Mali vendejski resasti baset (Petit Basset Griffon Vendéen, PBGV, mali vendejski ostrodlaki baset)

O pasmi

Mali vendejski resasti baset (Petit Basset Griffon Vendéen, pogosto kar PBGV) je nizek, rahlo podolgovat lovski gonič iz Francije, po standardu FCI visok 34–38 cm, s trdo, nekoliko razkuštrano dlako, obrvmi in brado. Vzrejen je za sledenje divjadi po vonju v goščavi s trnjem, zato je v družini navadno vesel in družaben, a ostaja samosvoj lovec z izjemnim nosom.

Standard FCI ga v opisu uporabe povzame kot »hudiča na terenu, angela v hiši«: strastnega lovca, ki se mora od zgodnje mladosti privaditi poslušnosti. Ta dvojnost pojasni večino vprašanj o življenju z njim, saj je doma prijeten, zunaj pa ga lahko en sam vonj odpelje s poti.

Trop iz Vendée: zgodovina in namen

PBGV izvira iz Vendée na zahodu Francije. Ameriški klub pasme (PBGVCA) njegov rod povezuje s šestnajstim stoletjem in večjim griffonom vendéenskim ter navaja, da so vsi štirje vendejski goniči vzrejeni za lov v tropu: psi sledijo vonju, lovci pa gredo za njimi. Petita so uporabljali za zajce, kunce in občasno za srnjad. FCI ga imenuje »specialista za kunce«, ki pa mu ne uide nobena druga divjad.

Dolgo je imel isti standard kot veliki baset, razlikovala sta se le po višini, a taki psi so bili napol krivi (»semi-crooked«) in težki kot veliki. Zato je Abel Dezamy napisal ločen standard. Po PBGVCA sta se pasmi križali do petdesetih let 20. stoletja, ločen standard pa se dosledno uveljavlja od leta 1975. V razstavnem katalogu Kinološke zveze Slovenije nosi ime »mali vendejski resasti baset«, v rabi je tudi »ostrodlaki«.

Velikost: 34–38 cm, teža po klubskih virih

Po standardu FCI je višina v vihru 34–38 cm z dopustno toleranco 1 cm navzgor ali navzdol; teže standard ne navaja. Ameriški AKC navaja 13–15 palcev in 25–40 funtov, to je približno 11–18 kg, standard UKC pa pravi, da samec pri 15 palcih ne tehta več kot približno 45 funtov (okoli 20 kg). Pošteno je torej reči »približno 11–18 kg«, posamezni psi pa lahko odstopajo.

Telo je po FCI »rahlo podolgovato«, britanski standard navaja razmerje med dolžino telesa in višino v vihru približno 7 : 5. Rep je visoko nasajen in nošen kot sablja, ušesa so ozka, fina, obrnjena navznoter in ne segajo povsem do konca gobca.

Groba dlaka in barve

Dlaka je po FCI »trda, a ne predolga, nikoli svilnata ali volnena«, volnena dlaka pa je izločilna napaka. Britanski standard dodaja gosto podlanko in zahteva naravno podobo: za razstavo se dlaka sme le urediti, striženje in oblikovanje se kaznujeta. Obrvi, brki in brada dajejo značilen razmršen izraz.

FCI dopušča črno z belimi lisami, črno z rjavimi ali svetlorjavimi znamenji, oranžnorjavo (fawn) z belimi lisami, trobarvno in svetlejše različice s črnim preletom; tradicionalna imena so zajčja, volčja, jazbečja in divjeprašičja barva. Enobarvno črna ali bela sta izločilni napaki.

Značaj: samosvoj, a željan ugajanja

FCI navaja temperament »ubogljiv, a svojeglav in strasten«, britanski standard »vesel, ekstrovertiran, samosvoj, a pripravljen ugajati«. PBGVCA ga opisuje kot tropnega psa, ki potrebuje pozornost ljudi, in zavrača trditev, da ga je težko šolati: pes je tako bister, da ima pogosto svoj načrt, ki ni vedno enak lastnikovemu. Dolgočasen ali osamljen pes si po klubu poišče lastno zabavo, kar lahko pomeni tudi uničevanje.

