Šetlandski ovčar (Shetland Sheepdog)

O pasmi

Šetlandski ovčar, pogosto imenovan preprosto Sheltie, je majhen do srednje velik ovčarski pes, ki na prvi pogled spominja na pomanjšano izdajo škotskega ovčarja (collieja) - in ta podobnost ni naključna. Pasma izvira z Šetlandskih otokov severno od Škotske, kjer je stoletja opravljala vsestransko delo na kmetijah: varovala je zelenjavne vrtove pred pticami in majhnimi šetlandskimi ovcami, pomagala pri zbiranju živine ter opozarjala domače na vsiljivce. Danes je Sheltie predvsem družinski spremljevalec in uspešen tekmovalec v poslušnosti, agilnosti in pastirskih preizkušnjah, a še vedno nosi izrazit ovčarski temperament - bister um, budnost in močno nagnjenost k lajanju.

Zgodovina

Zgodovina pasme sega v zgodnje 20. stoletje na Šetlandskih otokih, kjer so majhni delovni ovčarski psi - verjetno mešanica lokalnih pasjih linij in manjših špicastih psov, ki so jih na otoke prinesle ribiške ladje - živeli ob boku otoških kmetov. Leta 1908 je bila pasma prvič registrirana v mestu Lerwick kot »šetlandski collie«, a so zaradi ugovorov rejcev pravih collijev ime že oktobra 1909 spremenili v »šetlandski ovčar« (Shetland Sheepdog). Britanski kenel klub jo je priznal leta 1909, ameriški (AKC) pa leta 1911. V naslednjih desetletjih so rejci na obeh straneh Atlantika pasmo namerno križali s škotskimi ovčarji (rough collie), da bi utrdili današnjo, bolj collieju podobno postavo in dlako, hkrati pa ohranili manjšo rast. Leta 1929 je bilo v ZDA ustanovljeno Ameriško združenje ljubiteljev šetlandskega ovčarja (American Shetland Sheepdog Association), končna različica ameriškega standarda pasme pa je bila sprejeta leta 1952.

Inteligenca in vedenje

Šetlandski ovčar velja za eno najbolj inteligentnih in vodljivih pasjih pasem nasploh. V znanih testih poslušnostne inteligence psihologa Stanleyja Corena, na katere se sklicuje tudi ameriški kenel klub (AKC), se je Sheltie uvrstil na 6. mesto med več kot 100 ocenjenimi pasmami - med najboljšimi so bili še border collie, pudelj in nemški ovčar. Ta lastnost pasmo naredi izjemno primerno za poslušnost, agilnost in pastirske športe, hkrati pa pomeni, da hitro obvlada nova opravila in dobro sodeluje pri vzgoji. Po drugi strani je Sheltie tudi občutljiv pes: uradni ameriški standard poudarja, da je »intenzivno zvest, naklonjen in odziven do lastnika«, lahko pa je zadržan do tujcev. Rejsko združenje ASSA opozarja, da pasma slabo prenaša grobo ravnanje, kaotično okolje ali kričanje, zato je zgodnja socializacija med 12. in 20. tednom starosti še posebej pomembna.

Lajanje in glasnost

Ena najbolj prepoznavnih - in za marsikaterega lastnika najbolj izzivalnih - lastnosti pasme je nagnjenost k pogostemu, visokemu lajanju. To ni napaka v vzgoji, temveč dedovana delovna lastnost: na Šetlandskih otokih so psi z lajanjem odganjali ptice z vrtov in usmerjali ovce, zato je glasno opozarjanje del njihove genetske zasnove. Uradno rejsko združenje ASSA lajanje izrecno opisuje kot lastnost, ki jo »sodobna pasma še vedno nosi« in ki jo marsikdo danes šteje za pomanjkljivost. Za bivanje v stanovanju to pomeni, da je Sheltie sicer lahko primeren zaradi majhne rasti, a le ob dosledni vzgoji od mladosti (učenje ukaza za tišino, nadzor nad vidnimi dražljaji skozi okno) in zadostni telesni ter miselni aktivnosti - sicer lahko lajanje postane moteče za sostanovalce in sosede.

