Ruski hrt (Borzoj, Borzoi)

O pasmi

Ruski hrt (v mednarodnem imenu Borzoi, izvirno Russkaya psovaya borzaya, med ljubitelji pogosto kar borzoj) je visok, vitek dolgodlaki hrt iz Rusije, ki ga FCI vodi pod številko standarda 193, v skupini 10, oddelku 1 (dolgodlaki in resasti hrti). Standard FCI ga opisuje kot lovskega hrta, ki se uporablja predvsem za lov na zajca in lisico, manj na volka, uspešno pa nastopa tudi v coursingu in na dirkah.

Po standardu je pasma mirna, do ljudi nevtralna do prijazna, ob pogledu na premikajoč se plen pa preide v galop. Ta preklop je ključen za tri praktična vprašanja: ograjen prostor, povodec zunaj ograje in izbiro rejca.

Zgodovina: od tatarskih hrtov do lovov ruske aristokracije

Po zgodovinskem povzetku v standardu FCI sega zgodovina borzoja v 15. stoletje, v čas mongolskega vpada. Tatari so imeli hrte arabskega izvora (koutsi), ruski lovci pa so lovili z izredno močnimi psi tipa loshaya; križanci obeh naj bi bili prototip borzoja. V 16. in 17. stoletju je kri poljskega hrta potomcem dodala plemenitost, pozneje pa je na razvoj vplivalo križanje s kurlandskim bradatim hrtom klock, iz katerega so nastali brezbradi potomci z dolgo, fino dlako (tip »gustopsovy«). Kri angleškega hrta (greyhounda) je sprožila tip »chistopsovy«, za vzdržljivost pa so dodali še gorske in krimske hrte.

Velike love z jatami hrtov in goničev ter s posebnimi konji standard umešča v 18. in 19. stoletje; britanski Kennel Club lov z borzoji v Rusiji opisuje kot razvedrilo aristokracije. Po istem povzetku je bil prvi kongres ljubiteljev borzojev leta 1874, prvi standard pa je leta 1888 sprejelo Moskovsko lovsko društvo; napisal ga je N. P. Jermolov.

Velikost in videz po standardu FCI

Standard FCI določa poželjno višino v vihru 75–85 cm pri samcih in 68–78 cm pri samicah. Standard FCI teže ne predpisuje; standard ameriškega kluba Borzoi Club of America (BCOA) navaja za samce 75–105 funtov, za samice 15–20 funtov manj (približno 34–48 kg oziroma 25–41 kg), vodnik za lastnike pa povprečno 60–100 funtov (približno 27–45 kg), zato je teža orientacijska.

Telo je visoko, suho in močno, precej visokonogo in dokaj ozko; samice so daljše od samcev. Prsni koš je po standardu ovalen v preseku, globok, ne ozek, a ne širši od križa: globina je skoraj polovica višine v vihru, spuščen je skoraj do komolcev, trebuh pa je proti slabinam močno privzdignjen. Dlaka je dolga, svilnata, valovita ali v velikih kodrih, na glavi in ušesih zelo kratka, rese pa so na vratu, spodnji strani prsi in trebuha ter zadnji strani sprednjih nog in stegen. Dovoljene so vse barve od bele do črne, razen rjave, modre in izabele; nos je črn.

Značaj in vzgoja neodvisnega hrta

Standard FCI opisuje temperament kot miren, z izrazito vizualno odzivnostjo, odnos do ljudi pa kot nevtralen do prijazen; agresivni ali preveč plahi psi so diskvalificirani. Klub dodaja, da je borzoj inteligenten, a neodvisen in včasih trmast ter ljubeč predvsem do svoje družine.

Vzgoja zato temelji na potrpežljivosti in doslednosti, kar klub označi za ključ do polnega potenciala psa; priporoča osnovno poslušnost in socializacijo. Borzoji so po klubu »mladiči« dolgo, zato se mladostna nagnjenost k uničevanju lahko ohrani tudi pozneje; dolgčas je lahko vzrok, pomagata pa pozornost in gibanje.

Lovski nagon in prosti tek zunaj ograje

Borzoj je hrt za lov z vidom, zato prosti tek zunaj ograjenega prostora ni priporočljiv. Klub prosti tek odsvetuje kot splošno pravilo, zlasti ob prometnih cestah, gibanje pa predlaga na varnem ograjenem vrtu in/ali s sprehodi na povodcu.

