da lastniki weimaranca oddajo v zavetišče ali posvojiteljsko organizacijo. Postopno navajanje na samostojnost in uporabo kletke že od mladička je zato zelo priporočljivo.

Otroci in druge živali

Ob ustrezni socializaciji je weimaraner do otrok prijazen in igriv, a zaradi svoje velikosti, moči in razigranega, bučnega vedenja lahko malčke ali manjše otroke po nesreči podre, zato je nadzor odraslih pri igri z mlajšimi otroki nujen; bolje se ujame s starejšimi, umirjenimi otroki. Kot pasma, vzrejena za lov na ptice in drobno divjad, ima izrazit lovski nagon, zato sobivanje z mačkami, glodavci ali drugimi majhnimi hišnimi ljubljenčki odsvetujemo – tudi dobro vzgojen weimaraner jih lahko preganja ali poškoduje.

Zdravje

Weimaraner je nagnjen k displaziji kolkov: po podatkih ameriške fundacije OFA, ki jih navaja Weimaraner Club of America, je bilo med letoma 1974 in 2012 pregledanih skoraj 12.000 parov kolkov te pasme, od katerih je bilo 21,3 % ocenjenih kot odlični in 8,4 % kot displastični, kar je nad povprečjem za pasme na splošno. Kot velika, globokoprsa pasma je weimaraner izpostavljen tudi povečanemu tveganju za napihnjenost in zasuk želodca (bloat/GDV) – Riney Canine Health Center na Univerzi Cornell weimaranca uvršča med pasme s povečano dovzetnostjo za to življenjsko nevarno stanje, ki zahteva takojšnjo veterinarsko intervencijo. Priporočljivi so redni pregledi kolkov pred vzrejo ter previdnost pri hranjenju (več manjših obrokov, počasnejše hranjenje, izogibanje naporu tik po jedi).

Nega in zanimivost

Kratka dlaka weimaranca je nezahtevna – tedensko krtačenje zadošča, čeprav pes dlako izgublja skozi vse leto. Zanimivo je, da je prav sivi videz te pasme navdihnil ameriškega umetnika Williama Wegmana, ki je od sedemdesetih let 20. stoletja s svojimi vajmaranci (najprej psom Man Rayem, pozneje Fay Ray in njenimi potomci) ustvaril prepoznaven fotografski opus, razstavljen tudi v muzejih, kot sta MoMA in Whitney Museum – s tem je weimaraner postal prepoznaven tudi zunaj lovskih krogov, kot pravi umetniški simbol.

Prednosti in slabosti