Schapendoes (Nederlandse Schapendoes, Dutch Schapendoes, Dutch Sheepdog)

O pasmi

Schapendoes je nizozemski pastirski pes z dolgo, rahlo valovito dlako, čopom, brki in brado; po standardu FCI meri v vihru 40–50 cm. FCI ga uvršča v skupino 1 (ovčarji in govedarji), sekcijo 1, brez delovnega izpita. Kinološka zveza Slovenije ga vodi kot »schapendoes«, Hrvaški kinološki savez (HKS) pa kot »nizozemski schapendoes«.

Pasma ni za vsakogar: vedra in pozorna je, a samosvoja, vsak dan potrebuje veliko gibanja in dela za glavo, dolga dlaka pa terja česanje do kože. Družini z otroki ali začetniku lahko ustreza, a le ob pogojih, opisanih spodaj.

Nizozemski pastir, ki je skoraj izginil

Standard FCI navaja, da so schapendoesa konec 19. in v začetku 20. stoletja srečevali povsod na Nizozemskem, kjer so bila vresišča in črede ovac, pastirji pa so ga cenili zaradi bistrosti in neutrudnega veselja pri delu. Raad van Beheer (nizozemska kinološka zveza) navaja, da so kmetje v Drenthu za pašo ovac uporabljali majhne dolgodlake pastirske pse z imeni herdersdoes, siephond in olde grise.

Med drugo svetovno vojno je pasma skoraj izginila. Standard FCI za ustanovitelja imenuje kinologa P. M. C. Toepoela, ki je znal vzbuditi zanimanje zanjo; v letih 1940–1945 so za vzrejo uporabljali preostale primerke, kjer koli so jih našli. Klub pasme je nastal leta 1947, Raad van Beheer je pasmo leta 1952 začasno priznal, leta 1954 so določili standard in odprli rodovniško knjigo, dokončno priznanje pa je sledilo leta 1971. Odtlej se vzreja samo z registriranimi psi.

Višina, teža in zgradba po standardu FCI

Samci merijo po standardu FCI 43–50 cm v vihru, samice 40–47 cm, pes je torej srednje velik. Standard teže ne določa. Nizozemski informacijski center LICG navaja okoli 18 kg za samce in okoli 13 kg za samice, ameriški AKC pa razpon 26–55 funtov, torej približno 12–25 kg; ker se viri razlikujejo, računajte z okvirnim razponom.

Standard opisuje lahko grajenega psa, nekoliko daljšega, kot je visok. Gibanje mora biti lahkotno in vzmetno, pes pa mora dobro skakati in se hitro obračati; standard ga označuje za izjemnega skakalca.

Kuštrava, a ne kodrasta dlaka

Dlaka je po standardu dolga, na zadnjem delu dobrih 7 cm ali več, gosta, s podlako in rahlo valovita; izrazito kodrasta dlaka ni dovoljena. Posamezne dlake so tanke in suhe, nikoli svilnate, zato dolga dlaka rada štrli v šopih in psu daje velik obseg, predvsem zadaj. Standard omenja mogočen čop, brke in brado, nizozemsko društvo pasme Vereniging De Nederlandse Schapendoes (VNS) pa dodaja, da je dlaka mestoma dolga do 10 cm. Dovoljene so vse barve, prednost ima modrosiva do črna.

Česanje do kože, ne striženje

Odrasel schapendoes potrebuje temeljito česanje do kože, pogostost pa viri navajajo različno: LICG vsakih 1–2 tedna, VNS tedensko krtačenje in v povprečju temeljito česanje vsake 2–3 tedne po približno eno uro, Schapendoes Club (drugo nizozemsko društvo pasme) vsaka 2 tedna. Ob zanemarjanju se po VNS dlaka zlepi v goste plošče.

Česati je treba po plasteh, od spodaj navzgor, s krtačo in grobim glavnikom ter finim glavnikom za drobne vozle; samo s krtačo vozlov ni mogoče odstraniti, ker ne seže do kože, opozarja Schapendoes Club. Najzahtevnejša je menjava mladičje dlake v odraslo, ki jo klub umešča v 8.–12. mesec, LICG pa pravi, da je takrat včasih nekaj časa treba česati vsak dan.

Raad van Beheer opozarja, da pranje dlako razmasti, zato se hitreje zamaže in zlepi; LICG pravi, da blato odpade samo, ko se posuši, da dlaka varuje pred vročino ter mrazom in da je ne kaže striči. Skrajšati je mogoče dlako pod tačkami in ob spolovilu, čop pred očmi pa zvezati ali rahlo redčiti; ravnega reza ne, ker ostre konice dražijo oči.

