Pomeranec (Pomeranian)

O pasmi

Pomeranec, znan tudi kot pomeranian, je najmanjši predstavnik nemških špicev in eden najbolj prepoznavnih psov med toy pasmami. Kljub drobni postavi - komaj od 18 do 24 centimetrov v vihru in le nekaj kilogramov teže - deluje samozavestno, živahno in poln energije. Njegova gosta dvojna dlaka, ki tvori značilno grivo okoli vratu in puhasto obliko telesa, mu daje videz majhnega leva ali lisičjega mladiča. Pomeranec je pravi družabni pes: navezan na svoje ljudi, priden opazovalec dogajanja in glasen opozarjalec, kadar se v bližini pojavi kaj nenavadnega.

Izvor in zgodovina

Pasma je dobila ime po zgodovinski pokrajini Pomeraniji, ki danes leži na območju severne Nemčije in severozahodne Poljske. Tam so pomeranca vzredili iz precej večjih špicev arktičnega tipa, ki so jih uporabljali za vlečenje sani, varovanje in pastirstvo. Skozi stoletja so rejci pse postopoma manjšali, dokler ni nastala drobna okrasna različica, kakršno poznamo danes. Ključno vlogo pri tem je odigrala britanska kraljica Viktorija, ki je konec 19. stoletja uvozila več pomerancev iz Evrope in jih tudi sama razstavljala na pasjih razstavah. Njena naklonjenost manjšim primerkom je med rejci sprožila val selekcije v smeri majhnosti, zaradi česar se je povprečna velikost pasme v obdobju njenega življenja približno prepolovila. Leta 1900 je pasmo priznal ameriški kinološki klub (AKC), istega leta pa je nastal tudi American Pomeranian Club, ki še danes deluje kot uradni matični klub pasme v ZDA.

Videz in dlaka

Po mednarodnem standardu FCI pomeranec spada med pritlikave špice (toy spitz) in meri okoli 21 centimetrov v vihru, z dovoljenim odstopanjem približno tri centimetre v obe smeri. Ima kratko, kompaktno telo, koničasto glavo z lisičjim izrazom, pokončna majhna ušesa in na hrbet položen, bogato opahnjen rep. Dlako sestavljata kratek, gost podlanek in daljša, groba krovna dlaka, ki najbolj poudarjeno poraste okoli vratu in prsi ter tvori znano 'grivo'. Standard dopušča zelo širok nabor barv - od oranžne, ki je najbolj razpoznavna, do črne, rjave, kreme, sivo-senčene in lisaste.

Značaj in temperament

Pomeranci so živahni, radovedni in izjemno navezani na svoje družine, pogosto pa si izberejo eno osebo, ki ji sledijo po celem stanovanju. Kljub drobni postavi se obnašajo samozavestno, brez plahosti, in se ne bojijo glasno pokazati mnenja - so izraziti lajavci, kar je treba upoštevati pri vzgoji, še posebej v bloku. So inteligentni in se dobro učijo osnovne poslušnosti, vendar lahko brez dosledne vzgoje razvijejo sindrom 'majhnega psa' - pretirano samozavest, ki se kaže v trmi ali obrambnem lajanju do večjih psov. Zaradi drobne telesne zgradbe niso najbolj primerni za družine z zelo majhnimi otroki, saj lahko grob stik hitro povzroči poškodbo, z mirnejšimi in starejšimi otroki pa se praviloma dobro razumejo.

Nega dlake in zob

Dvojna dlaka zahteva redno, vsaj dva- do trikrat tedensko krtačenje, med letno menjavo dlake ('blowing coat') pa pogosteje, sicer se hitro tvorijo vozli, zlasti za ušesi in na hlačah. Redno kopanje in sušenje s föhnom pomagata ohranjati podlanek pod nadzorom. Zaradi majhne čeljusti so pomeranci nagnjeni h gostitvi zob in zgodnji zobni gnilobi, zato je priporočljivo redno čiščenje zob in preventivni veterinarski pregledi že od mladosti naprej.

Sapnik in kolena

Med najpogostejšimi zdravstvenimi težavami pri pomerancih so kolaps sapnika in izpah pogačice (patelarna luksacija) - po podatkih Ameriškega kolidža veterinarskih kirurgov (ACVS) sta obe stanji med drobnimi pasmami, kamor sodi tudi pomeranec, med najbolj razširjenimi ortopedskimi in dihalnimi težavami. Kolaps sapnika se kaže z značilnim suhim, 'gosjim' kašljem, ki se poslabša ob vzburjenju, vročini ali pritisku na vrat, in je posledica oslabelih hrustančnih obročev sapnika; blažje oblike se pogosto uspešno vodi z zdravili in nadzorom telesne teže, hujše pa lahko zahtevajo kirurški poseg. Izpah pogačice se kaže kot občasno 'poskakovanje' na eni zadnji nogi, ki jo pes za trenutek povleče k sebi in nato spet normalno uporabi; blažje stopnje ne zahtevajo operacije, višje stopnje pa se praviloma rešujejo kirurško.

Alopecija X ('bolezen črne kože')

Pri pomerancih se razmeroma pogosto pojavlja tudi alopecija X, znana tudi kot 'bolezen črne kože' - dedna motnja rasti dlake, pri kateri lasni mešički obtičijo v mirovanju in ne preidejo več v fazo rasti. Posledica je postopna, simetrična izguba krovne dlake po trupu, koža pod njo pa pogosto potemni. Vzrok še ni povsem pojasnjen, raziskave pa kažejo na motnje v Wnt in Shh signalnih poteh, ki uravnavajo lasni cikel, ter na vpletenost spolnih hormonov v kožnem tkivu. Diagnoza se postavi z izključevanjem drugih vzrokov izpadanja dlake, zdravljenje pa je pogosto usmerjeno v obvladovanje kože in dlake.

Mladiči in hipoglikemija

Tako kot druge zelo majhne pasme so tudi mladički pomeranca v prvih mesecih življenja izpostavljeni tveganju za hipoglikemijo (nizek krvni sladkor), ker je njihova jetrna funkcija za uravnavanje glukoze še nezrela. Stanje se lahko poslabša ob izpuščenem obroku, stresu ali povečani telesni aktivnosti in se kaže z omotico, tresenjem ali v hujših primerih s krči. Težavo praviloma rešujejo pogostejši obroki (štirje do šest na dan) kakovostne mladičkove hrane, sama nagnjenost pa se z odraščanjem običajno umiri. Zaradi vseh naštetih posebnosti si pomeranec zasluži lastnika, ki je pripravljen na redno nego dlake in pozorno spremljanje zdravja, v zameno pa ponuja izjemno predanega in zabavnega družabnika.

Prednosti in slabosti