Odpoklic je torej vzgojni cilj, ne jamstvo. Klub opozarja tudi, da so borzoji vzrejeni za lov in lovljenje divjadi, zato lahko odziv sproži vsaka majhna žival, ki steče, zlasti mačka: pes, ki je doma z mačko miren, se lahko zunaj ob njenem begu vede povsem drugače. Sobivanje z drugimi živalmi je po klubu mogoče, če je pes z njimi odraščal.

Stanovanje, vrt in družina

Borzoj lahko živi v stanovanju ali hiši, če ima redno dostop do varnega prostora za tek; ključna ni le kvadratura, temveč kje bo lahko tekel. Klub navaja, da ob ustrezni vzgoji borzoji postanejo odlični hišni psi, hkrati pa poudarja njihovo potrebo po gibanju.

Klub o otrocih piše, da je večina borzojev, ki odrastejo z otroki, dobrih tovarišev, vendar pasma ne prenaša grobega ravnanja majhnih otrok, veliki pes pa jih lahko nehote prevrne, zato naj bo stik z majhnimi otroki nadzorovan. Za družino je borzoj zato izbira pod pogojem, da je stik z majhnimi otroki stalno nadzorovan.

Gibanje in prehrana

Borzoj potrebuje vsakodnevne sprehode in priložnost za tek na varnem prostoru. Standard FCI in vodnik BCOA števila minut ne navajata; britanski Kennel Club na strani pasme kot značilnost navaja »do 1 uro na dan«. Po klubu odrasel borzoj poje presenetljivo malo, približno toliko kot odrasli ovčar ali seter, mladiči zaradi rasti več; naporno gibanje neposredno pred hranjenjem in po njem odsvetuje.

Nega dlake

Klub BCOA navaja krtačenje vsak dan ali skoraj vsak dan, da se odstrani odmrla dlaka in umazanija, kopanje pa je potrebno redkeje kot pri nekaterih drugih pasmah. Po klubu samice menjajo dlako po gonitvi, samci enkrat letno, sterilizirane samice pa enako kot samci. Britanski Kennel Club na strani pasme za nego navaja »več kot enkrat tedensko«.

Zdravje: srce, rak in testi kluba

Klub BCOA ocenjuje, da ima pasma v celoti razmeroma malo in redke zdravstvene težave. Priporoča štiri preglede, ki so hkrati pogoj za ameriški program zbiranja zdravstvenih podatkov CHIC: DNK-test na degenerativno mielopatijo (SOD1A), očesni pregled CAER, ehokardiografijo pri specialistu kardiologu in test ščitnice. Kot področja zaskrbljenosti, za katera presejalnih testov ni, klub navaja osteosarkom, hemangiosarkom, razširitev in zasuk želodca (GDV), kilotoraks, zasuk pljučnega režnja in GOLPP (polinevropatijo z ohromitvijo grla pri starejših psih).

Za srce obstaja raziskava na borzojih: retrospektivna študija na 152 psih iz 14 ameriških ustanov je pokazala, da so pri teh psih pogosto našli neznatno ali blago netesnost zaklopk med preddvori in prekati ter da se lahko razvijejo ventrikularne aritmije in dilatativna kardiomiopatija (DCM, 13 psov). Psi so bili napoteni h kardiologom (največ, 52 %, na presejalni pregled pred vzrejo), avtorji pa navajajo, da podatkov o pogostosti srčnih bolezni v celotni populaciji borzojev doslej ni. Aritmije so odkrili pri 25 od 131 psov (19 %), pri 3 od 55 psov z dolgoročnimi podatki (5 %) pa je bil zabeležen izid nenadne smrti. Avtorji opozarjajo, da so psi večinoma iz univerzitetnih bolnišnic in vsi iz ZDA, zato rezultati niso nujno splošno veljavni.

Zasuk želodca in anestezija

Razširitev in zasuk želodca (GDV) je po Merck Veterinary Manual akutno, življenje ogrožajoče stanje, ki zahteva takojšnje medicinsko in kirurško zdravljenje; med dokazanimi dejavniki tveganja Merck navaja globoko/ozko obliko prsnega koša ter sorodnika prve stopnje z GDV. Standard FCI opisuje borzojev prsni koš kot globok, a ne ozek, zato Merckovega dejavnika ni mogoče neposredno prenesti na pasmo; BCOA pa GDV uvršča med področja zaskrbljenosti, zato je o preprečevanju smiselno govoriti z veterinarjem.

