Škotski terier (Scottish Terrier)

O pasmi

Škotski terier je ena najstarejših škotskih pasem terierjev, znana po vzravnani drži, gosti obrveh dlaki in izrazito samozavestnem nastopu. Vzrejen je bil v škotskem višavju za lov na podzemne škodljivce, danes pa je predvsem cenjen spremljevalec, ki združuje trdoživost delovnega terierja z dostojanstvenim, skoraj "človeškim" značajem. Njegova prepoznavna silhueta - kratke noge, dolg gobec in pokončna ušesa - ga uvršča med najbolj razpoznavne pasme na svetu, deloma tudi zaradi znamenitih lastnikov, kot je bil predsednik Franklin D. Roosevelt.

Poreklo in zgodovina

Prve omembe majhnih, trmastih psov, ki so v škotskem višavju lovili lisice, jazbece, podlasice in divje mačke v njihovih brlogih, segajo v 16. stoletje, ko jih je opisal škof John Lesley v delu History of Scotland. Sodobni tip pasme se je izoblikoval v drugi polovici 19. stoletja okoli Aberdeena, zato so ga sprva imenovali aberdeenski terier. Leta 1879 se je tip ustalil na razstavah, leta 1880 je bil prvi škotski terier vpisan v rodovno knjigo britanskega kennel cluba, leta 1882 pa je bil v Angliji ustanovljen prvi klub pasme. Ameriški ljubitelji so leta 1900 ustanovili Scottish Terrier Club of America, mednarodna kinološka zveza FCI pa je standard pasme (št. 73) dokončno potrdila leta 1954.

Videz in značilnosti

Škotski terier je majhen, a čvrst in mišičast pes s trdo, žično zunanjo dlako in mehkim spodnjim slojem, ki ga ščiti pred škotskim vremenom in trnjem. Znana je gosta "brada" ter obrvi, pa tudi značilna dolga glava z močnimi čeljustmi, primernimi za delo pod zemljo. Uhlji so pokončni in koničasti, rep pa nošen vzravnano. Dlaka je najpogosteje črna, včasih pšenična (wheaten) ali "brindle" (progasta). Kljub majhni postavi (25-28 cm v vihru, 8,5-10,5 kg) daje vtis presenetljive moči in teže, kar je v standardu pasme opisano kot "veliko v majhnem telesu".

Znameniti škotski terierji

Škotski terier je ena redkih pasem z lastno bronasto skulpturo v Washingtonu - Fala (pravo ime Murray the Outlaw of Falahill), najljubši pes predsednika Franklina D. Roosevelta, ima kip ob Rooseveltovem spomeniku na National Mallu kot edini tako počaščeni predsedniški hišni ljubljenček. Fala je Roosevelta spremljal med letoma 1940 in 1945 in nastopil v znamenitem "Fala govoru" leta 1944. Desetletja pozneje je Belo hišo naselil še en par škotskih terierjev, Barney in Miss Beazley, ljubljenčka predsednika Georgea W. Busha, znana po videih "Barney Cam". Priljubljenost pasme, deloma po zaslugi Fale, je pripomogla, da je figurica škotskega teriera od petdesetih let ena od klasičnih figuric v igri Monopoly.

Značaj in vedenje

Škotski terier je neodvisen, samozavesten in izjemno pogumen pes, ki mu ameriški kinološki klub (AKC) pravi kar "the Diehard" - trmoglavec. Do lastnikov je zvest in navezan, do tujcev pa pogosto zadržan in nezaupljiv, zato dobro opravlja tudi vlogo budnega hišnega čuvaja. Njegov izvor lovca na škodljivce se kaže v močnem lovskem nagonu in nagnjenosti k samostojnemu odločanju, kar vzgojo naredi zanimiv izziv - dosledna, potrpežljiva vzgoja z veliko pozitivne motivacije je nujna, groba ali nedosledna vzgoja pa se hitro obrne v trmo. Zaradi omejene tolerance do robatega ravnanja ni prva izbira za družine z zelo majhnimi otroki, z zrelejšimi otroki, ki spoštujejo njegov prostor, pa se praviloma dobro razume.

Nega in vzdrževanje

Žična dlaka škotskega teriera ne linja v klasičnem pomenu, zato zahteva redno strokovno nego - praviloma trganje (stripping) dlake dva- do trikrat letno, če želimo ohraniti pravo teksturo, ali redno striženje pri lastnikih, ki jim je udobje pomembnejše od videza. Brado in nogavičke je treba česati večkrat tedensko, da se ne zapletejo in umažejo. Kljub kratkim nogam je aktiven in vzdržljiv pes, ki potrebuje vsaj eno do dve krajši sprehajalni ali igralni seji dnevno, pri čemer uživa v raziskovanju in vohanju bolj kot v teku na dolge razdalje. Prilagodljiv je stanovanjskemu življenju, če ima dovolj dnevnega gibanja in miselnih izzivov, denimo iger vohanja ali vlečenja vrvi.

Zdravje

Raziskovalci Univerze Purdue so v študiji (Glickman in sod., 2004) ugotovili, da imajo škotski terierji približno 18- do 20-krat večje tveganje za prehodnocelični karcinom mehurja kot mešančki, izpostavljenost travnikom s herbicidi pa tveganje poveča še do sedemkrat. Pasma je nagnjena tudi k von Willebrandovi bolezni tipa III, najresnejši obliki dedne motnje strjevanja krvi, zato vzrejni psi potrebujejo gensko testiranje. Znana je tudi "scottie cramp" - benigna, dedna nevromišična motnja, povezana s presnovo serotonina, ki se pri mladih psih po naporu kaže s kratkotrajno okorelostjo mišic, a ne ogroža življenja. Pogost je tudi izpah pogačice, zato je priporočljivo redno spremljanje pri veterinarju.

Primernost za družino

Škotski terier je najbolj srečen v vlogi enega samega hišnega ljubljenčka pri izkušenih lastnikih, ki razumejo trmasto naravo terierjev in mu ponudijo dosledno vodstvo. Zaradi izrazitega lovskega nagona ni idealen sostanovalec malim glodavcem, pticam ali mačkam, ki jih ne pozna od mladosti, z drugimi psi pa se, posebej istega spola, lahko pojavijo spopadi za prevlado. V stanovanju se znajde odlično, saj ne potrebuje velikega dvorišča, dokler ima dovolj dnevnih sprehodov. Zaradi neodvisnega značaja in specifičnih potreb po negi dlake ni najbolj priporočljiva prva pasma za povsem neizkušene lastnike psov.

Prednosti in slabosti