Srednji šnavcer (Standard Schnauzer)

O pasmi

Srednji šnavcer (Standard Schnauzer) je nemška pasma srednje velikega, žilavega psa z značilno »obrvasto« in brkato dlako, po kateri je pasma dobila tudi ime. Gre za izvirno, prvotno velikost šnavcerja – kmečkega vsestranskega psa, iz katerega so v poznejših desetletjih z dodatnim križanjem vzgojili manjšega pritlikavega in večjega orjaškega šnavcerja. Srednji šnavcer združuje bistrost, pogum in delovno vzdržljivost s prilagodljivostjo na sodobno družinsko življenje, če dobi dovolj gibanja in dosledno vzgojo.

Poreklo in zgodba imena

Korenine pasme segajo v srednji vek na območje današnje Nemčije (Württemberg in Bavarska), kjer so podobni žilavi psi na kmetijah lovili podgane in druge škodljivce, varovali živino in dom ter spremljali trgovske vozove na poti na trg. Sprva so jih imenovali žičnodlaki pinči (Wire-haired Pinscher). Ime »šnavcer« – po nemški besedi za gobec oziroma brke – se je uveljavilo po letu 1879, ko je na mednarodni razstavi psov v Hannovru zmagovalca v svojem razredu, žičnodlakega pinča, poimenovali prav »Schnauzer«; ime je nato prevzela cela pasma.

Izvirnik treh velikosti šnavcerjev

Srednji šnavcer je zgodovinsko izvirna, osnovna velikost šnavcerja – ne pomanjšana ali povečana različica katere druge pasme, temveč izhodišče, iz katerega sta nastali obe drugi velikosti. V poznem 19. stoletju so nemški rejci iz manjših osebkov srednjega šnavcerja s križanjem afenpinčev, malih pinčev in pudljev vzgojili manjšega pritlikavega šnavcerja, namenjenega lovu na glodavce v hiši in hlevu, kjer je bila potrebna še manjša in bolj okretna postava. Vzporedno so bavarski rejci srednjega šnavcerja križali z ovčarskimi psi in velikimi črnimi danskimi dogi (domnevno tudi z buvirji), da bi dobili dovolj velikega in močnega psa za gonjenje živine na poti do mesta ter varovanje kmetij – tako je nastal orjaški šnavcer. Ameriški kenel klub je srednjega šnavcerja priznal leta 1904, pritlikavega leta 1926 in orjaškega šele leta 1933, kar potrjuje vrstni red nastanka in vlogo srednjega šnavcerja kot skupnega prednika obeh preostalih velikosti.

Vojaška in policijska služba

Zaradi zanesljivosti, poguma in izostrenih čutov so srednjega šnavcerja v Nemčiji od približno leta 1914 uporabljali za policijsko delo, med prvo svetovno vojno pa je nemška vojska pse uporabljala kot stražarje in prenašalce sporočil, Rdeči križ pa kot spremljevalce reševalnih enot na terenu. Ta delovna dediščina se nadaljuje še danes – pasma je priljubljena v poslušnosti, sledenju in agilnosti, v Nemčiji pa sodeluje tudi v športu schutzhund (varovalni šport, ki preizkuša poslušnost, sled in obrambno delo), kjer dokazuje vsestransko izurljivost in samozavesten značaj, podedovan po prednikih, ki so varovali kmetije in spremljali trgovske vozove.

Videz in temperament

Srednji šnavcer je kvadratne, kompaktne postave, s trdo, žično zunanjo dlako in mehkejšo spodnjo, značilnimi obrvmi in brado ter naravno pokončnimi ušesi (v državah, kjer krajšanje ušes ni dovoljeno). Barve so poper-in-sol ali enotno črna. Po značaju je bister, priden, buden in zaščitniško naravnan do družine, do tujcev pa zadržan, zato potrebuje zgodnjo in dosledno socializacijo. Je trmast in samostojno misleč pes, ki ga plitka, nedosledna vzgoja hitro preigra – zato ni idealen za povsem neizkušene lastnike.

Nega dlake

Žična dlaka srednjega šnavcerja ne linja v klasičnem pomenu, zahteva pa redno nego. Razstavni psi se dvakrat letno ročno skubijo (hand-stripping), kar ohranja pravo teksturo in barvo žične dlake, medtem ko je pri hišnih ljubljenčkih povsem sprejemljivo redno strojno striženje pri frizerju za pse. Med obiski je potrebno tedensko krtačenje, občasno kopanje in redno čiščenje brade po hranjenju, da se prepreči zapletanje in draženje kože.

Zdravje

Najpogosteje dokumentirana ortopedska težava je displazija kolka, zato veterinarski viri priporočajo pregled kolkov pri plemenskih živalih. Pasma je nagnjena tudi k nekaterim očesnim boleznim (siva mrena, progresivna atrofija mrežnice) in k hemangiosarkomu, obliki raka na vranici. Zaradi tesnega sorodstva s pritlikavim šnavcerjem, pri katerem je dobro raziskana genetska nagnjenost k povišanim maščobam v krvi (hiperlipidemija) in posledičnemu pankreatitisu, nekateri veterinarski viri opozarjajo na podoben, čeprav manj raziskan riziko tudi pri srednjem šnavcerju – zato je smiselna nadzorovana, z maščobami zmerna prehrana.

Primernost za dom in družino

Srednji šnavcer je zvest, ljubeč družinski pes, ki se z otroki dobro razume, če je z njimi odraščal in če otroci spoštujejo njegov prostor – ni pa pes, ki bi prenašal robato ravnanje. Zaradi izvirne vloge lovca na glodavce ima izrazit lovski nagon, zato sobivanje z manjšimi hišnimi živalmi zahteva previdno uvajanje od mladička naprej. Za stanovanjsko življenje je primeren, če dnevno dobi dovolj telesne in miselne aktivnosti – brez tega postane uničevalen in glasen. Zaradi trme in energije je primernejši za izkušene lastnike, ki mu ponudijo dosledno vodstvo in redno ukvarjanje.

Prednosti in slabosti