Samojed (Samoyed)

O pasmi

Samojed je eden najstarejših pasem psov na svetu, plemenit predstavnik severnih špicev, znan po snežnobeli, gosti dlaki in nepogrešljivem nasmehu na obrazu. Pasma izvira iz severozahodne Sibirije, kjer je stoletja živela ob strani ljudstva Samojedov (Nenetov), po katerem je dobila tudi ime. Danes je priljubljen družinski pes, a pod razposajenim videzom skriva trdoživo delovno dediščino - vlečenje sani, lov in varovanje čred severnih jelenov. Prvi ameriški samojed je bil pri AKC registriran leta 1906, klub ljubiteljev pasme Samoyed Club of America pa je bil ustanovljen leta 1923, kar priča o dolgi zgodovini pasme na zahodu.

Izvor pri ljudstvu Samojedov

Samojedi (Nenci), polnomadsko ljudstvo severne Sibirije, so pse uporabljali za pomoč pri lovu, poganjanje in varovanje čred severnih jelenov ter vlečenje sani prek zamrznjene tundre, navaja Samoyed Club of America (SCA). Sčasoma so ti nomadi delno udomačili severne jelene, kar jim je omogočilo prehod iz izključno lovske v pastirsko življenje, psi pa so pri tej preobrazbi odigrali ključno vlogo. Ker so bili arktični nomadi za preživetje odvisni od svojih psov, so jih obravnavali kot člane družine - pse so pogosto spustili v šotor, da so s svojo toplino grejali otroke čez ledene noči. Ta tesna vez je oblikovala izjemno prijazno, človeku vdano naravo, ki jo pasma ohranja še danes.

Sledi na polarnih odpravah

Konec 19. in v začetku 20. stoletja so samojede iz Sibirije pripeljali na zahod, kjer so postali cenjeni vlečni psi na arktičnih in antarktičnih odpravah, po podatkih SCA. Norveški raziskovalec Roald Amundsen je pse te pasme vključil v svojo uspešno odpravo na južni tečaj leta 1911, britanski raziskovalec Robert Falcon Scott pa jih je preizkusil že prej, a z manj uspeha. Mnogi od teh vlečnih psov dolgih in surovih odprav niso preživeli, kar priča o skrajnih razmerah, v katerih je pasma nekoč delala. Prav od teh ekspedicijskih psov izvira večina sodobnih rodovnic v Veliki Britaniji in ZDA, precej ameriških linij pa sega k psom, uvoženim po prvi svetovni vojni.

Znameniti "samojedski nasmeh"

Kotički ustnic samojeda so rahlo obrnjeni navzgor, zaradi česar se zdi, da se pes nenehno smehlja. To ni zgolj estetska poteza, temveč funkcionalna prilagoditev na arktično podnebje: obrnjeni kotički preprečujejo slinjenje, saj bi slina v hudem mrazu na gobčku hitro zmrznila v ledene kroglice in poškodovala dlako okoli njega. Nasmeh je zato vpisan tudi v uradni standard pasme kot prepoznavna poteza izraza, ki naj bo pri psu vidna ves čas, ne le pri igri.

Gosta dvoplastna dlaka

Samojed nosi izjemno gosto dvojno dlako - mehko in gosto poddlako ter daljšo, ravno krovno dlako, ki ščiti pred mrazom in vlago, kot določa FCI standard pasme (št. 212). Krovna dlaka stoji nekoliko odmaknjeno od telesa in ne sme biti kodrasta, dlaka okoli vratu in ramen pa tvori izrazito ovratnico, zlasti pri psih. Dvakrat letno, spomladi in jeseni, pes intenzivno linja ('blowing coat') - takrat je nujno dnevno krtačenje, sicer pa zadostuje temeljito krtačenje trikrat do petkrat tedensko, da se prepreči zapletanje in kepe.

Temperament in vedenje

Samojed je družaben, igriv in navezan na ljudi pes, ki po naravi ne mara biti sam. Je izrazito 'govorljiv' - z lajanjem, cviljenjem in tuljenjem rad izraža svoje razpoloženje, kar pa ni vedno zaželeno pri sosedih v strnjenih naseljih. Zgodnja socializacija s tujci, vozili in različnimi okolji je zato ključnega pomena; lastniki opozarjajo tudi, da samojed ni pes za osamljeno življenje na dvorišču brez stika z družino. Zaradi pastirske preteklosti rad 'nadzoruje' manjše živali in se lahko odzove z lovskim nagonom do mačk ali glodavcev, do drugih psov pa je praviloma prijazen in družaben.

Zdravje

Tako kot druge pasme ima tudi samojed nekaj znanih genetskih tveganj. Displazija kolka prizadene približno 11 % pregledanih psov, ugotavlja Samoyed Health Foundation. Progresivna atrofija mrežnice (PRA), ki povzroča postopno slepoto, je pri pasmi vezana na X-kromosom; po podatkih SCA je med pregledanimi psi približno 1 % prizadetih in 2 % prenašalcev. Pasma je znana tudi po povečanem tveganju za sladkorno bolezen (diabetes mellitus) - britanski register diabetesa je pri samojedih zabeležil približno 12-krat večje tveganje v primerjavi z mešanci, po analizi organizacije Science for Animal Welfare (nekdanji UFAW). Značilni znaki so prekomerna žeja, uriniranje in hujšanje, zdravljenje pa običajno zahteva vsakodnevne injekcije inzulina in prilagojeno prehrano.

Primernost za družino in življenjske razmere

Samojed je zaradi svoje potrpežljive in nežne narave odličen družinski pes, ki se dobro razume z otroki. Zaradi gostega kožuha, potrebe po gibanju in nagnjenosti k oglašanju pa ni idealen za stanovanjsko življenje - najbolje uspeva v hiši z ograjenim vrtom. Zanimivo je, da se je pasma kljub arktičnemu poreklu presenetljivo dobro prilagodila tudi toplejšim podnebjem, če ima dovolj sence, vode in gibanja. Njegova neodvisna, včasih trmasta narava in zahtevna nega pomenita, da pasma ni najprimernejša za povsem neizkušene lastnike psov.

Prednosti in slabosti