Veliki šnavcer (Giant Schnauzer)

O pasmi

Veliki šnavcer (Giant Schnauzer) je največji med tremi šnavcerji in eden redkih nemških psov, vzgojenih izključno za trdo delo, ne za lov ali salon. Nemški kinološki standard (FCI) ga opisuje kot 'neomajnega psa, pripravljenega na obrambo, katerega pojav vzbuja spoštovanje' – mišičasto, kvadratno grajeno žival z gosto žično dlako in prodornim pogledom izpod košatih obrvi. Pod impozantno zunanjostjo se skriva izjemno inteligenten, vodljiv in zvest pes, a tudi tak z močnim zaščitniškim nagonom, zaradi katerega ni primeren za vsakogar niti za vsako gospodinjstvo.

Od kmečkih dvorišč do pivovarn: zgodovina

Pasma se je izoblikovala v drugi polovici 19. stoletja na jugu Nemčije, na območju med Bavarsko in Württembergom, kjer so kmetje potrebovali močnejšo različico standardnega šnavcerja za gonjo govedi na tržnice. Po viru FCI so rejci okoli preloma stoletja prepoznali izjemne delovne sposobnosti in značaj te večje različice; pasma je od leta 1913 vpisana v rodovniško knjigo, leta 1925 pa je bila uradno priznana kot delovni pes. Ko je gonja živine izgubila pomen, so velikega šnavcerja zaposlili mesarji, pivovarne in tovorne postaje kot varuha pred tatovi. O natančnem izvoru se viri razhajajo: Ameriški kenel klub (AKC) navaja križanje standardnega šnavcerja z nemško doggo in žično dlakastimi gonilci govedi, podobnimi rottweilerju, medtem ko Klub veliki šnavcer Amerike (GSCA) med predniki navaja tudi bouvier des Flandres in črno doggo. Ker soglasja ni, tega razhajanja ne poenostavljamo v eno samo razlago.

Trije šnavcerji, ena družina

Pasemska družina šnavcerjev obsega pritlikavega, standardnega in velikega šnavcerja – po FCI gre za pomanjšane oziroma povečane različice iste osnovne zasnove, ne za tri neodvisne pasme. Standardni šnavcer je izvirni, vsestranski kmečki pes za lov na podgane, varovanje in manjše čredništvo. Veliki šnavcer pa ni njegova preprosta povečava, temveč namerna 'nadgradnja': rejci so standardnemu šnavcerju z vnosom krvi večjih pasem namenoma povečali telesno moč in maso, da bi zmogel goniti govedo in ustrahovati vlomilce v pivovarnah – delo, za katero standardni šnavcer ni bil dovolj velik. Zato velikega šnavcerja ne razumemo kot 'večjo, prijaznejšo' izvedbo osnovne pasme, temveč kot specializiranega delovnega in varnostnega psa, vzgojenega s povsem drugim namenom.

Policist, vojak, športnik

Zaradi učljivosti in poguma je veliki šnavcer pred prvo svetovno vojno vstopil v nemške policijske šole, kjer se je izkazal kot eden boljših učencev; v Evropi je nato dolgo veljal za cenjenega policijskega in vojaškega psa. V ZDA so to vlogo prevzeli nemški ovčarji, zato so se ameriški veliki šnavcerji preusmerili v poslušnost, razstave in delovne preizkušnje (schutzhund/IPO), pri čemer FCI standard še danes zahteva opravljen delovni preizkus. Klub veliki šnavcer Amerike (GSCA), ustanovljen leta 1962, od takrat skrbi za ohranjanje značaja in zgradbe pasme skladno z uradnim standardom.

Temperament in vzgoja

FCI standard opisuje veliko šnavcerja kot dobrodušnega, izenačenega in brezpogojno zvestega gospodarju, z izjemno razvitimi čutili, inteligenco, vodljivostjo in vzdržljivostjo. GSCA ga hkrati opisuje kot budnega čuvaja, čuvarja po naravi, zadržanega do tujcev, prepirljivega z neznanimi psi, trmastega in poguma polnega, z 'razgibanim, a običajno stabilnim' značajem. AKC izrecno svetuje, da pasma ni primerna za priložnostne ali prve lastnike psov: potrebuje zgodnjo socializacijo, tečaje vzgoje in dosledno, izkušeno vodenje, sicer njegov teritorialni nagon in trma prevladata.

Zdravje: kolki, napenjanje želodca in ščitnica

Kot pri večini velikih pasem je kolčna displazija dokumentirana skrb, zato nacionalni klubi priporočajo rentgensko presejanje kolkov pred vključitvijo v vzrejo. Zaradi globokega, ne preveč širokega prsnega koša veliki šnavcer sodi med pasme, pri katerih je dokumentirano akutno napenjanje in zasuk želodca (GDV, znano tudi kot bloat) – po gradivih genetske konference Univerze Tufts je pasma navedena med čistokrvnimi psi z zabeleženimi primeri GDV, tveganje pa narašča z razmerjem med globino in širino prsnega koša. Gre za urgentno, življenjsko nevarno stanje, zato veterinarji pri ogroženih pasmah pogosto priporočajo preventivno gastropeksijo. Pri pasmi je dokumentiran tudi avtoimunski limfocitni tiroiditis: študija 236 velikih šnavcerjev (Ferm in sod., 2009) je pri 7,2 % psov potrdila hipotiroidizem, pri dodatnih 10 % pa povišana protitelesa ali TSH brez klinične diagnoze; kasnejše genetske raziskave so odkrile specifičen haplotip DLA, ki tveganje poveča za približno 6,5-krat.

Nega žične dlake

Dlaka velikega šnavcerja je žična, gosta in dvoplastna, z značilno bradico in košatimi obrvmi. Standardno se neguje z ročnim trimanjem (izpuljenjem odmrle dlake), ki ohranja pravo trdo teksturo – strojno striženje jo sčasoma zmehča in obledi barvo. Priporočeno je temeljito urejanje vsakih približno osem tednov, med tem pa redno krtačenje in vzdrževalno kopanje.

Komu je primeren

Veliki šnavcer je pes za izkušene, aktivne lastnike, ki mu lahko ponudijo dnevno telesno in miselno zaposlitev (dolge sprehode, vlečne športe, poslušnost, schutzhund) ter dosledno vzgojo od mladička naprej. Zaradi velikosti in potrebe po gibanju ni primeren za stanovanje niti za začetnike. Do lastne družine je izjemno navezan in zaščitniški, a zaradi teritorialnosti in nezaupljivosti do tujcev potrebuje zgodnjo in temeljito socializacijo, če živi z majhnimi otroki ali drugimi živalmi – AKC izrecno odsvetuje pasmo družinam z majhnimi otroki ali mačkami, razen ob izkušenem, doslednem vodenju.

Prednosti in slabosti