Irski mehkodlaki pšenični terier (Soft Coated Wheaten Terrier)

O pasmi

Irski mehkodlaki pšenični terier je pri FCI voden pod standardom št. 40 in velja za enega prijaznejših predstavnikov terierske skupine – vzgojen je bil kot vsestranski kmečki pes na irskih kmetijah, kjer je čuval posestvo, lovil škodljivce in pomagal pri paši, ne pa izključno za lov na podzemno divjad kot večina njegovih terierskih sorodnikov. Ime pšenični izhaja iz barve odrasle dlake, ki spominja na zrelo pšenično klasje.

Mladiček se rodi temen, dokončno barvo dobi šele pri dveh letih

Mladiči te pasme se rodijo temno rjavi, skoraj črni, in končno pšenično zlato barvo dosežejo šele okoli drugega leta starosti – to je pričakovan in normalen del razvoja, ne znak napačne vzreje ali zdravstvene težave. Lastniki, ki tega ne vedo, so lahko presenečeni, ko se barva mladička v prvem letu opazno spreminja, dlaka pa lahko med potjo skozi vmesne odtenke celo videti neenakomerna. Gre za povsem običajen proces pri tej pasmi, ki ga izkušeni vzreditelji vnaprej pojasnijo novim lastnikom.

Prijaznost namesto terierske trme

AKC pasmo opisuje kot veselo, prijazno in globoko predano – opis, ki jo loči od marsikaterega terierja z bolj neodvisnim ali trmastim značajem. Do otrok je pes potrpežljiv in družaben, kar ga uvršča med bolj otrokom prijazne terierje in se sklada z uradno oznako pasme kot primerne za družine z otroki brez dodatnih pridržkov. Ta družabnost se pogosto razteza tudi na obiskovalce in tujce, kar pšeničnega terierja dela slabšega čuvaja, a boljšega vsakdanjega družinskega psa.

Vseeno ne pozabite na lovski nagon

Kljub splošni družabnosti do drugih psov in mačk pasma po navedbah PetMD ohranja pravi lovski nagon do majhnih živali, podedovan po zgodovini lova na škodljivce na kmetiji. To pomeni, da srečanje z glodalci, ptiči v kletki ali podobnimi malimi hišnimi ljubljenčki ni samoumevno varno le zato, ker je pes sicer družaben – vsako tovrstno sobivanje je vredno uvajati previdno in pod nadzorom, še posebej v prvih tednih skupnega življenja.

Svilnata dlaka, ki zahteva redno nego

Pasma nima podlanke in dlake ne pušča po pohištvu, kar jo dela primerno tudi za stanovanje, a to ne pomeni, da je nega minimalna. Svilnata dlaka se hitro zapleta, zato jo je treba česati vsak drugi dan, poleg tega pa pes potrebuje redno strokovno striženje, sicer se dlaka okoli oči in tačk hitro zamota v trde vozle. Kdor si predstavlja psa brez dlake in brez dela, bo pri tej pasmi presenečen nad dejansko potrebno nego.

PLN/PLE – zdravstveni tveganji, ki ju velja poznati

Pri pšeničnem terierju se pogosteje kot pri večini pasem pojavljata proteinurično ledvično obolenje (PLN) in beljakovinsko-izgubljajoča enteropatija (PLE) – dedni obolenji, pri katerih telo izgublja beljakovine skozi urin oziroma blato. Povprečna starost ob pojavu je okoli 6 let, bolezen pa je brez zdravljenja pogosto usodna. Ameriški klub pasme (SCWTCA) zato priporoča letne krvne in urinske preiskave tudi pri navidezno zdravih psih, saj se bolezen lahko razvija tiho, še preden se pojavijo očitni znaki, kot so hujšanje, otekline ali driska.

Stanovanje da, a ne kot počivalo za farmskega psa

Pasma je zaradi odsotnosti podlanke in šibkega puščanja dlake primerna za stanovanjsko življenje, a ostaja nekdanji kmečki delovni pes, ki potrebuje redno telesno aktivnost – kratki sprehodi po stanovanjski soseski ne zadostujejo za polno zadovoljstvo psa, čeprav prostor sam po sebi ni ovira. Dnevni tek, igra z žogo ali daljši sprehod v naravi psu pomagajo porabiti energijo, ki jo je podedoval od svojih delovnih prednikov.

Dobra izbira za začetnika, če je pripravljen na nego

Med terierji velja pšenični terier za eno prijaznejših izbir za začetnika v kinologiji – njegov značaj je bolj sodelovalen in manj samovoljen kot pri večini sorodnikov. Kdor pa ni pripravljen na redno česanje in strokovno striženje dlake ter na spremljanje zdravstvenega stanja skozi redne preiskave, naj to upošteva pred nakupom, saj gre pri tej pasmi za dolgoročno, ne enkratno zavezo.

Prednosti in slabosti