Parson Russell terier (Parson Russellov terier, PRT, Parson Russell Terrier)

O pasmi

Parson Russell terier je majhen lovski terier, vzrejen za delo pod zemljo pri lovu na lisico. Standard Mednarodne kinološke zveze (FCI) št. 339 navaja idealno višino v vihru 36 cm pri psih in 33 cm pri psicah. Ni enak tako imenovanemu „jack russellu“ iz vsakdanjega govora: FCI za Jack Russell terierja vodi ločen standard (št. 345) z bistveno nižjo višino. Pasma je živahna, samosvoja in lovsko naravnana, zato ustreza predvsem skrbnikom, ki ji lahko dajo veliko gibanja, dela za glavo in dosledne vzgoje.

Župnik Russell in začetki pasme

Pasma je dobila ime po Johnu Russellu, angleškem lovskem duhovniku (1795–1883, kot navaja ameriški matični klub Parson Russell Terrier Association of America, PRTAA). Britanski Kennel Club piše, da je Russell leta 1819 kupil psico Trump, ki velja za začetnico pasme. Standard FCI zgodovino povzame kratko: pasma izhaja iz linije foksterierjev viktorijanskega župnika in je bila po dolgem sporu o tipu, ki so ga nejasno imenovali „jack russell“, priznana kot Parson Russell terier.

Uradna pot je mlajša. Po PRTAA je prvi standard pasme leta 1904 sestavil Arthur Heinemann. Kennel Club je pasmo formalno priznal leta 1990 kot Parson Jack Russell Terrier in jo leta 1999 preimenoval v Parson Russell Terrier, da bi ločil dve pasmi; ameriški kinološki klub AKC je današnje ime uvedel leta 2003.

Parson Russell ali Jack Russell terier: v čem se razlikujeta

Parson Russell terier je višji od Jack Russell terierja, FCI pa ju vodi kot dve pasmi z ločenima standardoma. Standard št. 339 določa idealno višino 36 cm (psi) in 33 cm (psice), trup „nekoliko daljši od višine v vihru“ in sekcijo 1 tretje skupine (veliki in srednje veliki terierji). Standard št. 345 za Jack Russell terierja določa idealno višino 25–30 cm, težo po pravilu 1 kg na 5 cm višine (približno 5–6 kg), pravokoten trup in sekcijo 2 (majhni terierji). Standard 345 sam pravi, da sta iz iste zgodovine nastali dve različici, ki se razlikujeta predvsem po višini in razmerjih: višji, bolj kvadratno grajeni pes je Parson Russell, nižji in nekoliko daljši Jack Russell.

Razlika je tudi v priznanju. Kennel Club je Parson Russella priznal leta 1990, Jack Russell terierja šele leta 2016 in ugotavlja, da je britanski tip podoben Parson Russellu v razmerjih, a v manjšem okviru. Ameriški klub JRTCA ime razume širše: piše, da je „pravi Jack Russell“ lahko kakršne koli višine med 10 in 15 palci (približno 25–38 cm), Parson Russella pa šteje za eno od različic, ki jih je AKC naredil za ločeni pasmi.

Zato v rodovniku preverite ime pasme in višino obeh staršev: pes, prodan kot „jack russell“ brez rodovnika, ne zagotavlja niti višine niti tipa.

Mere po standardu: koliko je velik in težak

Po standardu FCI je idealna višina v vihru 36 cm pri psih in 33 cm pri psicah; teže standard ne navaja. To je idealna vrednost, ne meja: Kennel Club, ki ima enaki številki (14 in 13 palcev), opozarja, da je posamezen pes lahko večji ali manjši. Za težo je uporaben AKC, po katerem terier v delovni kondiciji običajno tehta 13–17 funtov, torej približno 6–8 kg; to je ameriški, ne FCI podatek.

Standard poudarja funkcijo: prsni koš mora biti tak, da ga za rameni objameta roki povprečne velikosti, saj je pes namenjen delu v lisičjem rovu. FCI ga uvršča med velike in srednje velike terierje, Kennel Club in PDSA (britanska veterinarska dobrodelna organizacija) pa med majhne pasme.

Gladka, prelomljena ali resasta dlaka in barve

Standard FCI dovoljuje tri različice dlake – resasto, prelomljeno (broken) in gladko –, ki so vse po naravi grobe, ravne, goste, s podlanko in odporne proti vremenu. AKC v svojem standardu pozna le prelomljeno ali gladko dlako. Pripravljena (trimana) dlaka mora videti naravna in nikoli ostrižena.

