Jorkširski terier (Yorkshire Terrier)

O pasmi

Jorkširski terier (Yorkshire Terrier) je ena najmanjših pasem psov na svetu, a v drobnem telesu skriva pravi terierski značaj – pogumen, radoveden in močno navezan na svojega človeka. Prepoznaven je po dolgi, svileni dlaki v modro-rjavih odtenkih, ki bolj kot na pasjo dlako spominja na človeške lase, in po eleganci, zaradi katere je iz delavskega ratlerja postal ena najbolj priljubljenih pasem za spremljevalce v mestnih stanovanjih po vsem svetu.

Zgodovina

Pasma se je razvila sredi 19. stoletja v angleški grofiji Yorkshire, v času industrijske revolucije. Škotski tekstilni delavci, ki so se priseljevali v yorkširske tovarne in rudnike, so s seboj prinesli manjše teriere, med drugim clydesdalskega teriera, waterside/otterskega teriera in stare angleške teriere. Te pasme so med seboj križali, da so dobili majhnega, pogumnega psa, sposobnega loviti podgane in druge škodljivce v predilnicah in tesnih delavskih bivališčih. Ključno vlogo pri oblikovanju sodobnega jorkširskega teriera je odigral pes po imenu Huddersfield Ben (rojen 1865), ki je kljub lastni teži okoli 5 kg redno dajal potomce približno polovico manjše telesne teže in s tem utrdil manjšo, danes značilno velikost pasme. Njegovi geni so prisotni pri skoraj vseh današnjih jorkširskih terierjih. Iz delovnega lovca na podgane se je pasma v viktorijanski Angliji hitro prelevila v priljubljenega spremljevalca višjega družbenega sloja, kasneje pa si je svetovno slavo utrdila tudi prek psičke Smoky, znane vojaške talismanke iz druge svetovne vojne.

Videz in dlaka

Jorkširski terier zraste od 18 do 23 cm v vihru in tehta med 2 in 3,5 kg, kar ga uvršča med toy pasme. Njegova najbolj prepoznavna lastnost je dolga, ravna in svilnata dlaka v jekleno modri in zlato rjavi barvi, ki nima poddlake in po strukturi bolj spominja na človeške lase kot na klasično pasjo dlako. Taka dlaka ves čas raste in zelo malo dlakuje, zato pasmo pogosto oglašujejo kot »hipoalergeno«. Po podatkih britanske veterinarske organizacije PDSA in ameriškega kennel kluba (AKC) pa noben pes ni resnično hipoalergen – alergijske reakcije pri ljudeh povzročajo predvsem beljakovine v prhljaju, slini in urinu, ne dlaka sama, zato lahko tudi jorkširski terier pri občutljivih osebah sproži alergijsko reakcijo, čeprav manj dlakuje po prostoru.

Temperament

Kljub eleganci je jorkširski terier pravi terier po duši: pogumen, samozavesten, na trenutke trmast in zelo pozoren pes, ki se močno naveže na svojega lastnika. Rad opozarja na dogajanje v okolici z lajanjem, zaradi česar je odličen mali čuvaj, kar pa je treba v stanovanjih z natančno vzgojo držati pod nadzorom. Je inteligenten in se rad uči, a potrebuje dosledno, potrpežljivo vodstvo – premehka vzgoja hitro pripelje do trmastega in dominantnega vedenja, ki ne ustreza njegovi drobni postavi.

Zdravje

Majhna telesna velikost prinaša tudi nekaj znanih zdravstvenih tveganj. Kolaps sapnika je pri jorkširskih terierjih eden najpogostejših dihalnih problemov – raziskava newyorške veterinarske klinike Animal Medical Center je pri pregledu več kot 11.000 jorkširskih terierjev ugotovila hujšo obliko kolapsa sapnika pri približno 6,7 % psov, druge veterinarske ocene pa za starejšo populacijo te pasme navajajo tudi bistveno višje deleže. Pogosta je tudi patelarna luksacija (izpah pogačice) – raziskave kažejo tudi do petkrat večje tveganje v primerjavi z mešanci, pri nekaterih vzorcih pa je prizadetih od 25 do 30 % psov. Posebej značilen za pasmo je prirojeni portosistemski obvod (jetrni šant), pri katerem kri delno mimo jeter neposredno vstopi v splošni krvni obtok; po nekaterih ocenah imajo jorkširski terierji tudi do 36-krat večje tveganje za to okvaro kot druge pasme skupaj, v omenjeni ameriški raziskavi pa je bila diagnoza potrjena pri 0,8 % pregledanih psov, večinoma v starosti do treh let. Zaradi drobne telesne mase in hitre presnove so zlasti mladički nagnjeni tudi k hipoglikemiji (padcu krvnega sladkorja), kar je lahko povezano tudi z jetrnim šantom, zato jih je treba hraniti pogosto in v manjših obrokih.

Nega

Zaradi neprestano rastoče, lasem podobne dlake potrebuje jorkširski terier zelo intenzivno nego – dnevno krtačenje je nujno, da se izognemo zapletanju in vozličem, redno pa je potrebno tudi strokovno striženje ali vezanje daljše dlake. Priporočljiva je tudi redna nega zob, saj so majhne pasme, med njimi tudi jorkširski terier, bolj nagnjene k zobnim obolenjem. Zaradi drobne telesne zgradbe je treba s psom ravnati previdno – dvigovanje, igra z otroki in stiki z večjimi živalmi naj bodo vedno nadzorovani, da ne pride do poškodb.

Primernost za družino

Jorkširski terier je zvest in ljubeč družinski pes, ki se rad znajde v središču dogajanja, vendar zaradi svoje krhkosti ni najbolj primeren za družine z zelo majhnimi otroki, ki ga lahko nehote poškodujejo z grobim ravnanjem. Bolje se ujame s starejšimi, mirnejšimi otroki, ki znajo spoštovati njegovo velikost. Podobno previdnost je vredno upoštevati pri stiku z večjimi psi ali drugimi hišnimi ljubljenčki – ob zgodnji socializaciji se sicer pogosto dobro ujame tudi z drugimi živalmi v gospodinjstvu, a terierski nagon in majhna telesna teža terjata nadzor.

Primeren za stanovanje

Zaradi majhne velikosti in razmeroma zmernih potreb po gibanju je jorkširski terier eden bolj stanovanjsko prijaznih pasem – zadostujejo mu krajši sprehodi in igra v zaprtem prostoru. Kljub temu ni pes za zanemarjanje: gre za živahno, inteligentno pasmo, ki potrebuje tudi psihično stimulacijo, druženje z lastnikom in dosledno vzgojo, zato ni najbolj enostavna izbira za povsem neizkušene lastnike, ki se ne zavedajo, koliko nege in pozornosti terja videti majhen, a zahteven pes.

Prednosti in slabosti