Rottweiler (Rottweiler)

O pasmi

Rotvajler je močan, samozavesten pes nemškega izvora, ki so ga stoletja uporabljali za poganjanje govedi in vlečenje vozov, danes pa je predvsem delovni spremljevalec in družinski pes za izkušene lastnike. Njegova mišičasta postava (35-60 kg, 56-68 cm v vihru) in naravna zaščitniška naravnanost sta razlog, da ga pogosto najdemo pri policiji, na tekmovanjih v poslušnosti in obrambnih športih ter kot terapevtskega psa, hkrati pa zahtevata dosledno vzgojo in zgodnjo socializacijo. Rotvajler ni pasma za začetnike ali za življenje brez dovolj gibanja, je pa pri pravi vzgoji miren, predvidljiv in globoko navezan na svojo družino.

Zgodovina

Korenine pasme segajo v rimsko dobo, ko so vojaški poganjevalski psi čez Alpe spremljali legije ter ščitili in gnali njihovo govedo. Na območju današnjega mesta Rottweil v južni Nemčiji so se ti psi mešali z lokalnimi ovčarskimi psi, iz česar se je razvil krepek, vzdržljiv pes za poganjanje živine na trg. V 19. stoletju je bil Rottweil pomembno tržišče za govedo, pasma pa se je pri mesarjih uveljavila tudi kot vlečni pes za vozove in varuh njihovega denarja. Z razvojem železnice je potreba po poganjevalskih psih upadla in pasma je skoraj izumrla. Na začetku 20. stoletja so njene delovne lastnosti znova prepoznali pri policiji - nemški viri navajajo uradno priznanje za policijskega psa okoli leta 1910 - leta 1921 pa je bil ustanovljen Allgemeiner Deutscher Rottweiler-Klub (ADRK), ki še danes vodi rodovniško knjigo pasme.

Značaj in vedenje

Uradni standard pasme rotvajlerja opisuje kot mirnega, samozavestnega in pogumnega psa z naravno zadržanostjo do neznancev - ne išče takojšnjega prijateljstva, a se na dražljaje v okolju odziva umirjeno in premišljeno. Ima izrazit nagon za varovanje doma in družine ter močno voljo do dela, zaradi česar velja za vsestranskega delovnega psa. Podoba rotvajlerja v medijih je pogosto bolj negativna, kot kažejo izkušnje vzrejnih klubov in vedenjskih strokovnjakov: na dejansko vedenje posameznega psa vplivajo genetika, zgodnja socializacija, vzgoja in izkušnje, ne le pasma sama. Rotvajler, ki je bil kot mladič dobro socializiran in dosledno voden, je praviloma zanesljiv in predvidljiv, medtem ko lahko pomanjkanje vodenja pri tako močnem in zaščitniškem psu privede do težav.

Delovne vloge

Rotvajler je ena redkih pasem, ki je iz izvirnega dela - poganjanja živine in vlečenja vozov - uspešno prešla v vrsto sodobnih služb. Od začetka 20. stoletja se uporablja kot policijski pes, danes pa tudi pri carinskem in zaščitnem delu, v športih, kot sta schutzhund/IGP in poslušnost, ter pri vleki (carting). Zaradi umirjene narave in navezanosti na ljudi se posamezni, skrbno izbrani in vzgojeni osebki uveljavljajo tudi kot terapevtski psi pri obiskih domov za starejše in bolnišnic. Ni pa vsak rotvajler primeren za tovrstno delo - za službene in terapevtske vloge se izbirajo psi s posebej uravnoteženim temperamentom in opravljeno dodatno vzgojo.

Zdravje: kostni rak (osteosarkom)

Rotvajler je ena od pasem, ki so v veterinarski onkologiji najbolje raziskane prav zaradi povečanega tveganja za osteosarkom, agresivno obliko kostnega raka pri velikih psih. Obsežna britanska študija primerov in kontrol (Edmunds in sod., 2021) je pri rotvajlerjih ugotovila približno 13-krat večje razmerje obetov za osteosarkom v primerjavi z mešanci pasem, kar uvršča pasmo med najbolj ogrožene. Tveganje je povezano predvsem z veliko telesno velikostjo in hitro rastjo skeleta v mladosti, dedni dejavniki pa dodatno prispevajo k tveganju. Zato je priporočljivo, da lastniki spremljajo morebitno šepanje ali oteklino na okončinah, zlasti pri starejših rotvajlerjih, in ob sumu čim prej obiščejo veterinarja - zgodnje odkritje ne pomeni ozdravitve, izboljša pa možnosti zdravljenja.

Displazija kolkov in komolcev

Tako kot pri drugih velikih pasmah je tudi pri rotvajlerju pogosta displazija kolkov in komolcev, dedna nepravilnost sklepov, ki lahko privede do bolečine in artroze. Južnoafriška veterinarska analiza rodovniških podatkov (Kirberger, 2017) je med letoma 2007 in 2015 pri rotvajlerjih zabeležila displazijo kolkov pri približno 22 % in displazijo komolcev pri približno 39 % pregledanih psov, hkrati pa je pokazala postopno izboljšanje po uvedbi obveznega rentgenskega pregledovanja pred vzrejo. Odgovorni vzrejalci zato parijo le pse s certificiranimi izvidi kolkov in komolcev (npr. po sistemu OFA ali ADRK), kar dolgoročno zmanjšuje tveganje pri potomcih.

Družina, otroci in druge živali

Dobro vzgojen in socializiran rotvajler je lahko izjemno navezan družinski pes, vendar njegova velikost in moč pomenita, da je druženje z majhnimi otroki vedno smiselno nadzorovati - tudi igriv sunek ali naslon lahko podre manjšega otroka. Do drugih hišnih živali se rotvajler obnaša različno: če odrašča skupaj z njimi, se praviloma dobro navadi nanje, pri srečanjih z neznanimi psi ali živalmi, zlasti istospolnimi odraslimi psi, pa je previdnost na mestu. Pasma zato ni univerzalno primerna za vsako gospodinjstvo z otroki ali drugimi živalmi, je pa ob dosledni vzgoji in zgodnjem uvajanju pogosto zanesljiv družinski član.

Bivanje, gibanje in nega

Rotvajler potrebuje veliko dnevnega gibanja in miselnih izzivov - dolg sprehod ali igra nista dovolj, pasma ceni tudi delo z vodnikom, na primer poslušnost ali vlečenje. Zaradi velikosti in potrebe po prostoru je hiša z vrtom bistveno primernejša kot majhno stanovanje, čeprav lahko miren odrasel pes ob dovolj dnevnega gibanja živi tudi v stanovanju. Nega kratke, goste dlake je razmeroma nezahtevna - redno krtačenje enkrat do dvakrat tedensko zadošča, v obdobjih intenzivnejšega linjanja pogosteje. Zaradi kombinacije moči, zaščitniškega nagona in zdravstvenih tveganj rotvajler ni priporočljiva prva pasma za povsem neizkušenega lastnika.

Prednosti in slabosti