Barva je bela ali pretežno bela z rjavimi, limonastimi ali črnimi znamenji, po možnosti na glavi in korenu repa; nekaj barve na telesu je sprejemljivo. AKC diskvalificira progasta (brindle) znamenja. Nega je preprosta: Kennel Club in PDSA navajata krtačenje enkrat na teden, Kennel Club pa še odpadanje dlake.

Značaj: pogumen, prijazen in samosvoj

Standard FCI značaj opisuje z besedama „pogumen in prijazen“: izvorno terier za delo z lisico, samozavesten, energičen in vesel pes. AKC je natančnejši: pri delu je pogumen, vztrajen in enoumen lovec, doma igriv, živahen in zelo ljubeč; je samostojen in energičen terier, ki zahteva svoj del pozornosti, ne sme pa biti prepirljiv. PRTAA opozarja, da je brez ustrezne vzgoje lahko „težaven“ in da od mladička do starosti potrebuje veliko pozornosti in gibanja.

Lov pod zemljo: kopanje, lajanje in preganjanje

Kopanje, glasnost in zanimanje za drobno divjad pri tej pasmi niso nujno napake v vzgoji, ampak so lahko ostanek prvotnega dela. FCI kot namen navaja „delovni terier z zmožnostjo dela pod zemljo“, AKC pa pravi, da je dovolj neustrašen, da se zakoplje in lisico prežene iz brloga. PRTAA doda, da je bil Parson Russell „baying terrier“: pes, ki lisico z lajanjem prežene iz brloga, ne da bi jo ubil.

V vsakdanu to pomeni namenski kotiček za kopanje in vrt z varno ograjo brez rež ob tleh. PDSA piše, da zaradi močnega nagona po lovu in raziskovanju že osnovna vzgoja, posebej odpoklic, „ne bo vedno lahka“.

Gibanje, delo za glavo in šolanje

Načrtujte od ene do dveh ur aktivnosti na dan, saj se viri razlikujejo: Kennel Club navaja „do 1 uro na dan“, PDSA pa idealno 1–2 uri. Sam sprehod ob povodcu redko zadošča; bolje deluje mešanica proste hoje na varnem, iskanja vonjev, iger s potegom in kratkih vaj. Britanski klub Parson Russell Terrier Club UK (klub PRT UK) piše, da sta se energija in samostojnost pasme dobro preselili v druge dejavnosti, med njimi mini agility in delo terapevtskega psa (PAT).

Pri šolanju deluje nagrajevanje in kratke, raznolike vaje, ne pritisk. AKC pasmo opisuje kot samostojnega reševalca problemov, ki ima lahko „svoje ideje“, PDSA pa za vzgojo napoti na metode z nagrajevanjem. Odpoklic je smiselno vaditi na dolgi vrvici, preden ga preizkusite na prostem.

Družina, otroci in druge živali

Družini z otroki ustreza pogojno. PDSA pravi, da se pasma dobro razume z otroki in je lahko odličen družinski pes; PRTAA dodaja, da grobega ravnanja malčkov ne prenaša, klub PRT UK pa, da se pes rad igra z otroki.

Z drugimi živalmi je odvisno od živali. Po Kennel Clubu terierje vzrejajo za lov na lisico, jazbeca, podgano in vidro, zato je razumno računati, da bodo glodavci, kunci in ptice za psa plen. PDSA piše, da ga je treba že v mladosti socializirati z drugimi hišnimi ljubljenčki; jamstva za sobivanje ni.

Stanovanje in vrt

Za stanovanje je primeren le pogojno. PRTAA piše, da pasme ne bi priporočili kot prve izbire za življenje v mestnem stanovanju, a pozna uspešne zgodbe mestnih psov, ki pa zahtevajo čas, zavezanost in domišljijo. Kennel Club kot primerno velikost doma navaja majhno hišo z majhnim do srednjim vrtom in dopušča mesto ali podeželje.

