Mastif (Mastiff)

O pasmi

Mastif, pogosto imenovan tudi English Mastiff, je ena najmasivnejših pasjih pasem na svetu in eden najstarejših dokumentiranih tipov psov nasploh. Gre za molosa orjaške velikosti – odrasli psi merijo od 70 do 91 cm v vihru in tehtajo med 54 in 100 kg, nekateri posamezniki pa so v preteklosti dosegli še večjo maso. Kljub temu, da je videti kot grozeč velikan, mastif velja za enega najbolj umirjenih in dostojanstvenih psov. Domovina mu je Velika Britanija, kjer so ga stoletja vzgajali kot varuha posesti, vojnega psa in kasneje predvsem kot vdanega družinskega spremljevalca.

Stara zgodovina

Mastif spada med najstarejše dokumentirane pasje tipe – molosarski psi, podobni današnjim mastifom, so upodobljeni že na asirskih reliefih iz palače kralja Ašurbanipala (okoli 7. stoletja pr. n. št.), danes razstavljenih v Britanskem muzeju, kjer veliki psi lovijo leve. Po izročilu naj bi mogočne pse na Britansko otočje prinesli Fenicijci, od koder so jih prevzeli Rimljani za arenske boje; Mastiff Club of America navaja tudi, da naj bi Hanibal podobne vojne pse vodil čez Alpe, kjer so vplivali na nastanek bernardinca in drugih gorskih velikanov. Britanci veljajo za narod, ki je pasmo skozi stoletja izoblikoval v današnjo obliko, med drugim tudi z elizabetinskimi arenskimi boji z biki in medvedi – praksi, ki je danes povsod prepovedana. V 20. stoletju je pasmo skoraj iztrebilo pomanjkanje hrane med obema svetovnima vojnama; preživetje gre pripisati predvsem ameriškim in kanadskim rejcem, ki so po vojni obnovili populacijo.

Rekordno velik pes

Mastif drži tudi enega najbolj znanih rekordov v svetu psov. Angleški mastif Zorba (Aicama Zorba of La-Susa), rojen leta 1981 v Londonu, je bil po meritvah Guinnessovih svetovnih rekordov iz leta 1989 dolg 2,554 m od nosu do repa in še danes velja za najdaljšega psa vseh časov. Dolgo je veljal tudi za najtežjega psa na svetu; uradno izmerjena teža je znašala 144,66 kg, ob kratkotrajnem prekomernem hranjenju pa je marca 1989 za kratek čas dosegel 153,5 kg – številko, ki jo poljudni viri pogosto zaokrožijo na »343 funtov« (155 kg), čeprav jo Guinnessov arhiv danes navaja le kot začasen vrh, ne uradni rekord teže. Primer kaže, kako veliko maso lahko doseže posamezen mastif, čeprav povprečen predstavnik pasme tehta bistveno manj – med 54 in 100 kg.

Značaj – nežni velikan

Uradni AKC standard opisuje mastifa kot kombinacijo »veličastnosti in dobrodušnosti, poguma in krotkosti«, pri čemer je dostojanstvo, ne razigranost, njegova značilna drža. V praksi je to eden najbolj umirjenih velikih psov – redko laja brez razloga, do znancev je prijazen, do tujcev pa lahko zadržan in sumničav, kar je dediščina nekdanje vloge varuha. PDSA pasmo opisuje kot »nežne velikane – mirne, dobrodušne pse«, ob tem pa opozarja, da je zgodnja socializacija ključna za samozavestne, družabne odrasle živali. Prav zaradi teže in moči mastif tudi brez kančka agresivnosti potrebuje dosledno vzgojo – žival, težka tudi 100 kg, lahko po nesreči podre otroka ali gosta.

Zdravje in življenjska doba

Mastifi imajo za svojo velikost razmeroma kratko življenjsko dobo, v povprečju med 6 in 10 let. Obsežna raziskava VetCompass britanske Kraljeve veterinarske visoke šole (objavljena v reviji Companion Animal Health and Genetics), ki je zajela skoraj 30.000 psov orjaških pasem, vključno z 1.341 mastifi, je pokazala mediano starost ob smrti pri orjaških pasmah 8,94 leta – skoraj tretjino manj kot pri splošni psji populaciji v Veliki Britaniji (12 let). Ločena študija smrtnosti pri mastifih (Bell in Hesketh, 2021, Veterinary and Animal Science), ki je prek mednarodne mreže mastif klubov analizirala podatke več kot tisoč psov, navaja mediano starost 8 let; najpogostejši vzroki smrti so bili rak (47 %), starost (16 %), srčne bolezni (8 %) in želodčne težave, vključno z zasukom želodca (7 %). Pasma je, kot večina orjaških psov, nagnjena h kolčni in komolčni displaziji, zato se priporoča rentgensko presejanje staršev pred vzrejo. Zaradi globokega prsnega koša so mastifi bolj ogroženi tudi za zasuk želodca (GDV), zato je priporočljivo hranjenje v več manjših obrokih dnevno.

Nega in vsakodnevne potrebe

Kratka dlaka mastifa je nezahtevna za nego – tedensko krtačenje običajno zadošča, a kožne gube na gobcu je treba čistiti dnevno, sicer lahko pride do draženja ali okužb. Pasma je znana po obilnem slinjenju, zlasti po hranjenju in pitju, ter po glasnem smrčanju – posledica ohlapnih ustnic in nekoliko skrajšanega gobca, ki ni tako izrazit kot pri pravih kratkoglavih pasmah, a vseeno vpliva na dihanje in slinjenje. Kljub velikosti mastif ni pretirano aktivna pasma; približno ena ura sprehodov dnevno običajno zadošča, med ščenečjim obdobjem pa je pomembno omejiti aktivnost, saj se kosti in sklepi pri tako veliki pasmi razvijajo počasneje.

Primernost za družino, otroke in druge živali

Mastif velja za enega bolj družinsko usmerjenih velikih psov – zvest, navezan na svoje ljudi in praviloma potrpežljiv. Kljub temu se pri manjših otrocih priporoča nadzor, saj lahko pes te velikosti otroka po nesreči podre ali poškoduje zgolj s svojo težo, ne glede na blago naravo. Podobno velja za druge hišne živali: ob zgodnji socializaciji se mastifi praviloma dobro ujamejo s sostanovalci, nekateri psi, zlasti istega spola, pa imajo lahko izražen teritorialni odziv, dediščino nekdanje vloge varuha. Zaradi velikosti in prostorskih potreb mastif ni idealen izbor za manjše stanovanje – večina virov svetuje hišo z dvoriščem, nekateri lastniki pa poročajo o uspešnem življenju v stanovanju ob dovolj prostora in rednih sprehodih.

Za koga je mastif primeren

Mastif je pasma za izkušene lastnike, ki razumejo, kaj pomeni imeti v hiši žival, težko tudi sto kilogramov. Potrebuje dosledno, a nežno vzgojo, dovolj prostora, pripravljenost na slinjenje in smrčanje ter finančno rezervo za morebitne zdravstvene zaplete velike pasme. Za tiste, ki so pripravljeni na te zahteve, mastif ponuja izjemno vdanega, mirnega in zaščitniškega družinskega spremljevalca.

Prednosti in slabosti