Veterinarski priročnik Clinician's Brief (2012) navaja, da večina pasem nima pravih občutljivosti na anestetike, hrti (zlasti greyhound) pa imajo genetske dejavnike, zaradi katerih zdravila presnavljajo drugače, počasneje kot povprečen pes; klub BCOA za borzoje zapiše, da so kot drugi hrti občutljivejši za anestezijo, in priporoča, da to omenite veterinarju; protokol izbere veterinar.

Kako dolgo živi borzoj

Za borzoja ni enotnega podatka o življenjski dobi. Klub BCOA navaja, da zdrav pes z ustrezno oskrbo doživi 9 ali 10 let, mnogi pa 12 do 14 let. Britanska anketa Kennel Cluba in BSAVA iz leta 2004 je pri 87 prijavljenih smrtih dala mediano starosti 9 let in 1 mesec (najstarejši pes 14 let in 3 mesece; mediana vseh psov v anketi 11 let in 3 mesece), avtorji pa opozarjajo na nizko odzivnost. Britanski Kennel Club na strani pasme navaja življenjsko dobo »nad 10 let«. Zato kot orientacijo uporabljamo približno 9–12 let; to je naša ocena iz teh virov, ne uradni podatek.

Borzoj, angleški hrt (greyhound), afganistanski hrt in saluki: razlike

Borzoj se od angleškega hrta (greyhounda) loči po dolgi svilnati dlaki in večji višini, od afganistanskega hrta in salukija pa po višini, dlaki in izvoru. Po FCI so borzoj, afganistanski hrt in saluki v oddelku 1 (dolgodlaki in resasti hrti), greyhound v oddelku 3 (kratkodlaki hrti). Poželjna višina v vihru: borzoj 75–85 cm (samci) in 68–78 cm (samice), greyhound 71–76 in 68–71 cm, afganistanski hrt 68–74 in 63–69 cm, saluki v povprečju 58–71 cm.

Dlaka je pri greyhoundu tanka in tesno ležeča, pri afganistanskem hrtu dolga in zelo fina s svilnatim šopom na glavi, pri salukiju gladka z resami na nogah (obstaja tudi gladki varietet brez rese), pri borzoju dolga, svilnata, valovita ali kodrasta z ovratnikom. Izvor je različen: Rusija, Velika Britanija, Afganistan, Bližnji vzhod. Standard za salukija poudarja zadržanost do tujcev, za afganistanskega hrta dostojanstvenost, za greyhounda nežnost, za borzoja mir.

Kaj vprašati rejca

Vprašajte po rezultatih zdravstvenih pregledov obeh staršev: klub BCOA navaja DNK-test SOD1A, očesni pregled CAER, ehokardiografijo in test ščitnice; ker za GDV in raka testov ni, je smiselno vprašati tudi po zdravstveni zgodovini sorodnikov. Testi kluba BCOA so ameriška priporočila; njihove dostopnosti v Sloveniji in na Hrvaškem nismo preverjali. Klub svetuje, naj si ogledate starše in sorodnike psa, obiščete rejca in pasme ne kupujete v trgovini z živalmi; smiselno je vprašati tudi, kako so mladiči socializirani in kaj vključuje pogodba. Standard FCI navaja, da naj se za vzrejo uporabljajo samo funkcionalno in klinično zdravi psi tipične zgradbe. Pravilnik Slovenskega kluba za hrte za pasme skupine FCI X predvideva udeležbo na vzrejnem pregledu šele pri 18 mesecih (za večje pasme) in navaja, da slikanje kolkov zaenkrat ni obvezno, zato dodatne teste vprašajte kot prostovoljne. Preverite rejce psov v imeniku rejcev.

Komu borzoj ustreza in komu manj

Borzoj ustreza skrbniku, ki ceni miren, eleganten in nekoliko neodvisen značaj, ima ograjen vrt ali dostop do varnega teka, je pripravljen redno krtačiti in ima realna pričakovanja glede odpoklica. Začetniku je dosegljiv, če je pripravljen na potrpežljivo vzgojo neodvisnega psa in na nadzor ob lovskem nagonu. Manj ustreza tistemu, ki želi psa, ki ga lahko zanesljivo spusti s povodca kjerkoli, družini z majhnimi otroki brez stalnega nadzora ali gospodinjstvu z majhnimi živalmi, ki bežijo.

Prednosti in slabosti