Zdravje

Šetlandski ovčar je na splošno zdrava pasma s pričakovano življenjsko dobo 12-15 let, vendar so pri njej dokumentirane nekatere dedne bolezni. Najpomembnejša je anomalija oči pri collieju (CEA, collie eye anomaly) - dedna motnja razvoja žilnice in beločnice očesa, ki jo poleg collieja in border collieja nosi tudi šetlandski ovčar. Po podatkih ameriške fundacije za ortopedijo živali (OFA) gre za avtosomno recesivno motnjo z zelo raznoliko izraženostjo, od popolnoma normalnega vida do slepote; za pasmo obstaja zanesljiv DNK-test s pomočjo brisa ustne sluznice. Druga, za pasmo značilna bolezen je dermatomiozitis - avtoimunska bolezen kože (in včasih mišic), ki se po navedbah rejskega združenja ASSA najpogosteje pojavlja prav pri šetlandskih ovčarjih in collijih, kaže pa se z izpadanjem dlake in luskastimi lezijami na gobčku, ušesih, nogah in repu, včasih že pri 12 tednih starosti. Gre za dedno bolezen s kompleksnim genetskim ozadjem, zato odgovorni rejci iz vzreje izločajo prizadete in nosilske pse. Priporočeno je tudi rentgensko presejanje kolkov (displazija kolkov), čeprav je pri tej manjši pasmi manj pogosta kot pri velikih ovčarskih psih.

Nega dlake

Sheltie ima bogato dvojno dlago - gosto podlago in daljšo, ravno krovno dlako - ki zahteva temeljito ščetkanje vsaj dvakrat tedensko, da se prepreči zapletanje. Spomladi in jeseni pasma močno menja dlako, v tem obdobju je potrebno pogostejše, po možnosti dnevno krtačenje. Kljub gostoti dlaka ne zahteva strižnje v smislu oblikovanja, kot pri nekaterih drugih dlakavih pasmah, zato je nega bolj vprašanje rednosti kot tehnične zahtevnosti.

Gibanje in vzgoja

Kot delovna ovčarska pasma šetlandski ovčar potrebuje redno dnevno gibanje - sprehode, igro in po možnosti tudi organizirane aktivnosti, kot so agilnost, poslušnost ali pastirski preizkusi, ki zadovoljijo tako telesne kot miselne potrebe. Zaradi izjemne učljivosti je vzgoja razmeroma preprosta, če temelji na pozitivni motivaciji; občutljiva narava pasme pa slabo prenaša ostro ali grobo vzgojo. Za popolnega začetnika je lahko privlačen zaradi želje po ugajanju, a zahtevna nega dlake, izrazita glasnost in potreba po nežnem, doslednem pristopu pomenijo, da gre bolj za pasmo, ki od lastnika zahteva nekaj izkušenj ali vsaj pripravljenosti na učenje, kot za povsem nezahtevnega začetniškega psa.

Družina in drugi hišni ljubljenčki

Šetlandski ovčar je izrazito družinsko usmerjen pes, ki po navedbah ASSA »naravno dobro shaja z otroki« in velja za nežnega ter ljubečega spremljevalca. Zaradi občutljive narave si z zelo majhnimi otroki, ki morda ne razumejo, kako z njim ravnati, bolje razumeta ob nadzoru odraslih. Do drugih psov je Sheltie praviloma prijazen in prilagodljiv, pri mačkah in manjših živalih pa lahko podeduje nagon po ganjanju in »ovčarjenju« - torej obkroževanju ter blagem ugrizovanju za pete - kar pa se ob zgodnji socializaciji in dosledni vzgoji običajno dobro obvladuje.

Prednosti in slabosti