Značaj: vesel pastir z lastno glavo

Standard FCI opisuje pozornega in pogumnega psa, ki je inteligenten, čuječ, vesel, živahen, prijazen in temperamenten ter se do znanih ljudi zelo naveže. LICG dodaja, da je občutljiv in samostojen, zato včasih svojeglav, do neznancev pa običajno zadržan, a prijazen.

Težave pri vedenju izhajajo iz pastirske narave: LICG opozarja, da ga zasledovanje tekačev, koles in drugih živali zna zabavati ter da ob obisku zalaja. Standard FCI diskvalificira agresivne in pretirano plašne pse, Schapendoes Club pa piše, da ni vsak schapendoes vsakomur prijatelj, kar je sprejemljivo, dokler ni skrajno strahopeten ali agresiven.

Gibanje in delo: agility, tek, paša

Schapendoesa po VNS približno ura teka na dan ohranja v formi in preprečuje živčnost, LICG pa pravi, da je ob dovolj gibanja doma miren. Po Schapendoes Clubu mu kratek sprehod na povodcu ni po godu; bolj mu ustrezajo tečaj agilityja, dog dancing, frizbi, flyball in dolg sprehod brez povodca.

Ker je bister, potrebuje tudi delo za glavo: LICG priporoča trening s klikerjem, uganke in iskalne igre. Le redki psi imajo danes opravka z ovčjo čredo, pasma pa po VNS ostaja pastirska po nagnjenju: čuječa, dejavna in pripravljena lajati.

Vzgoja: prijazna, a dosledna

LICG svetuje prijazno, a dosledno in jasno vzgojo z nagrajevanjem, igrive in pestre vaje, ker ga sicer hitro zmoti vse okoli, ter poudarja, da je občutljiv na glas. Šola za mladiče je koristen začetek, nadaljevalni tečaj pa se splača v puberteti, ko zna biti izrazito svojeglav. Mladič naj se zgodaj nauči ignorirati tekače, kolesarje, mačke in govedo, biti nekaj časa sam in nehati lajati na ukaz.

Družina, otroci, živali in stanovanje: pogojno

Schapendoes je lahko družinski pes, vendar le v aktivni družini, ki ima čas zanj. VNS ga imenuje primernega za družino, otroke, pse in mačke, a doda, da se vse mora naučiti. Do otrok je po LICG dokaj strpen in se rad igra, otroci pa morajo spoštovati njegove meje, psa in otroka pa ne puščajte samih. Z drugimi živalmi se običajno razume po socializaciji, nagon do zasledovanja pa ostaja.

Za stanovanje standard ne postavlja omejitev, viri pa opozarjajo na dejavnike, ki tam štejejo: uro teka na dan, lajanje ob obisku, željo po človekovi družbi ter dlako, ki v hišo prinaša pesek in listje. Naša presoja je, da je stanovanje mogoče le ob dobro organiziranem gibanju in brez dolgih odsotnosti. Začetniku LICG pravi, da izkušnje niso nujne, so pa zaželene, VNS pa opozarja, da je pod plišasto dlako pes z odločnim značajem, ki je izziv zlasti za začetnika.

Zdravje: oči in srce

Po raziskavi Univerze v Utrechtu, ki jo povzema LICG, je za nizozemsko populacijo schapendoesa najpomembnejša dedna bolezen progresivna atrofija mrežnice (PRA); podatki so bili zbrani v letih 2004–2013. LICG omenja še persistentni ductus arteriosus (PDA) in distihiazo, klubi pa poročajo o sivi mreni, ki ne povzroči vedno slepote. Za PRA obstaja neposreden genski test (VNS), vzrok v genu CCDC66 pa je opisala študija iz leta 2010.

Po Raad van Beheer in LICG nizozemski klubi od vzrejnih psov zahtevajo pregled oči (ECVO) in DNA-test na PRA; LICG dodaja, da se pri PRA smejo pariti le kombinacije, iz katerih ne morejo nastati obolele živali; Schapendoes Club pa iz obveznega testa izvzema pse s seznama »clear due to birth« (po poreklu prosti PRA). Retrospektivna študija klinike v Utrechtu iz leta 2012 (102 psov s PDA) je našla nagnjenost k PDA pri treh pasmah, med njimi pri schapendoesu; to so bolniki ene klinike, ne pogostnost v populaciji. VNS pravi, da mu je znanih vsaj 11 nizozemskih primerov, zdravljenih v Utrechtu, in da način dedovanja ni znan.

