Pekinžan (Pekingese)

O pasmi

Pekinžan je ena najstarejših znanih pasem psov na svetu in edina, ki je bila stoletja pridržana izključno za kitajski cesarski dvor. Gre za majhnega, dostojanstvenega spremljevalca z bogato preteklostjo, a tudi za enega najbolj skrajno kratkoglavih (brahicefalnih) psov, kar prinaša resne in dobro dokumentirane zdravstvene izzive, ki jih mora vsak bodoči lastnik poznati, preden se odloči za to pasmo.

Cesarski izvor

Pasma izvira s Kitajske, kjer so jo po virih Ameriškega kinološkega kluba (AKC) gojili že v času dinastije Tang v 8. stoletju, legenda pa njen izvor postavlja celo v obdobje dinastije Han, torej več kot dva tisoč let nazaj. Skozi večino te zgodovine so smeli pekinžane lastiti izključno člani cesarske družine, žival pa je veljala za sveto. Budistični menihi so pasmo oblikovali tako, da je spominjala na leva - simbol iz budističnega izročila - zato se je uveljavilo tudi ime »levji pes«. Zaradi majhnosti so nekatere primerke nosili tudi v rokavih dvorskih oblek, od koder izvira vzdevek »rokavni pes«.

Prihod na Zahod

Pekinžani so v Evropo prišli šele leta 1860, in sicer na način, ki ga velja predstaviti brez olepševanja. Med drugo opijsko vojno so britanske in francoske sile oktobra 1860 opustošile in izropale Poletno palačo (Yuanmingyuan) pri Pekingu. Med plenom je kapitan John Hart Dunne našel majhnega psa, ki ga je leta 1861 podaril kraljici Viktoriji; ta ga je poimenovala Looty - ime, ki neposredno priznava izvor v plenjenju. Še nekaj drugih pekinžanov iz istega pohoda je pristalo pri britanskih plemiških družinah in postalo temelj zahodne vzreje pasme. Looty je do smrti leta 1872 živela na dvoru, njen grob pa ni ohranjen. Dogodek je pomemben del zgodovine pasme, hkrati pa jasno priča o kolonialnih okoliščinah, v katerih je pekinžan prišel na Zahod.

Značaj

Pekinžan je znan po dostojanstvenem, samozavestnem in precej samosvojem značaju. Do svoje družine je izjemno navezan in zvest, do tujcev pa pogosto zadržan ali celo nekoliko aroganten - lastnost, ki jo marsikateri klub pasme opisuje kot »levjo« neustrašnost kljub majhni postavi. Je inteligenten, a trmast pes, zato vzgoja zahteva potrpežljivost in doslednost bolj kot strogost. Ni pretirano igriv v smislu aktivnih iger, ceni pa mirno bližino svojih ljudi.

Videz in dlaka

Pasmo zaznamujejo kratke, čokate noge, ploščat obraz z izrazitimi gubami ter bogata, dolga zunanja dlaka z mehkim spodnjim slojem, ki okoli vratu in ramen tvori izrazito grivo. Po standardu Združenega kinološkega kluba (UKC) naj bo pes na razstavah predstavljen minimalno urejen, brez oblikovanja dlake - a to ne pomeni, da nega ni zahtevna. Nasprotno, gosta dvojna dlaka potrebuje redno, večkrat tedensko krtačenje ter čiščenje gub na obrazu in predela okoli oči, da se prepreči zapletanje, draženje kože in okužbe.

Zdravje: skrajno kratkoglava zgradba

Pekinžan sodi med pasme z najbolj skrajno kratkoglavo (brahicefalno) zgradbo glave, kar ima resne posledice za dihanje. Presečna študija, objavljena v reviji PLOS One in izvedena na 14 brahicefalnih pasmah, je pokazala, da je bilo med pekinžani le 10,9 % psov brez znakov sindroma brahicefalne obstruktivne dihalne stiske (BOAS) - torej je bila velika večina, okoli 89 %, v neki meri prizadeta, kar pasmo uvršča ob bok mopsom in buldogom med najbolj ogrožene. Študija je pri pekinžanih zabeležila tudi visoko stopnjo zoženih nosnic (le 17,8 % psov je imelo povsem odprte nosnice). Cornell University College of Veterinary Medicine pekinžana izrecno uvršča med pasme, pri katerih se BOAS pogosto pojavlja in lahko brez ukrepanja postane življenjsko nevaren; pri hujših oblikah pomaga kirurški poseg, idealno pred drugim letom starosti.

Vročina in oči

Zaradi skrajno skrajšanega dihalnega trakta pekinžani zelo slabo prenašajo vročino in sodijo med pasme z največjim tveganjem za vročinski udar, zato poleti potrebujejo hlad, mirno okolje in odsotnost naporov v najbolj vročih delih dneva. Poleg dihanja je ranljivo tudi oko: raziskava o vplivu oblike glave na zdravje psov (PLOS One) je pokazala, da imajo brahicefalne pasme tudi do dvajsetkrat večje tveganje za roženčne razjede kot nebrahicefalne, pekinžan pa je bil med pasmami z največjim deležem prizadetih živali v vzorcu. Plitve očesne votline in izbočene oči pomenijo tudi realno tveganje, da žival ob že manjši poškodbi ali pretiranem stisku okoli vratu (npr. ovratnica) doživi izpad zrkla iz očnice (proptozo), kar je nujno veterinarsko stanje.

Primernost in nega

Pekinžan je zaradi majhnosti in nizkih potreb po gibanju primeren za stanovanjsko življenje, a zaradi zdravstvene občutljivosti, trmastega značaja in zahtevne nege dlake ni idealna izbira za prve lastnike psov ali za družine z zelo majhnimi otroki, ki se še ne znajo obnašati nežno do majhne, krhke živali. Najbolje uspeva pri izkušenih, mirnih lastnikih, pripravljenih na redno nego dlake in oči ter dosledno pozornost na vročino in dihanje.

Prednosti in slabosti