Nos in odpoklic

PBGVCA pri tej pasmi odsvetuje prosto tekanje: lovski nagon je premočan, zadošča ena drobna sled in pes je odšel. Med lastnostmi lovskega psa klub našteva tudi »določeno stopnjo samostojnosti«. Zato računajte z dolgo vrvico na sprehodih, prostim gibanjem le v zavarovanem prostoru in odpoklicem, ki ga vadite ob visokih nagradah in šele postopoma v zahtevnejšem okolju. Zanesljiv odpoklic v gozdu je pri goniču težko zagotoviti, zato se nanj ne zanašajte.

Glas in bivanje v bloku

Pasma ima glas in ga uporablja: britanski standard pravi, da je »dober glas namensko uporabljen«, standard UKC pa da ga pes »prosto uporablja«. PBGVCA piše, da le redko laja brez razloga, običajno ob zvonjenju ali hrupu na ulici. Stanovanje je po klubu mogoče, če lastnik dosledno skrbi za gibanje: izhod za potrebo ne zadošča, potrebnih je več sprehodov po pol milje (približno 800 m) ali več na dan. V bloku je smiselno glasnost vaditi zgodaj in preveriti, kako pes prenaša samoto.

Otroci, druge živali in družina: pogojno

AKC piše, da se pasma, vzrejena za delo v tropu, dobro razume z drugimi psi in otroki. PBGVCA dodaja, da psi na splošno ljubijo vse ljudi, a majhnih otrok, kot pri vsakem psu, ne smemo pustiti brez nadzora, zlasti ko imajo v rokah hrano ali igrače, in da se običajno dobro razumejo z drugimi domačimi živalmi. Lovski namen pa vseeno kliče po previdnosti pri zajcih, glodavcih in pticah, zato vsako sobivanje uvajajte postopoma in pod nadzorom.

Gibanje, ograja in delo za nos

Britanski Royal Kennel Club navaja do eno uro gibanja na dan; ker je pasma vzrejena za dolge lovske dneve, ji pomaga tudi čas za vohanje. Ograja naj bi bila po PBGVCA idealno visoka 4–6 čevljev (približno 1,2–1,8 m), saj so nekateri psi mojstri pobega in kopljejo, nevidne ograje pa klub odsvetuje, ker pes ob prizoru zajca ali veverice pogosto prezre električni sunek. Klub ima tudi lasten lovski program, ki nagonu daje izhod; tistim, ki ne lovijo, so alternativa vaje sledenja.

Vzgoja: zgodaj in z nagradami

FCI poudarja, da se mora pes že od zgodnje mladosti navaditi na poslušnost. PBGVCA ga opisuje kot bistrega in željnega ugajanja ter navaja poslušnost, rally, sledenje, iskanje vonjav (scent work) in agility kot področja, kjer uspešno tekmuje. Kratke vaje z nagradami, ki uporabijo nos, so zato smiselna izbira; kdor pričakuje slepo ubogljivost, bo verjetno razočaran. Klub omenja tudi kletko kot varen kotiček, ki preprečuje uničevanje.

Nega dlake

PBGVCA priporoča tedensko krtačenje s krtačo s kovinskimi zobmi, glavnikom in po potrebi s pripomočkom za razpletanje zlepljenih šop, kopanje pa po potrebi. Britanski Royal Kennel Club nego uvršča v kategorijo »več kot enkrat tedensko« in navaja, da pasma izgublja dlako. Redno je treba obrezovati kremplje, odstranjevati odvečno dlako in ušesni vosek iz ušesnih kanalov, čistiti zobe ter pregledati dlako med blazinicami. Britanski standard poudarja, da mora dlaka ostati groba in naravna.

Zdravje in doba življenja

Klubi kot dedno težavo izpostavljajo primarni glavkom odprtega zakotja (POAG). Znanstveni članek iz leta 2015 ga opisuje kot avtosomno recesivno bolezen, povezano z inverzijo, ki prekine gen ADAMTS17; po navedbah avtorjev so prvi prepoznani primer pri pasmi v Veliki Britaniji ugotovili leta 1996. Royal Kennel Club navaja, da se pokaže običajno med tretjim in šestim letom, možen pa je tudi kasnejši začetek. Bolezen poteka tiho, zato lastniki pogosto opazijo šele povečano oko ali slabši vid.