Miopatija, agility in redkejše bolezni

Univerza v Utrechtu poroča, da pri schapendoesu obstaja dedna mišična bolezen (miopatija), ki se deduje avtosomno recesivno: povečano tveganje ima pes z dvema kopijama mutacije. Znaki so lahko zmanjšana zmožnost napora, občutljivost na vročino, mišična šibkost in tremor, vendar se med psi zelo razlikujejo, pri nekaterih pa jih ni ali jih lastnik ne opazi. Za pse z dvema kopijama univerza navaja, da je smiselno omejiti eksplozivno gibanje, in odsvetuje divjo igro ter športe z veliko obrati ali skoki, kot je agility. Nizozemska kluba bolezni klinično na Nizozemskem trenutno ne prepoznavata, pri raziskavi pa sodelujeta.

Isti vir omenja kronični hepatitis in kopičenje bakra, ki naj bi bila po sedanjem znanju ločena od miopatije. Ocenjena pogostnost epilepsije je bila v nizozemski raziskavi iz leta 2026 pri schapendoesu 0,23 %, kar je najnižja od ocen v študiji, vendar gre za oceno iz podatkov klubov in znanih primerov.

Življenjska doba

Schapendoes običajno živi 12–15 let: tak razpon navaja AKC, LICG pa pravi, da doseže v povprečju okoli 14 let. Vira ne pojasnjujeta, na katerih podatkih temeljita, zato ju obravnavajte kot okvirno oceno.

Schapendoes, bradati škotski ali poljski nižinski ovčar

Po standardih FCI je schapendoes manjši od bradatega škotskega ovčarja, od poljskega nižinskega ovčarja pa se po višini komaj loči: samci schapendoesa merijo 43–50 cm, poljskega nižinskega ovčarja 45–50 cm, bradati škotski ovčar ima idealno višino 53–56 cm, staroangleški ovčar (bobtail) pa od 61 cm navzgor. Pri dlaki ima schapendoes tanke, suhe in rahlo valovite dlake; poljski nižinski ovčar ima po standardu grobo, gosto in obilno dlako, bradati škotski ovčar pa ravno, grobo in kuštravo. Standard schapendoesa vse te pasme navaja kot sorodne; značaja standardi ne primerjajo, zato razlik pri vedenju ne navajamo.

Kaj vprašati rejca

Rejca vprašajte po rezultatih pregleda oči (ECVO) in DNA-testa na PRA za oba starša, po primerih PDA v linijah in po rezultatu testa na miopatijo, kolikor ga rejec opravlja (test je del tekoče raziskave Univerze v Utrechtu, VNS pa DNA-marker imenuje še nepotrjen). Na Nizozemskem obe društvi pasme zahtevata pregled oči in test na PRA; pri slovenskih ali hrvaških rejcih se zahteve lahko razlikujejo, zato prosite za dokumentacijo. Vprašajte tudi o socializaciji mladičev, pogodbi in ogledu staršev. LICG opozarja, naj ne kupujete poceni mladičev prek spleta ali od preprodajalcev z več pasmami. Pri iskanju rejca dajte prednost tistemu, ki svoje delo dokumentira.

Dva pogosta mita

• »Plišast videz pomeni lahkega psa.« VNS to imenuje veliko zmoto: pod dlako je pastirski pes, ki zna sam odločati.
• »Poleti ga je treba ostriči.« Ne: VNS obžaluje strižene ali obrite pse, LICG pa navaja, da dlaka varuje pred vročino in mrazom.

Komu ustreza in komu manj

Schapendoes ustreza aktivnim ljudem, ki radi delajo s psom, imajo čas za dnevno gibanje in uro česanja na nekaj tednov ter jih lajanje in svojeglavost ne motita. Znajde se lahko v družini z otroki, ki spoštujejo njegove meje, in pri lastniku, ki ga privlači agility, ob pogoju, da preveri zdravstveno stanje staršev.

Manj ustreza tistemu, ki je večino dneva zdoma, išče dlako brez vzdrževanja ali mirnega spremljevalca brez dela ali ne mara psa, ki zasleduje tekače. Začetniku lahko ustreza, a le z dosledno vzgojo, tečaji in pripravljenostjo na redno česanje.

Prednosti in slabosti