Istrski kratkodlaki gonič (Istrian Shorthaired Hound)

O pasmi

Istrski kratkodlaki gonič je hrvaška lovska pasma iz skupine goničev, priznana po FCI standardu št. 151 v 6. skupini (goniči, sledni psi in sorodne pasme). Vzgojen je bil za lov na zajca in lisico v gričevnati, grmičasti pokrajini Istre, kjer kraško površje in gost mediteranski podrast zahtevata psa z veliko vzdržljivosti. Lovci ga tradicionalno uporabljajo v paru ali manjši čredi – posamezen pes redko lovi sam, saj je bistvo njegovega dela usklajeno sledenje v skupini.

Delo v čredi kot temelj značaja

Stoletja selekcije za skupinsko delo so oblikovala psa, ki se z drugimi psi praviloma dobro razume in v čredi goničev sodeluje usklajeno, brez tekmovalnosti za vodstvo. Na sledi lahko vztraja ure, ne da bi izgubil zanimanje, kar je pri goničih splošna lastnost, pri tej pasmi pa še posebej izrazita zaradi namembnosti za dolge lovske pohode po zahtevnem terenu. Ta družabnost do drugih psov se prenese tudi v domače okolje – z drugim psom v gospodinjstvu praviloma nima težav, pogosto ga celo poišče za družbo.

Miren doma, a ne za vsako družino brez pridržka

Hrvaški kinološki savez in FCI standard goniča opisujeta kot mirnega in vdanega psa v domačem okolju. To še ne pomeni, da je primeren za katerokoli družino – pasma potrebuje aktivno gospodinjstvo z varno ograjenim vrtom in dovolj dnevnega gibanja, sicer mirnost hitro zamenjajo nemir, kopanje po vrtu in iskanje zaposlitve po lastni presoji. Zato je njegova primernost za družino pogojna, ne samodejna: gre za psa, ki se prilagodi mirnemu ritmu doma le, če prej dobi priložnost, da porabi energijo na terenu.

Z otroki zanesljiv, z manjšimi živalmi previden

Z otroki v družini velja za zanesljivega in prijaznega psa brez posebnih pridržkov. Drugače je pri manjših živalih, s katerimi ni odraščal – mačkah, kuncih, kokoših. Ker je bil vzrejen prav za zasledovanje takšne divjadi, ohranja pravi lovski nagon do njih, zato sobivanje z malimi hišnimi ljubljenčki ni samoumevno in ga je treba skrbno uvajati že pri mladiču, po možnosti pod nadzorom, dokler odrasel pes jasno ne pokaže, da nove živali sprejema kot del gospodinjstva in ne kot plen.

Sledenje vonju omeji zanesljivost priklica

Ko gonič ujame sled, ga vonj pogosto povsem prevzame – klasična lastnost slednih pasem, ki jo ima tudi ta pes. To pomeni, da priklic izven ograjenega prostora ni zanesljiv niti pri dobro vzgojenem psu, saj lahko sled zajca ali lisice v trenutku povozi ukaz lastnika. Prav zato je varno ograjen vrt za to pasmo nuja in ne le priporočilo – pes, ki mu pobegne priložnost, da steče za vonjem, lahko oddalji od doma precej dlje, kot bi lastnik pričakoval.

Glasno oglašanje: orodje na lovu, izziv v naselju

Značilen zvonek, dolgotrajen lajež med sledenjem vonju je za hrvaške lovce, ki pasmo uporabljajo že desetletja, iskana lastnost, po kateri na daljavo prepoznajo potek lova, ne da bi psa videli. V gosto poseljenem naselju ali bloku pa isto oglašanje hitro postane vir pritožb sosedov – gre za pravo lastnost pasme, ne za napako v vzgoji, zato je gonič neprimeren za stanovanjsko življenje sredi mesta.

Prostor, gibanje in izkušen lastnik

Pasma potrebuje hišo z ograjenim vrtom in veliko dnevnega gibanja; kratek sprehod na vrvici ne zadošča energiji psa, ki je bil ustvarjen za ure teka po terenu. Zaradi izrazitega lovskega nagona in samostojnosti pri delu na sledi se najbolje obnese pri izkušenem lastniku – idealno takem, ki se dejavno ukvarja z lovom ali vsaj razume, kako goniča motivirati z nalogo in sledenjem, ne le z osnovno poslušnostjo. Začetniku, ki išče mirnega hišnega psa brez posebnih zahtev, ta pasma ni prva izbira.

Istrski kratkodlaki gonič torej ni pes za vsakogar niti za mestno stanovanje, je pa vztrajen in zanesljiv spremljevalec za aktivno podeželsko gospodinjstvo, ki mu lahko ponudi prostor za tek, jasno nalogo in razumevanje za njegov izvor pravega lovskega psa.

Prednosti in slabosti