Zdravje: kaj klubi priporočajo in česa ne zahtevajo

Kennel Club „močno priporoča“, da rejci pred vzrejo opravijo DNK-testa za pozno nastopajočo ataksijo (LOA) in primarno luksacijo leče (PLL), ker po njegovih besedah dokazi kažejo, da sta stanji pri pasmi pomembna skrb; kot „najboljšo prakso“ navaja še DNK-test za spinocerebelarno ataksijo (SCA) in očesni pregled po shemi BVA/KC/ISDS. To so priporočila, ne obveznosti: Kennel Club za pasmo ne navaja dodatnih posebnih omejitev vzreje. Klub PRT UK pasmo opisuje kot zdravo; Kennel Club jo je uvrstil v kategorijo 1 sheme Breed Watch, kar pomeni le, da zanjo ni posebnih točk, na katere naj bi bili pozorni sodniki.

Ameriški matični klub PRTAA v programu CHIC (Canine Health Information Center) navaja očesni pregled pri specialistu, oceno pogačic in test sluha BAER ter priporoča DNK-teste za PLL, LOA in SCA. PDSA kot morebitne z pasmo povezane težave navaja zdrsnjene pogačice, luksacijo leče in sivo mreno. Vzrejni pravilnik za terierje Kinološke zveze Slovenije (KZS) priporoča test sluha pred vzrejnim pregledom, predvsem pri pretežno belih psih (več kot 50 % beline).

PLL, LOA in SCA: kaj pomenijo kratice

PLL je dedna očesna bolezen, pri kateri popustijo vezi, ki držijo lečo. Univerza Cornell jo opisuje kot boleče in potencialno zaslepljujoče stanje, ki se najpogosteje razvije med tretjim in osmim letom; ob premiku leče naprej lahko hitro pride do glavkoma, kar Cornell šteje za nujno stanje. Ob zgodnji operaciji pogosto ostane del vida, neobravnavana sprednja luksacija pa ima slabo napoved. Po Cornellu jo povzroča različica gena ADAMTS17, klub PRT UK pa dodaja, da lahko luksacija leče nastane tudi zaradi poškodbe ali še neznanih mutacij.

LOA in SCA sta ataksiji, torej izgubi usklajenosti gibov. Klub PRT UK navaja, da se pri SCA znaki lahko pokažejo že pri dveh do šestih mesecih, pri LOA pa v prvem letu. Obe sta napredujoči, klub pa piše, da so prizadeti psi pogosto evtanazirani mladi zaradi slabe kakovosti življenja. Nemška raziskava (2016) opozarja, da DNK-testa ne zajameta vseh primerov dedne ataksije pri pasmi.

Kako dolgo živi

Za pasmo AKC navaja pričakovano življenjsko dobo 13–15 let, Kennel Club pa „več kot 12 let“. To so splošne ocene organizacij, ne podatki iz registra.

Kaj vprašati rejca

Pri rejcu zahtevajte rezultate zdravstvenih pregledov obeh staršev, ne le izjav:

• DNK-rezultate za PLL, LOA in SCA (ali dedni status, če ga navaja rodovnik);
• očesni pregled, oceno pogačic in test sluha (BAER; predvsem pri pretežno belih psih);
• točno ime pasme v rodovniku in višino obeh staršev;
• ogled mladičev skupaj z materjo, kar priporoča klub PRT UK, ter potek socializacije;
• pisno pogodbo z jasnimi obveznostmi obeh strani.

Preverjenega rejca poiščite v imeniku.

Zmote in dejstva

• „Jack Russell in Parson Russell sta isto.“ FCI ima dva standarda z različno višino (36/33 cm proti 25–30 cm), ameriški klub JRTCA pa dopušča še širši razpon (10–15 palcev).
• „Majhen pes potrebuje malo gibanja.“ Viri navajajo do ene ure (Kennel Club) oziroma eno do dve uri (PDSA) aktivnosti na dan.

Komu ustreza in komu manj

Ustreza aktivnim skrbnikom, ki bodo psa vsak dan zaposlili z gibanjem in delom, imajo ograjen vrt ali dostop do varnih izpustov in jih ne moti kopanje ter glasnost. Manj ustreza tistim, ki iščejo mirnega psa za stanovanje, imajo majhne živali, kot so glodavci ali kunci, ali psa prvič šolajo brez pomoči izkušenega mentorja. Pogoji za dobro sobivanje so: zdravstveno testirani starši, zgodnja socializacija, dosledna vzgoja z nagrajevanjem in vsakodnevno delo za glavo.

Prednosti in slabosti