Za bolezen obstaja DNK test: Royal Kennel Club rejcem močno priporoča test POAG-5 in očesni pregled po shemi BVA/KC/ISDS, PBGVCA pa navaja DNK test, očesni certifikat CAER in oceno kolkov. Negativen test drugih oblik glavkoma ne izključuje, zato klub priporoča pregled pri veterinarju oftalmologu za pse, stare dve leti ali več. Pri ušesih pomaga redna kontrola, saj v britanski anketi iz leta 2004 ušesne težave sodijo med pogosteje omenjene skupine. Royal Kennel Club pasmo uvršča v prvo kategorijo opazovanja (Breed Watch), za katero sodniki ne dobijo posebnih točk skrbi, dodatnih pasemskih omejitev vzreje pa ni.

Življenjska doba: PBGVCA pasmo opisuje kot zelo zdravo, o številkah pa viri niso enotni. AKC navaja 14–16 let, PBGVCA povprečje 12–14 let, Royal Kennel Club »nad 10 let«. Britanska anketa KC/BSAVA iz leta 2004 (skupni odziv na anketo 24 %, pri tej pasmi 44,1 % oziroma 135 vrnjenih obrazcev; poročilo pasmo navaja le kot »Basset Griffon Vendeen«, 76 poginov) je dala mediano starosti ob smrti 12 let in 1 mesec. Anketa lastnikov ni register, zato podatke jemljite kot okvir.

Mali vendejski baset, veliki baset, baset ali bigl

Po FCI vsi štirje sodijo med majhne gonice, razlikujejo pa se v meri, dlaki in namenu. Veliki vendejski baset (FCI št. 33) je večji: psi 40–44 cm, psice 39–43 cm; FCI ga imenuje najhitrejšega med baseti, ki lovi vso krznato divjad od kunca do divjega prašiča, mali pa ima po standardu bistveno krajši gobec. Baset (Basset Hound, št. 163) je visok 33–38 cm, a ima gladko, kratko dlako, dolga ali mehka dlaka in resice pa so pri njem zelo nezaželene. Bigl (št. 161) ima zaželeno višino 33–40 cm in kratko, gosto dlako, odporno na vreme.

Kaj vprašati rejca

PBGVCA pravi, da naj bi imela oba starša očesni pregled ter oceno ščitnice, srca, kolkov, komolcev in pogačic. Zahtevajte tudi rezultat DNK testa POAG (prost, prenašalec ali obolel): če sta oba starša testirana in prosta, klub meni, da mladičev takega legla ni treba testirati. Prosite tudi za izvid očesnega pregleda pri veterinarju oftalmologu. Vprašajte še, kako so bili mladiči socializirani, kakšna je pogodba in kaj velja ob vrnitvi psa. Seznam najdete pri rejcih psov.

Pogosta prepričanja in kaj pravijo viri

• »Mali baset je pomanjšan veliki« – FCI navaja, da ni pomanjšan po višini, ampak majhen baset, skladno zmanjšan v vseh razmerjih.
• »Težko ga je šolati« – PBGVCA pravi, da to ne drži, težava je bister pes z lastnim načrtom.
• »Majhen pes, malo gibanja« – po PBGVCA potrebuje več daljših sprehodov na dan.
• »Negativen test pomeni, da glavkoma ne bo« – PBGVCA opozarja na druge dejavnike tveganja.

Komu ustreza in komu manj

Ustreza aktivnim skrbnikom z ograjenim prostorom, potrpljenjem za odpoklic ob nagradah, časom za redno nego dlake in strpnostjo do glasu. Manj mu ustrezajo ljudje, ki bi ga imeli večino dneva samega, družine z majhnimi živalmi v prostem teku in tisti, ki iščejo psa, ki bo zanesljivo hodil brez povodca. Za prvega psa je možen, če lastnik sprejme lovski značaj in poišče podporo rejca ali šole.

Prednosti in slabosti