Japonski chin (Japanese Chin)

O pasmi

Od kitajskega cesarskega dvora do japonskih plemičev

Japonski chin ni, kot pove ime, izvirno japonska pasma – njegovi predniki izvirajo iz Kitajske, od koder so jih že v davni preteklosti podarjali japonskemu plemstvu in cesarskemu dvoru. V Evropi je pasma postala širše znana predvsem po letu 1853, ko je japonski dvor kraljici Viktoriji podaril dva psa. Zapisi o dvornem življenju pravijo, da so pse v vročih poletnih dneh hladili celo z ledom, ki so jim ga dajali v tačke, kar priča o njihovem razvajenem statusu. Stoletja razvajanja na dvoru so oblikovala psa, ki je bil vzrejan izključno za družbo, ne za delo – kar še danes določa njegov značaj. FCI pasmo uvršča v skupino 9 (družabni in mali psi), sekcijo japonski chin in peking palačni pes, kar potrjuje njeno vlogo spremljevalca in ne delovnega psa.

Mačji značaj v pasjem telesu

Lastniki in poznavalci pasme china pogosto opisujejo kot mačjega – rad se umiva s tačko, se povzpne na visoke položaje v stanovanju in ima svojo glavo bolj kot marsikatera ubogljiva delovna pasma. Je inteligenten, a hkrati trmast, zato dosledna, a nežna vzgoja z veliko pozitivne motivacije obrodi več sadov kot stroga vzgoja. Ni pretiran lajalec, kar ga dela primernega tudi za tesnejša bivanjska okolja. Gib pasme je opisan kot lahkoten in ponosen, značilen sprednji korak pa mu daje skoraj plesen videz.

Ploščat gobec zahteva posebno pozornost

Japonski chin ima zmerno skrajšan (brahicefalen) gobec – manj izrazit kot pri francoskem buldogu ali mopsu, a vseeno dovolj, da si zasluži previdnost. V vročih in vlažnih dneh je bolje omejiti napor in poskrbeti za senco ter vodo, dihanje pa naj veterinar oceni ob rednih pregledih, saj se resnost brahicefalnih posebnosti med posameznimi psi razlikuje.

Igra z otroki: nežno in pod nadzorom

Pasma je naklonjena družini in se rada stisne v naročje, a gre za drobnega in razmeroma krhkega psa. Z otroki, ki so se naučili nežnega ravnanja z majhnimi živalmi, se praviloma dobro razume, medtem ko lahko grob objem malčka, ki tega še ne razume, povzroči poškodbo. Igro med psom in majhnimi otroki je zato smiselno vedno nadzorovati.

Sobivanje z drugimi hišnimi ljubljenčki

Ker je bil chin stoletja vzrejan kot dvorni spremljevalec ob drugih psih in živalih, se praviloma dobro ujame tudi z mačkami in drugimi psi v istem gospodinjstvu. Postopno in nadzorovano uvajanje novega ljubljenčka ostaja priporočljivo pri vsaki pasmi, pri chinu pa gre predvsem za vprašanje časa, ne za nezdružljiv temperament.

Svilnata dlaka in preprosta nega

Dolga, svilnata dlaka brez goste poddlake je presenetljivo nezahtevna – dve do tri temeljita krtačenja na teden običajno zadostujejo, izpadanje dlake pa je zmerno v primerjavi z marsikatero drugo dolgodlako pasmo. Posebno pozornost si zasluži predel okoli oči, kjer se lahko nabirajo solzne sledi, ter gube na gobcu, ki jih je smiselno občasno očistiti.

Zdravje: kolena, oči in srce

Med pogostejšimi zdravstvenimi temami pri pasmi so izpah pogačice (patelarna luksacija), očesne bolezni, kot je siva mrena, in zgodnji srčni šumi – to ne pomeni, da jih bo imel vsak pes, gre pa za področja, ki jih je smiselno spremljati skozi redne veterinarske preglede. Pri dobri negi pasma praviloma doseže 10 do 12 let, nekateri posamezniki pa tudi do 15 let starosti. Ob nakupu mladiča velja preveriti zdravstveno stanje staršev pri odgovornem vzrejevalcu.

Komu je japonski chin resnično pisan na kožo

Zaradi nizkih potreb po gibanju, tihega značaja in razmeroma preproste nege dlake je chin pogosto priporočen tudi manj izkušenim lastnikom, čeprav lahko njegova trmasta žilica marsikoga presenetim. Najbolje uspeva pri ljudeh, ki cenijo neodvisnega, a navezanega spremljevalca in mu lahko namenijo redno družbo – chin ne mara biti dolgo časa sam.

Prednosti in slabosti