O pasmi
Mali jazbečar ni preprosto pomanjšan jazbečar, ki je ostal majhen, temveč uradno priznana velikostna kategorija znotraj iste pasme, ločena od standardnega jazbečarja po obsegu prsnega koša, ne (samo) po višini ali teži. Po FCI standardu št. 148 mora imeti mali jazbečar pri starosti najmanj 15 mesecev obseg prsnega koša med 32 in 37 cm pri psih ter med 30 in 35 cm pri psicah, merjeno od najvišje točke vihra do najnižje točke prsnega koša. Ameriški kenel klub (AKC) mejo poenostavi na težo - 5 kg (11 funtov) ali manj pri starosti 12 mesecev ali več -, britanski Kennel Club pa v svojem standardu navaja idealno težo 4,5 kg in največ 5 kg.
Izvor imena
Ime 'Dachshund' v nemščini pomeni 'jazbečji pes' (Dachs - jazbec, Hund - pes), kar neposredno razkriva izvirni namen pasme: lov na jazbece in druge rovske živali nad zemljo in pod njo. FCI pasmo še danes uvršča v skupino 4 (jazbečarji) z opombo 'delovni preizkus', kar pomeni, da lovske sposobnosti ostajajo del uradnega standarda, ne le zgodovinski spomin. Najstarejše društvo, posvečeno vzreji pasme, Deutscher Teckelklub, je bilo ustanovljeno v Nemčiji leta 1888. Mali jazbečar se je kot ločena velikost razvil kasneje, v 19. stoletju, ko so lovci želeli manjšega psa za lov na kunce v ožjih, peščenih rovih, kamor standardni jazbečar ni mogel prodreti.
Hondrodistrofija
Podolgovato telo in kratke, rahlo ukrivljene noge niso estetska muha, temveč posledica hondrodistrofije - dedne oblike pritlikavosti hrustanca in kosti, ki so jo vzredniki namenoma ohranjali, ker psu omogoča vstop v ozke rove. Ista genetska lastnost podaljša hrbtenico in obremeni medvretenčne ploščice, zaradi česar je bolezen intervertebralnih ploščic (IVDD) daleč najpomembnejše zdravstveno tveganje pasme - pri malih jazbečarjih skoraj enako kot pri standardnih.
Raziskava o IVDD
Raziskava DachsLife 2015 (Kraljevi veterinarski kolidž, 2031 jazbečarjev) je izmerila skupno razširjenost IVDD pri 15,7 % pasme (95-odstotni interval zaupanja 14,1-17,3 %); pri malih jazbečarjih se je delež gibal med 13,3 % pri dolgodlakih, 17,1 % pri kratkodlakih in 17,7 % pri žičnatodlakih, medtem ko je pri standardnih kratkodlakih dosegel kar 24,4 %. Po oceni Ameriškega kolidža veterinarskih kirurgov (ACVS), ki jo navaja Veterinarska fakulteta Cornell, jazbečarji kot pasma predstavljajo med 40 in 75 % vseh primerov IVDD, obravnavanih pri psih katere koli pasme - nesorazmerno velik delež glede na njihovo številčnost. Znaki (bolečina pri dotiku hrbta, nihajoča hoja, nepripravljenost na skoke, v hujših primerih ohromelost zadnjih nog) se najpogosteje pojavijo med 3. in 6. letom starosti.
Zmanjševanje tveganja
Cornellova priporočila za zmanjšanje tveganja so konkretna: vzdrževanje vitke telesne teže, omejevanje skakanja z in na pohištvo ter avtomobilske sedeže (namesto tega rampa ali majhne stopnice), previdnost pri hišnih stopnicah in izogibanje ponavljajočemu lovljenju vrženih predmetov. Zanimivo pa je, da je raziskava DachsLife 2015 pri lastnem vzorcu našla nasprotujoč si podatek - psi, ki jim skakanje na pohištvo ni bilo dovoljeno, so imeli višje, ne nižje tveganje za IVDD; avtorji to pripisujejo obratni vzročnosti (lastniki prepoved uvedejo šele, ko se pri psu že pojavijo znaki), ne dokazu, da je skakanje varno. Bolj zanesljivo je bilo varovalno delovanje redne telesne aktivnosti: psi, gibalno dejavni več kot uro na dan, so imeli manjše tveganje kot tisti, gibani manj kot pol ure dnevno.
Značaj
Značaj malega jazbečarja je neposredna dediščina lovskega dela: FCI ga opisuje kot 'prijaznega po naravi, brez strahu ali agresivnosti', hkrati pa kot 'strastnega, vztrajnega in hitrega' lovskega psa 'z odličnim vohom'. V praksi to pomeni trmastega, samostojnega psa z močnim lovskim nagonom, ki rad kopa, glasno oznanja vsakogar pred vrati in se le stežka osredotoči na vajo, če ga bolj zanima vonj na tleh. Do tujcev je zadržan, do svoje družine pa navezan in zvest.
Otroci in družine
Zaradi kombinacije krhkega hrbta in odločnega značaja mali jazbečar ni prva izbira za družine z majhnimi otroki - primernejši je za starejše otroke, ki znajo psa dvigniti in z njim ravnati previdno. Močan plenilski nagon, podedovan po predniku, vzrejenem prav za lov na male živali, pomeni, da sobivanje z glodavci, ptiči ali kunci zahteva skrbno in zgodnjo socializacijo, z drugimi psi pa se navadno dobro razume. Trmasta neodvisnost otežuje vzgojo neizkušenim lastnikom, ki ne poznajo dosledne, na nagradah temelječe vzgoje - zato pasma ni najbolj enostavna za začetnike, čeprav je ob potrpežljivosti povsem obvladljiva.
Vrste dlake
Pasma obstaja v treh dolžinah dlake - kratkodlati (izvirna različica), dolgodlaki in žičnatodlaki, slednji je nastal v 19. stoletju s križanjem s terierji z grobo dlako -, kar pomeni, da se potrebe po negi med posameznimi psi precej razlikujejo, od tedenskega krtačenja pri kratki dlaki do skoraj dnevnega pri dolgi. Zaradi majhne postave in razmeroma zmernih potreb po gibanju se mali jazbečar dobro znajde tudi v stanovanju, čeprav je treba računati z glasnim lajanjem ob vsakem sumljivem zvoku - kar je za sostanovalce v bloku lahko pomembnejši dejavnik kot sam prostor.
Značaj in temperament
trmast, pogumen, navezan, budan, igriv
Komu je namenjena
Izkušeni lastniki, družine s starejšimi otroki
Bivanje in prostor
Primeren za stanovanje in hišo, potrebuje rampe namesto skokov
Nega
Tedensko krtačenje (kratka dlaka), zmerna vadba, nadzor teže zaradi tveganja za IVDD
Prednosti in slabosti
Prednosti pasme
prilagodljiv stanovanjskemu življenju zaradi majhne postave, zvest in navezan na družino, ne potrebuje pretiranega vsakodnevnega gibanja
Na kaj biti pozoren
podvržen boleznim hrbtenice (IVDD) zaradi podolgovate telesne zgradbe, trmast in zahteven za vzgojo pri neizkušenih lastnikih, rad glasno laja in se ne razume vedno z majhnimi hišnimi ljubljenčki
Posebne opombe
Med prvo svetovno vojno so lastniki v Veliki Britaniji in ZDA zaradi protinemškega razpoloženja psa raje imenovali 'jazbečji pes' (badger dog) namesto nemškega imena Dachshund; izvirno ime so obnovili šele leta 1923.
