Šiba inu (Shiba Inu)

O pasmi

Šiba inu je ena najstarejših in hkrati najmanjših domorodnih pasem psov na Japonskem, kjer še danes velja za nacionalni simbol. Gre za samostojnega, budnega in presenetljivo mačjega psa špic tipa, ki je bil stoletja vzrejan za lov na drobno divjad v gorskem, gozdnatem svetu osrednje Japonske. Danes je predvsem priljubljen spremljevalec, a je ohranil izrazito neodvisen značaj, visoko inteligenco in trdovraten temperament, zaradi česar potrebuje izkušenega lastnika in dosledno vzgojo. Kompaktno telo, zvinjen rep in lisičji izraz mu dajejo prepoznaven videz, po katerem ga marsikdo zamenja za manjšo različico akite.

Zgodovina in poreklo

Arheološke najdbe kažejo, da so predniki šiba inuja na Japonsko domnevno prispeli že z najzgodnejšimi naseljenci, sodobna oblika pasme pa se je izoblikovala v gorskih pokrajinah, kjer je bila uporabljena za lov na ptice, zajce in občasno divje prašiče. Ime »šiba« po eni razlagi pomeni »grmičevje«, kar se nanaša na lovni teren ali na barvo jesenskega listja, podobno rdečkasti dlaki pasme. Leta 1936 je bila šiba inu razglašena za naravni spomenik Japonske na podlagi zakona o kulturni dediščini, s čimer je postala ena od devetih zaščitenih domorodnih japonskih pasem, prvi standard pasme pa je leta 1934 objavilo združenje Nippo (Nihon Ken Hozonkai). Druga svetovna vojna je pasmo skoraj iztrebila – del psov je poginil v bombardiranjih in zaradi pomanjkanja hrane, preživele pa je dodatno prizadela povojna epidemija pasje kuge. Od treh regionalnih linij (Shinshu, Mino in San'in) se je najbolje ohranila linija Shinshu, medtem ko sta drugi dve skoraj izumrli; povojni vzrejevalci so preživele linije združili v pasmo, kakršno poznamo danes. Prvi šiba inu je v ZDA prispel leta 1954 z vojaško družino, ki se je vračala iz Japonske, ameriški kinološki klub (AKC) pa je pasmo uradno priznal leta 1992 kot svojo 136. pasmo, in sicer po standardu, ki ga je pripravil Nacionalni klub šiba inu Amerike (NSCA).

Videz in telesna zgradba

Šiba inu je srednje do manjše velikosti, kompaktne, mišičaste in zelo gibljive zgradbe, značilne za pasme špic tipa. Ima dvojno dlako – tršo krovno dlako in gosto, mehko podlanko –, zvinjen rep, ki ga nosi prek hrbta, majhna pokončna trikotna ušesa in lisičji izraz obraza. Po standardu Nacionalnega kluba šiba inu Amerike merijo psi v vihru približno 37 do 42 cm, psice pa 34 do 39 cm, teža pa je odvisna od spola in velikosti posameznega psa in običajno znaša od približno 7 do 11 kg. Najpogostejša je rdeča barva dlake, pojavljata pa se tudi sezam in črno-rjava varianta.

Temperament in značaj

Šiba inu je pogumen, buden in izrazito samostojen pes, ki ga lastniki pogosto primerjajo z mačko – je čist, ponosen in ne mara, da mu kdo ukazuje. Uradni standard AKC pasmo opisuje kot pes s »živahno pogumnostjo, dobro naravo in neposredno odkritostjo«. Do svoje družine je zvest in navezan, do tujcev pa zadržan in previden, do drugih psov pa je lahko včasih nestrpen. Znan je tudi po nenavadnem, visokem oglašanju, imenovanem »šiba krik«, ki ga odda, kadar je frustriran, prestrašen ali preveč vznemirjen. Izrazit lovski nagon, podedovan iz njegove zgodovinske vloge lovskega psa, ostaja prisoten tudi v domačem okolju.

Nega in dlaka

Ena najbolj prepoznavnih lastnosti šiba inuja je izrazita čistost – pes se, podobno kot mačka, redno in temeljito neguje sam, zato kopanje potrebuje le nekajkrat letno, razen če se močno umaže. Ta ista nagnjenost k čistosti precej olajša hišno vzgojo, saj mladiči po naravi izogibajo umazanijo lastnega prostora. Dvojna dlaka pa dvakrat letno močno linja (»odvrže podlanko«), takrat je potrebno skoraj vsakodnevno krtačenje, izven sezone linjanja pa zadostuje tedensko do dvotedensko krtačenje. Dlake se nikoli ne striže ali krajša, rezanje krempljev pa je za marsikaterega lastnika izziv, saj se mu pes pogosto upira.

Vzgoja in vsakdanje življenje

Zaradi visoke stopnje energije šiba inu vsak dan potrebuje dovolj telesne in miselne spodbude. Nacionalni klub šiba inu Amerike lastnike izrecno opozarja na potrebo po varni ograji in zaklenjenih vratih, saj je pasma znana po nagnjenosti k pobegu in izkoriščanju vsake priložnosti, da se osvobodi, zato je nikoli ne bi smeli spustiti s povodca zunaj ograjenega prostora. Zgodnja, dosledna socializacija in tečaji poslušnosti so ključni za preprečevanje agresivnosti in posesivnosti do predmetov, zato pasma ni najboljša izbira za prve lastnike psa.

Zdravstvene posebnosti

Pri šiba inuju je dokumentirana nagnjenost k izpahu pogačice (patelarni luksaciji), ki lahko povzroči bolečino, šepanje in sčasoma artritis. Pasma je nagnjena tudi h kožnim alergijam oziroma atopijskemu dermatitisu, ki lahko vodi v ponavljajoče se okužbe kože in ušes. Posebej izstopa nagnjenost k primarnemu glavkomu: japonska retrospektivna študija (Kato in sod., 2006, Journal of Veterinary Medical Science) je na 1244 psih 29 pasem pokazala, da so šiba inuji predstavljali največji delež diagnosticiranih primerov glavkoma (42 od 127 obolelih psov, torej približno 33 %), povezanega s prirojeno ozkim iridokornealnim kotom (goniodisplazijo), kar kaže na dedno nagnjenost. Priporočeni so redni veterinarski pregledi, pri plemenskih psih pa tudi oftalmološko presejanje.

Primernost za družino in bivanjske razmere

Šiba inu je najprimernejši za izkušene, aktivne lastnike, pripravljene na dosledno vzgojo. Zaradi izrazitega lovskega nagona in nizkega praga tolerance ni prva izbira za gospodinjstva z majhnimi otroki ali malimi živalmi, kot so mačke in glodalci. Ob dovolj dnevnega gibanja in strpnosti do občasnega glasnega oglašanja se lahko prilagodi tudi življenju v stanovanju, v hiši pa potrebuje varno ograjeno dvorišče zaradi nagnjenosti k pobegu.

Prednosti in slabosti