Staffordshirski bulterier (Staffordshire Bull Terrier)

O pasmi

Staffordshirski bulterier je čokata, mišičasta pasma terierja iz Anglije, uradno priznana po FCI standardu št. 76 (3. skupina, terierji) in pri britanskem Kennel Clubu, kjer ostaja ena najpogosteje registriranih pasem. Znan je po dveh nasprotujočih si dejstvih: uradni pasemski standard ga opisuje kot 'zelo inteligentnega in še posebej naklonjenega otrokom', hkrati pa ga javnost vztrajno zamenjuje s prepovedanimi tipi 'pitbulov', kar lastnikom v več državah povzroča resnične pravne posledice. Dodajmo še dve dobro dokumentirani dedni bolezni in teriersko potrebo po gibanju, in dobimo pasmo, ki poplača izkušenega, zavezanega lastnika veliko bolj kot priložnostnega.

Izvor in zgodovina

Pasma izvira iz 19. stoletja, ko so v angleških Midlandsih križali buldoge s terierji v pse tipa 'bull-and-terrier', uporabljene za borbe z biki, po prepovedi te krutosti z zakonom leta 1835 pa za nezakonite pasje borbe. Rejci so kasneje izbirali manjše, bolj vodljive pse, primerne za življenje v družini, Kennel Club pa je staffordshirskega bulteriera kot samostojno pasmo uradno priznal leta 1935. FCI je sledila s standardom št. 76, ki pasmo uvršča v 3. skupino, 3. sekcijo (bikovski terierji). Danes je pasma ena najpogosteje registriranih pri britanskem Kennel Clubu, daleč od svojih borbenih začetkov v vsakdanji rabi.

Videz in telesna zgradba

Po standardu britanskega Kennel Cluba psi merijo 36-41 cm v vihru, samci tehtajo 13-17 kg, samice pa 11-15,4 kg – čokato, nizko posajeno in zelo mišičasto telo glede na velikost, prekrito z gladko, kratko dlako v rdeči, jelenjerjavi, črni, modri ali črtasti (brindle) barvi, z belimi lisami ali brez njih. Široka glava s kratkim gobcem in širokimi prsmi pasmi dajeta znano močan videz, a standard izrecno zahteva 'veliko moč glede na velikost', ne pa mesnatosti, zdravje in funkcionalnost pa naj imata prednost pred pretiravanjem.

Značaj in temperament

Pasemski standardi staffordshirskega bulteriera opisujejo kot pogumnega, vztrajnega, zelo inteligentnega in predvsem naklonjenega ljudem in otrokom, z močno željo po bližini družine. Tako kot pri vsaki pasmi pa je dejanski značaj posameznega psa odvisen od genetike, zgodnje socializacije in dosledne vzgoje, ne le od pasme same, zato je te lastnosti bolje razumeti kot nagnjenja, na katerih je treba graditi, kot pa zagotovilo. Precej osebkov je nestrpnih do neznanih psov istega spola, močan terierski lovski nagon pa pomeni, da je ob mačkah in majhnih živalih potreben nadzor.

Mit o 'varuški'

Staffordshirski bulterier je splošno znan pod vzdevkom 'pasja varuška' zaradi domnevne zgodovinske vloge varovanja viktorijanskih otrok. Pri poglobljeni preveritvi te trditve ni bilo mogoče najti nobenega vira iz 19. ali zgodnjega 20. stoletja, ki bi pasmo dejansko poimenoval tako; raziskovalci zgodovine pasme in članki, ki preverjajo tovrstne mite, izraz namesto tega pripisujejo poznejšim popularnim besedilom in zavetiščni promociji, ne pa dokumentirani zgodovini tistega časa. Kar je preverljivo, je ožje, a še vedno pomembno: sodobni pasemski standard naklonjenost otrokom res izpostavlja kot eno ključnih lastnosti. Zgodbo o 'varuški' je torej najbolje razumeti kot sodoben sloves, zgrajen na resnični lastnosti, ne pa kot zgodovinsko dejstvo.

Zamenjava s pitbuli in zakon

Ker si deli prednike in podobno telesno zgradbo s psi tipa 'pitbul', staffordshirski bulterier pogosto pristane v območju zakonodaje, namenjene drugim pasmam. V Veliki Britaniji zakon o nevarnih psih (Dangerous Dogs Act 1991) prepoveduje pse po fizičnem 'tipu', ne po registrirani pasmi, zato je pes, ki spominja na prepovedani tip ameriškega pitbul teriera, lahko zasežen ne glede na papirje; peticija iz leta 2018 za uvrstitev staffordshirskega bulteriera na seznam prepovedanih pasem je parlament zavrnil. Na Irskem je pasma uradno 'omejena pasma' po Uredbi o nadzoru psov iz leta 1998 (Control of Dogs Regulations 1998) in mora biti v javnosti nagobčena ter na povodcu, krajšem od 2 metrov. V kanadskem Ontariu zakon o odgovornosti lastnikov psov (Dog Owners' Liability Act) staffordshirskega bulteriera poimensko uvršča med zakonsko prepovedane 'pitbule', zato so lastništvo, vzreja in uvoz tam omejeni. Kdor se s to pasmo seli v drugo državo, naj zato vnaprej preveri lokalno zakonodajo.

L-2-HGA in dedna katarakta

Pri tej pasmi sta posebej dokumentirani dve dedni bolezni. L-2-hidroksiglutarna acidurija (L-2-HGA) je recesivna nevrometabolna bolezen, ki se običajno pojavi med šestim mesecem in prvim letom starosti in povzroča epileptične napade, tremor, negotovo hojo in spremembe vedenja; DNK test razloči čiste, nosilce in obolele pse. Dedna katarakta (HC), povezana z mutacijo gena HSF4, povzroča postopno motnost leče v prvem letu življenja in pri psih z dvema kopijama mutacije običajno vodi v slepoto do približno tretjega leta starosti. Obe bolezni sta avtosomno recesivni, kar pomeni, da lahko dva nosilca kot starša povzročita obolele mladiče, zato resni vzrejci pred parjenjem plemenske živali testirajo na obe bolezni.

Gibanje in urjenje

Pod mišicami se skriva pravi terier: pasma potrebuje vsaj eno uro gibanja na dan, najbolje razdeljeno na sprehode in prosto igro na varnem, ograjenem prostoru, poleg tega pa redno urjenje in miselne izzive, ki zaposlijo njen um. Dosledna vzgoja z nagrajevanjem že od mladička se zaradi njene inteligence in pripravljenosti na sodelovanje z vodnikom obrestuje, a moč in vztrajnost pomenita, da lahko naveličan ali premalo giban pes postane uničevalen ali težko obvladljiv. Zgodnja in stalna socializacija z drugimi psi je še posebej pomembna zaradi nagnjenosti pasme k nestrpnosti do drugih psov.

Nega in vsakdanja skrb

Nega dlake je minimalna: tedensko krtačenje odstrani odmrlo dlako in ohranja kratko dlako sijočo, kopanje pa je potrebno redko. Nekateri osebki imajo občutljivo kožo, zato veterinarji priporočajo blag, za pse namenjen šampon le, kadar je res potrebno. Redna nega naj vseeno vključuje obrezovanje krempljev, pregled ušes in skrb za zobe. V kombinaciji s prilagodljivo velikostjo nizke zahteve po negi pasmo naredijo praktično tudi za manjša stanovanja, če so izpolnjene njene precejšnje potrebe po gibanju in druženju.

Prednosti in slabosti