Leonberger

O pasmi

Kdo je leonberžan

Leonberžan je orjaška nemška pasma, ki jo pogosto opisujejo kot »nežnega velikana« – kombinacijo impozantne postave in izrazito umirjenega, družini vdanega značaja. Gre za eno največjih priznanih pasjih pasem, obenem pa za psa, ki je bil od samega začetka mišljen kot spremljevalec, ne kot čuvaj ali lovski pes. To neskladje med videzom in naravnanostjo je pri leonberžanu tisto, kar ga najbolj loči od drugih velikih pasem.

Od mesta Leonberg do reševanja iz vode

Pasma nosi ime po nemškem mestu Leonberg, kjer naj bi jo sredi 19. stoletja oblikoval lokalni rejec, ki je s križanjem novofundlandca, bernardinca in pirenejskega gorskega psa želel ustvariti psa, ki bi po videzu spominjal na leva – heraldično žival na mestnem grbu. Ne glede na natančne podrobnosti te zgodbe je leonberžan podedoval lastnosti vseh treh prednikov: moč in vodoodbojno dlako novofundlandca, velikost bernardinca in vzdržljivost gorskega psa. Zaradi teh lastnosti so ga v preteklosti uporabljali tudi kot vlečnega in reševalnega psa, tudi pri reševanju iz vode.

Značaj: miren, a čustveno navezan velikan

Za leonberžana je značilna umirjenost, potrpežljivost in izrazita navezanost na družino – ne mara biti izoliran v kotu dvorišča ali kenlu, temveč želi biti del dogajanja v gospodinjstvu. Ni tipičen čuvaj z izrazitim ozemeljskim nagonom, temveč prijazen in socialen pes, ki do neznancev praviloma ne kaže sumničavosti, značilne za varovalne pasme.

Aktivnost in gibanje

Kljub umirjeni naravi leonberžan ni pes za popolnoma sedeč način življenja. Potrebuje redno, a zmerno gibanje – daljše sprehode in priložnosti za plavanje, ki ga zaradi vodoodbojne dlake in dediščine reševanja iz vode praviloma zelo rad počne. Prekomerne, sunkovite obremenitve v obdobju rasti je zaradi velikosti pasme smiselno omejiti in se o primernem tempu posvetovati z veterinarjem. Poleg sprehodov in plavanja mu ustrezajo tudi organizirane aktivnosti, kot je vlečenje vozička ali sani (t. i. carting), ki spominjajo na njegovo zgodovinsko vlogo vlečnega psa in obenem nudijo koristno mentalno in telesno zaposlitev.

Družina, otroci in druge živali

Leonberžan velja za enega bolj družinsko naravnanih velikanov: do otrok je praviloma potrpežljiv in blag, z drugimi hišnimi živalmi pa se navadno dobro razume. Kljub prijaznemu značaju je zaradi same telesne teže smiselno nadzorovati igro z manjšimi otroki in živalmi – tudi povsem neagresiven pes te velikosti lahko z nerodnim gibom nehote podre majhnega otroka ali psa. Kot pri drugih velikih pasmah z gostimi ustnicami je smiselno računati tudi na sledi sline po hiši, kar za marsikaterega lastnika ni presenečenje, je pa vredno omeniti pred nakupom mladička.

Prostor: zakaj stanovanje ni prava izbira

Že sama telesna velikost leonberžana – med največjimi med priznanimi pasmami – naredi tipično mestno stanovanje neprimeren dom, ne glede na to, kako miren je značaj posameznega psa. Potrebuje dovolj prostora za gibanje po hiši, po možnosti ograjeno dvorišče in okolje, kjer njegova velika, vodoodbojna dlaka ne bo ovira pri vsakodnevnem življenju.

Vzgoja in primernost za začetnike

Prijazen in sodelovalen značaj olajša vzgojo leonberžana v primerjavi z bolj samostojnimi delovnimi pasmami, zato je primernost za začetnike pri tej pasmi pogojna, ne enoznačno pritrdilna. Izziv namreč ni v uporu ali sumničavosti psa, temveč v sami velikosti, moči in specifičnih zdravstvenih ter negovalnih zahtevah velikanske pasme, ki jih mora skrbnik – tudi prvi lastnik psa – vzeti resno in se nanje pripraviti pred nakupom mladička. Zgodnja socializacija in dosledna, a prijazna vzgoja mladička pomagata, da odrasli pes svojo velikost in moč uporablja premišljeno, kar je pri psu te teže še posebej pomembno.

Nega dlake in zdravstvena slika

Gosta, dolga, vodoodbojna dlaka zahteva redno, večkrat tedensko krtačenje, v obdobjih linjanja pa še pogosteje. Kot pri drugih velikanskih pasmah je pri leonberžanu smiselno spremljati sklepe (kolke, komolce) ter delovanje srca, saj so pri tako veliki telesni masi tovrstna tveganja pogosteje prisotna. Pri pasmi je poleg tega opisana tudi dedna oblika polinevropatije, zato je genetsko testiranje pri odgovorni reji pomembno orodje za zmanjševanje tveganja. Kot pri drugih velikanskih pasmah je pričakovana življenjska doba v povprečju krajša kot pri manjših psih, kar je vredno upoštevati pred odločitvijo za to pasmo. Zaradi globokega prsnega koša, značilnega za velikanske pasme, je pri leonberžanu smiselno poznati tudi znake napenjanja oziroma zasuka želodca (bloat) – gre za nujno stanje, pri katerem je hiter obisk veterinarja ključen.

Prednosti in slabosti