Mops (Pug)

O pasmi

Mops je ena najstarejših pasem pomanjšanih spremljevalskih psov, ki jo takoj prepoznamo po gubasti, ploščati gobčki, izbuljenih temnih očeh in tesno zaviti repki. Kljub drobni postavi ima presenetljivo trdno, mišičasto telo in samozavestno, malce komično hojo, po kateri jo v angleščini opisujejo z izrazom 'multum in parvo' - veliko v majhnem. Znan je po vedrem, naklonjenem in radovednem značaju, zaradi katerega je bil stoletja priljubljen spremljevalec plemstva, danes pa je eden najbolj priljubljenih psov v mestnih stanovanjih po vsem svetu. Prav zaradi te dolge zgodovine kot razvajen dvorni ljubljenček je mops pes, ki potrebuje predvsem družbo ljudi, ne pa obsežnih površin ali dolgih pohodov.

Izvor in zgodovina

Prve mopsu podobne pse najdemo na Kitajskem že v času dinastije Han (206 pr. n. št.-220 n. št.), kjer so jih pod imenom lo-sze gojili na cesarskem dvoru kot cenjene spremljevalce plemstva, včasih pod nadzorom posebnih negovalcev. V Evropo, natančneje na Nizozemsko, so jih v 16. in 17. stoletju prinesli nizozemski trgovci, povezani z Nizozemsko vzhodnoindijsko družbo. Po izročilu naj bi mops po imenu Pompej z lajanjem opozoril Viljema Oranskega na bližajočega se napadalca, zaradi česar je pasma postala nekakšen simbol hiše Oranje-Nassau in se pogosto pojavlja na portretih tega rodu; gre za tradicionalno pripoved, ki jo ponavljajo številni kinološki viri, čeprav sodobnega prvovrstnega zgodovinskega dokaza zanjo ni. Konec 17. stoletja ga je v Anglijo prinesel Viljem III. Oranski, v naslednjih stoletjih pa je postal priljubljen tudi na dvorih drugod po Evropi. Mednarodne kinološke zveze so pasmo uradno priznale konec 19. stoletja, ameriški kinološki klub pa jo je registriral leta 1885.

Značaj

Mops je družaben, ljubeč in razmeroma nezahteven pes, ki si najbolj želi bližine ljudi. Redko je agresiven ali plašen, zato se dobro znajde tudi v gospodinjstvih z otroki ali drugimi hišnimi ljubljenčki, čeprav je majhne otroke treba nadzorovati, saj so mopsove oči in dihala občutljivi za poškodbe med grobo igro. Učenje je lahko trmasto počasno, a z dosledno in prijazno vzgojo mops rad sodeluje.

Dihalne težave (sindrom BOAS)

Mops spada med pasme z izrazito skrajšanim gobčkom (brahicefalija), zato je posebej izpostavljen sindromu obstruktivnih dihalnih poti (BOAS) - zoženim nosnicam, podaljšanemu mehkemu nebu in zoženemu grlu, ki otežujejo dihanje. Raziskava Univerze Cambridge (Liu in sod., 2017), ki je pregledala 189 mopsov, je pri kar 64,6 % živali potrdila klinično pomembne znake BOAS, tveganje pa se je občutno povečalo pri psičkah in pri psih s prekomerno telesno težo. Glasno smrčanje, hropenje, hitra utrujenost in težave pri vročini niso 'normalna' lastnost pasme, temveč zdravstveno stanje, ki ga veterinar lahko oceni po stopnjah in po potrebi kirurško omili, blažje oblike pa je mogoče obvladati z nadzorom telesne teže, počitkom v hladnem in izogibanjem naporu. Prav zato je pri nakupu mopsa smiselno izbrati vzreditelja, ki mladiče in starše ocenjuje po funkcionalnem dihalnem testu, ne le po videzu.

Očesne in nevrološke posebnosti

Plitve očesne votline in izbuljene oči mopsa so bistveno bolj izpostavljene poškodbam kot pri drugih pasmah - raziskave kažejo tudi do devetnajstkrat večje tveganje za razjede na roženici v primerjavi z mešanci, poleg tega pa je pri mopsih opisano tudi tveganje za izpah zrkla (proptozo) ob močnejšem udarcu v glavo, kar je nujno stanje in zahteva takojšnjo veterinarsko pomoč. Poleg tega je pri mopsih opisana redka, a resna avtoimunska bolezen možganskih ovojnic, imenovana nekrotizirajoči meningoencefalitis ali 'mopsov encefalitis' (PDE), ki se najpogosteje pojavi pri mladih do srednje starih psih. Genska različica, ki poveča tveganje zanjo, je v evropski populaciji mopsov razmeroma pogosta, vendar bolezen dejansko razvije le manjši del genetsko obremenjenih psov; gensko testiranje pred vzrejo pomaga zmanjšati tveganje v naslednjih generacijah. Za razliko od nekaterih drugih kratkorepih pasem se pri mopsih pogosteje pojavljajo tudi nepravilnosti vretenc (hemivertebre), ki so lahko klinično pomembnejše kot na primer pri buldogih, čeprav so pri mopsih redkejše kot pri njih.

Vročina in gibanje

Zaradi skrajšanih dihalnih poti mops telesno temperaturo uravnava veliko slabše kot pes z normalno dolgim gobčkom - hlajenje z zadihanostjo je manj učinkovito, zato lahko pregretje nastopi presenetljivo hitro, tudi na videz le blago tople dni. Sprehode in igro je zato treba načrtovati v hladnejših delih dneva, izogibati se naporu v vročini in psu vedno zagotoviti dostop do sence in vode. Sicer je mops telesno nezahteven pes, ki mu zadostujejo krajši dnevni sprehodi in igra v zaprtem prostoru.

Nega

Kratka dlaka mopsa ne potrebuje striženja, a žival močno in enakomerno linja skozi vse leto, zato je redno krtačenje nujno. Posebno pozornost je treba nameniti čiščenju kožnih gub na gobčku, kjer se rada nabira vlaga in umazanija, kar lahko povzroči draženje kože, ter rednemu pregledovanju oči. Zaradi nagnjenosti k debelosti, ki dodatno poslabša dihalne težave, je pomembno tudi skrbno nadzorovanje telesne teže in obrokov.

Primeren za koga

Mops je zaradi majhne velikosti in nizkih zahtev po gibanju odlična izbira za stanovanja in manj aktivne lastnike, a njegove številne, dobro dokumentirane zdravstvene posebnosti pomenijo, da ni najlažja pasma za povsem neizkušenega lastnika. Kdor se odloči zanj, naj vnaprej poišče vzreditelja, ki starše testira na gensko tveganje za PDE in izbira pse z razmeroma odprtimi nosnicami, ter naj bo pripravljen na redne veterinarske preglede skozi vse življenje psa.

Prednosti in slabosti